srž za.me

Bila sem čisto na dnu – a zdaj sem končno na pravi poti

avtor Sandra Tertinek 24. januarja, 2020

Moja zgodba, moje življenje…..

So 51 leta sploh primerna za to, da narediš kratek povzetek svojega življenja, da se zamisliš nad tem, kako je potekalo, kako si ga živel?

Po naravi sem zelo razmišljujoč človek in prav dnevni sprehodi z našim psičkom so primerni za ta totalni odklop. Da lahko razmislim in se vrnem v preteklost.

Na svoja otroška leta, ki sem jih preživela v majhnih, a takrat izredno simpatičnih Radencih, imam zelo zelo lepe spomine. Uživala sem v prelepi, neokrnjeni naravi, se družila s svojimi vrstniki. Dopoldan v šoli, popoldan pa na bazenu, v parku ali na garažah. Imela prve simpatije, skratka uživala sem na polno.

A vedno sem imela občutek, da so Radenci samo prehodna postaja v mojem življenju.

Moja starša namreč oba prihajata iz Maribora in sta si čez nekaj let zaželela vrnitve nazaj v rodni kraj.

Ne spomnim se več, kaj je ta preselitev takrat za mene pomenila, vem samo, da sem v tistem obdobju nekako hotela prekiniti vse stike s tem krajem. Zakaj, še danes ne vem.

Napačen razlog za izbiro poklica ima daljnosežne posledice

Po končani osnovni šoli sem si želela na Prvo gimnazijo, a sem pristala na Srednji ekonomski šoli.

Pravi razlog za mojo odločitev je bil verjetno ta, da sem sovražila biologijo (ki je bila na Prvi prisotna vsa štiri leta) in stavek tedanjega ravnatelja Prve gimnazije, da bodo problemi s službami. Če bi vedela, da jih bom sama imela kar šest let, bi ta stavek takrat zanemarila in se verjetno drugače odločila.

Uživala sem v mestnem življenju, ki se je kar precej razlikovalo od življenja, ki sem ga poznala prej. Spoznala sem nove prijatelje, predvsem te ženskega spola. Pa saj nam je vsem nekje jasno, da če hodiš na Ekonomsko šolo, si kot v ženskem samostanu. Ampak to me ni motilo, motilo me je to, da se na tej šoli nisem počutila prijetno, domače, zdelo se mi je, kot da nikakor ne spadam tja.

In zato sem bila izredno vesela, ko sem po štirih letih uspešno zaključila šolanje in enkrat za vselej za seboj zaprla ta šolska vrata.

Začetek propada mariborskega gospodarstva

V tistem času je bilo v Mariboru izredno malo univerz, v Ljubljano ali kam drugam pa nikakor nisem želela. In posledica vsega tega je bila, da se vpišem na Ekonomsko poslovno fakulteto. Veliko vprašanje je bilo, ali sem se v ekonomiji sploh našla, sploh videla. Takrat zagotovo ne!

Oboževala sem nemščino in psihologijo, a ekonomija je bila 1000 svetlobnih teles oddaljena od tega.

Zato sem bolj »bluzila« kot študirala, se vmes že zaposlila in nekako po dobrih treh letih zaključila VI. stopnjo.

To so bila tista za nas zelo prelomna leta, ko smo se kot država odločili za samostojno pot. V Mariboru je začelo gospodarstvo umirati na obroke, začelo se je množično odpuščanje in zapiranje tovarn in podjetij.

Edini zaposlovalci v tem obdobju so bila privatna podjetja. In tako sem se zaposlila pri prvem, kjer sem opravila pripravništvo (ki je bilo takrat še obvezno), pa pri drugem (kjer sem vzpostavila na noge celotno poslovno administracijo).

Znajdem se na sredi družinsko-poslovne drame

Tu nekje na tej poti sem spoznala svojega sedanjega moža in se vanj noro zaljubila.

Moj bodoči tast je imel avtomehanično delavnico, ki je zaposlovala kar nekaj ljudi in vse tri njegove sinove. V tem času so se odločili, da preidejo na računalniški sistem in sem jim zato pri tem tudi prostovoljno pomagala. Obenem pa sem v tem podjetju videla tudi svojo poslovno priložnost. Že takrat sem bila polna idej, zelo energična, samosvoja in prepričana, da ta delavnica potrebuje prav mene.

O joj, kaka zmota. Moj tast je bil moje živo nasprotje. Sicer zelo dinamičen in energičen gospod, ki pa ni maral nobenih sprememb.

In k popolnemu kaosu sta v veliki meri pripomogla še moja dva svaka.

Kaj naj rečem: drama na vsakem koraku. In jaz sredi te drame.

Med tem sem rodila dva otroka, se poskusila čustveno distancirati od vseh teh družinskih zgodb, nekako uskladiti naše družinsko življenje s poslovnim in poskušati preživeti.

