me.tuljev učinek

avtor Natalie Cvikl Postružnik 18. maja, 2017 1 comment

Skromna, vitka mlada dama, ki ji ne bi prisodil več kot 16, 17 let … se izkristalizira za izjemno sogovornico, čeprav ‘rosno mlado’ 19-letnico. Študira v Salzburgu na glasbenem konzervatoriju. Tja se vozi z vlakom, “ker nisem dobra šoferka”, a jo srce vedno znova vleče na Štajersko, kjer se fant pravkar odloča, da bi kot trobentač sledil njenemu zgledu in odšel študirat – “ven”. Mladenka sedaj nastopa s svetovno znanimi orkestri na evropski ter svetovni ravni; prodor v tujino pa ji je uspel skozi projekt Mladi upi.

Najin pogovor se začne z dogovorom, da se tikava, pri čemer velikokrat zdrsne v “vi” – in se potem opraviči ter zasmeji. “Joj, nisem navajena,” je njen odgovor. Kako se je pravzaprav začela tvoja zgodba, me zanima: “Ah, ne vem prav, pač od nekdaj sem vedela, kaj želim početi. Igrati flavto. Najprej tisto malo plastično, potem vedno boljšo. Ko sem se pred dvema letoma odločala, kakšno želim, smo ugotovili, da je zame najboljša zlata.” Kakšna pa je njena vrednost, jo povprašam in naletim na malenkostno neugodje, kot da bi bil sram: “Takšne stanejo tudi po 20, 30 tisoč evrov, zato imam samo ‘glavo’ zlato, ostali del pa od moje prejšnje … ja, tista pa je stala 6.000 evrov.” Veliko žrtev, veliko odrekanj je v tem stavku, začutim. Sploh zato, ker je pred časom njen oče izgubil službo.

Portret Dorotee Senice, 19-letne flavtiske iz Miklavža, ki študira glasbo v Salzburgu.

A družina jo je ves čas podpirala. “Moja mama je učiteljica glasbe, zato sploh nihče ni bil presenečen, da sem glasbenica postala tudi jaz. Moj brat, no, on je sicer najprej igral klavir, a je šel bolj po očetovih stopinjah, strojništvo, tehnika,” skomigne z rameni in se široko nasmeje. Koliko pa vadiš dnevno, da dosegaš te rezultate? “Ah, ne veliko. Če se primerjam s pridnimi Korejkami, s katerimi študiram v Salzburgu, pravzaprav zelo malo.” No, koliko pa je to? “Ja, one vsak dan vadijo po pet ur. Jaz po dve, le kadar imam nastope ali pa izpit na faksu več, tudi pet ur ali več. Ampak v tem uživam!” Pojmovanja o tem, kaj je veliko, se očitno med glasbenicami in ne-glasbenicami razlikujejo. Meni se zdita že dve uri na dan, vsak dan, vse dni v tednu – veliko.

Kako pa ve, katera izvedba je prava: “Slišim, čutim, glasbo. Preigravam jo in skoznjo sporočam, po svoje interpetiram, da ljudje začutijo, kaj sem jim želela sporočiti.” Zasanjano pogleda skozi okno proti Kalvariji in Piramidi. Prav zagledam jo s flavto v roki in že kar vidim, kako jo čutna interpretacija potegne v nek drug, neznan svet … kaj pa je tvoja najljubša glasba: “Ah, vse, vse rada igram, nimam najljubše, tudi moderne rada igram, v vsako glasbo lahko dam del sebe.”

Bodi najboljša verzija sebe

Sliši se, kot da je tvoja pot šla ves čas navzgor, brez težav. Kako si se spoprijemala z neuspehi?

“Neuspehi?” Razmišlja. “Ma saj jih ni bilo, vedno sem se kaj naučila. Aja, npr. ko sem se želela vpisati na Dunaj, pa sem naredila sprejemni izpit, a me niso vzeli, češ: ‘Tvoj izbrani učitelj ima že preveč učencev, ne moreš priti k nam’. Ja, to je bila ena takšna izkušnja. Ampak tega nisem doživljala kot neuspeh. Pač zgodilo se je, gremo naprej. Mogoče tega v tistem trenutku še nisem videla, ampak če do tega ne bi prišlo, sedaj ne bi bila pri tem učitelju v Salzburgu, ki je res super. Vzame si čas zame, pred nastopom mi vedno pošlje takooooo dolg mejl s spodbudnimi besedami, zanimam ga jaz kot človek in umetnica. Ja, to je bilo zame najpomembnejše spoznanje: čeprav v tem trenutku še ni videti tako, je bila izkušnja (tudi trenutno zelo neprijetna, žalostna, boleča) na daljši rok koristna.”

Marsikdo bo rekel: tebi je lahko. Mama umetnica, družina te podpira, imaš fanta, ki te razume in krog prijateljev. Pa zdi se mi, da veš, kaj bi rada, a ne? Pri svojem delu se srečujem z mnogo mladimi, ki te odloč(e)nosti ne nosijo v sebi. Kaj bi jim sporočila?

“Hmmm, zanimivo, da me to vprašaš. Prav včeraj sem govorila s svojo prijateljico, ki je tudi glasbenica. Zelo organizirana, urejena. A je začela: kaj pa, če bi vse to pustila, v tem ni denarja, kaj če bi delala kaj drugega, kjer se več zasluži … priznam, da me je zmedla, da sem začela dvomiti. A zame ni drugega odgovora: to želim početi, to bom počela. Razumem, kaj me sprašuješ. Mladim sporočam, naj poskusijo. Naj pogledajo, kaj jih veseli. Morda kakšen hobi. Pa naj enostavno ‘probajo’, pa bo kar bo. Morda bo uspelo, morda ne. Pa kaj. Saj smo še mladi, imamo prostor in čas za preskušanje. Tudi če ne bo uspelo, bodo imeli neko izkušnjo. No, sicer pa ni treba vložiti vsega, ne? Da ostane še kaj za novi poskus, novo izkušnjo, novo zgodbo.”

Govoriš o uspehu, pa neuspehu … kaj zate predstavlja uspeh? Kar dolg premor sledi; pojem uspeh ji očitno ni pomemben ali pa o njem še ni razmišljala v takšnih okvirih, kot si jih postavljamo mi ’starejši, izkušenejši’.

“Biti najboljša različica sebe. To je zame uspeh. Da vem, da sem dala vse od sebe. Tudi če nisem osvojila prvega mesta ali nagrade na nekem tekmovanju. Pomembna mi je zavest, da sem v danem trenutku dala od sebe maksimum. To me zadovoljuje, to me žene naprej.”

~ ~ ~

Mnoga podjetja kontinuirano podpirajo najrazličnejše že uveljavljene športnike, vendar se vse premalo pozornosti posveča mladim, zelo nadarjenim, a še ne uveljavljenim mladim talentom, ki še niso medijsko prepoznavni in so posledično manj zanimivi za sponzorje. Njihova karierna pot je tako v veliki meri odvisna od finančnih zmožnosti njihovih staršev, kar pogosto predstavlja veliko oviro na njihovi poti. V eni od slovenskih zavarovalnic so ustvarili sistem odkrivanja in sponzoriranja mladih talentov – projekt z naslovom Mladi upi. Mladim ne skušajo nuditi le finančnih sredstev, ampak tudi strokovna znanja. Zanje organizirajo brezplačna izobraževanja, vključujejo jih v dogodke in projekte, da pridobivajo dragocene življenjske izkušnje, pomagajo jim pri navezovanju stikov …

Fotografije: Mateja Jordovič Potočnik