Vzamem si čas zase

Naše družinsko podjetje se je kar nekajkrat reorganiziralo, spremenilo vodstveno strukturo, a samo poslovanje, ki bi bilo nujno potrebno sprememb, je ostalo nespremenjeno.

So bili trenutki, ko sem bila z močmi že čisto na koncu, in so bili trenutki, ko sem zmogla vse.

In nekako sem se v tem čustvenem vrtiljaku odločila, da zaključim to zgodbo in odidem iz podjetja.

Najprej je pomenila ta odločitev zame veliko olajšanje, totalni odklop in zavedanje, da lahko končno spet zadiham s polnimi pljuči.

Vzela sem si čas samo zase in za svoja otroka. Potrebovala sem ga, da razmislim kako naprej …

Začenjam čutiti krivdo … in izgorim

Pisala sem prošnje kot nora, iskala delo na vsakem koraku, bila optimistična in pesimistična obenem, se čutila krivo, da sem zatajila, da mi ni uspelo.

Smeh je počasi izginjal z mojih ustnic in lic. Postala sem vedno bolj resna, zamorjena, nesrečna.  Prišlo je obdobje paničnih napadov, občutkov tesnobe, sindroma izgorelosti in tam sem bila jaz, ki nisem videla nobenega izhoda več. Bila sem čisto na dnu.

Ja, ko si tako na dnu, obstajata samo dve možnosti, da se uležeš, predaš in prepustiš malodušju, ki te obdaja, ali da se spet postaviš na noge in se poženeš v akcijo. Tretje možnosti zagotovo ni.

Ugotovim, da življenje jemljem preveč resno

Sama sem se odločila za to drugo. Nordijske palice in športna obutev sta bila moja zvesta spremljevalca, Pekrska gorca pa moje varno in meditativno zatočišče.

Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem uvidela, da delam kar precej stvari narobe, da razmišljam preveč togo, da sem preveč organizirana, da vse preveč načrtujem in da življenja sploh ne živim, ampak ga jemljem vse preveč resno.

Počasi, ampak resnično počasi sem postajala spet tista stara Sandra, ki se je začela veseliti življenja in postavljati sebe, za začetek vsaj občasno, na prvo mesto.

Začenjam na svoje – kamnita je ta pot

V tem obdobju sem bila s svojo poslovno idejo Sandrina Mobilna pisarna sprejeta v program Mariborske razvojne agencije, Podjetno v svet podjetništva.

Dobila sem nov zagon in polet ter nova strokovna in neformalna znanja, ki so me opogumila, da odprem svoj s. p.

Občutek, da greš na svoje, da si sam svoj šef, je bil zame neverjeten, nepopisen. Končno sem bila tudi poslovno svobodna. Nobenih navodil, smernic, tečnih, agresivnih  šefov ni bilo več nikjer. So bili samo moji naročniki in jaz.

A kaj kmalu sem spoznala, da je samostojna pot več kot to. Je kamnita in nepredvidljiva, so padci in vzponi in je človeški faktor, ki ga ne moreš nadzorovati.

Bilo je težko, a sem ob podpori družine vztrajala.

Največje bogastvo iz nove spremembe: z možem se lahko zaneseva drug na drugega

In potem je prišlo prelomno leto 2018, ko sva bila z možem pred težko odločitvijo prevzeti družinsko podjetje – avtomehanično delavnico Avto Tertinek – ali vse skupaj prodati.

Odločila sva se za prvo, jaz z lahkoto, mož težje. Pa ne zato, ker ne bi verjel vase, ampak zato, ker je bil že vsega rahlo naveličan.

Ne bom razmišljala, kaj vse sva prestala v tem obdobju in govorila kako psihično in fizično naporno je bilo vse skupaj. To veva samo midva.

A veva tudi, da se lahko zaneseva drug na drugega, da si delo deliva, da je vsak odgovoren za svoje področje ob enem pa se izredno dobro dopolnjujeva.

Vključujeva tudi najina otroka, na katera sem izredno ponosna, saj sta postala dve izredno pozitivno oblikovani osebnosti s krasnimi vrednotami.

Jočem in kričim, a hkrati čutim svobodo

Pred nami je še veliko dela, veliko neprespanih noči in delovnih vikendov, a imamo svoje cilje, svojo vizijo o tem, kam naj nas naša poslovna pot pelje. Imava majhno, a izredno strokovno ekipo in super zunanje sodelavce, na katere se lahko v vsakem trenutku zaneseva.

So trenutki, ko bi najraje zakričala, se razjokala in se vprašala, zakaj sem se spet podala v vse to. Potem pa spet pridejo trenutki, ko se zavem, kako izredno srečna sem lahko, da mi nihče ne določa, kdaj moram priti v pisarno, kaj moram narediti, kdaj lahko grem domov, kdaj bom imela dopust … in te svobodne odločitve, ki jih lahko sprejemam sama zase, odtehtajo vse.

In takrat se zavem, da sem končno na pravi poti!

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: Isa Zoe Gauvin