Božič, praznik življenja, ljubezni in luči

Božič, praznik življenja, ljubezni in luči

Božič, praznik življenja, ljubezni in luči

avtor 22. decembra, 2024

»In če vsi tako delajo, tedaj menda mora biti tako.« (Lev N. Tolstoj, Vstajenje)

Božični nakupi, sejmi, darila, praznovanja, Božiček, okrasitve mest in domov – vse to in še več zaznamuje decembrski, vse pogosteje pa že tudi novembrski čas. Zavedamo se, da vse to z božičem kot takšnim nima veliko skupnega; vemo, da je Božiček predvsem marketinški produkt – a nas to ne moti pretirano. Celo verski obredi so pogosto zgolj zunanja forma, z malo prave vsebine. Zdi se, da vsi skupaj, verni in neverni, vzdržujemo veliko božično iluzijo, pri čemer slepo posnemamo druge. Pa četudi nam vse skupaj deluje prazno, skomercializirano in lažno. Če to počnejo vsi, potem že mora biti nekaj na tem – tako vsaj pravi naša kolektivna utvara.

Praznik ljubezni

Pa vendar, ali lahko o božiču razmišljamo na nov način? Na način, ki ustreza človeštvu, živečemu v kompleksnem svetu 21. stoletja, in vsemi izzivi, s katerimi se danes soočamo – družbenimi, ekonomskimi, političnimi in navsezadnje tudi duhovnimi. V času Jezusovega življenja je na Zemlji živelo med 150 in 300 milijoni ljudi (danes nas je 8,2 milijarde). Pismenost je bila izjemno nizka; na razvitejših območjih okoli 10-odstotna, drugje še nižja. Danes je globalna stopnja pismenosti približno 90-odstotna, v nekaterih regijah pa skoraj popolna.

V Jezusovem času je bilo zato glavno sredstvo komunikacije in izobraževanja ustno izročilo, zato so zgodbe in nauki, kot so evangeliji, dolgo krožili »od ust do ust«, preden so jih zapisali. Zato je čas, da stare zgodbe osvetlimo na nov način in jih dopolnimo z novimi spoznanji. Okoljske in podnebne težave, pa tudi nevarnosti sodobnih orožij in tehnologij, so ključni izzivi našega časa, ki pred dvema tisočletjema sploh niso obstajali.

Kako bi torej lahko prilagodili sporočilo božiča iz tistih časov našim sodobnim razmeram? Zagotovo ne z marketinškimi sporočili, bleščečimi okrasitvami, bogatimi darili in obilnimi pojedinami, ki so »onesnažili« ne samo ta veliki praznik, temveč tudi naše življenje, medsebojne odnose in okolje.

Novo nadgrajuje staro

Če naj je krhko življenje človeka smiselno,
ne sme poznati resničnega konca.
Če je utemeljeno na pravičnosti in modrosti,
ne sme biti eno samo.
Če naj je veriga vseh naših življenj osmišljena,
mora imeti svoj vzvišeni cilj.
Če je ta cilj dosegljiv,
mora obstajati pot do njega
– in dosega cilja mora poplačati vse človekovo trpljenje,
zadostiti vsem njegovim iskanjem.
(Iz Vrelca večne modrosti)

Sveto pismo Nove zaveze je bilo večinoma zapisano med leti 50 in 100 n. št. Kot celota pa je bilo potrjeno v 4. stoletju. Od takrat je torej minilo več kot tisoč petsto let. V tem času je človeštvo doživelo izjemen napredek, na voljo je nova literatura, ki dopolnjuje in na novo osvetljuje (in ne zanikuje) takratne zapise. Tudi v šoli se učbeniki posodabljajo, dopolnjujejo; težko si je danes zamisliti, da bi učitelj učencem dal sto let star učbenik zgodovine, biologije, družboslovja itd. – in morda bi tako lahko razmišljali tudi o »učbenikih« religije.

Številne knjige in zapisi (navedeni v virih spodaj) ponujajo priložnost, da nadgradimo stare resnice z novimi spoznanji in znanji. Na kratko povzemimo novejša spoznanja, ki človeka, njegovo vlogo v svetu in praznike, kot je božič, osvetljujejo v novi luči:

Praznik luči

Človek ni zgolj fizično telo; sestavljajo ga tudi etrsko, astralno in mentalno telo, ki so zgrajena iz materije oziroma energije na ustreznih ravneh – etrski, astralni in mentalni. Vsaka od teh ravni je sestavljena iz bolj prefinjene oblike materije ali energije. Medtem ko fizično telo in svojo okolico zaznavamo s petimi čutili, višje ravni zaznavamo subjektivno: etrsko telo kot življenjsko energijo, astralno telo kot čustva in mentalno telo kot misli. Etrsko telo skupaj s fizičnim ter astralno in mentalno telo skupaj tvorijo osebnost. Ta del človeka je vezan na določeno inkarnacijo (utelešenje) in ni trajen.

Pravi del človeka, njegov neumrljivi del, je notranji človek (duša, notranji jaz, višji jaz ipd.). Naša enkratna osebnost se skozi življenje uči izražati kvalitete notranjega človeka oziroma svojo božansko naravo. Ta proces je dolgotrajen in zahteva izkušnje številnih življenj oziroma inkarnacij v različnih vlogah in okoliščinah. Hkrati pa to učenje v dolgotrajni »šoli življenja« vpliva na druge in na naše okolje. Bolj kot izražamo notranje kvalitete, bolj preoblikujemo svoje okolje – na fizično-etrski, astralni in mentalni ravni. Temeljni zakon, ki nas usmerja na tej poti, je zakon vzroka in posledice, poznan tudi kot zakon karme. Ta nam pomaga prepoznavati in razlikovati med dobrim in slabim ter nas s tem podpira pri učenju in napredovanju.

Kot osebnosti smo umrljivi, kot notranji človek pa ne. Izkušnje vseh življenj se shranjujejo v našem neumrljivem delu. Ta dolgotrajni reinkarnacijski proces ima svoj cilj: popolno obvladovanje bivanja na fizični ravni (vključno z etrsko kot njenim sestavnim delom), astralni in mentalni ravni. Ljudje, ki dosežejo to stopnjo, postanejo mojstri modrosti. Ne potrebujejo več izkušenj zemeljskega bivanja in so z našega vidika božanski – čeprav smo to v svojem bistvu tudi sami, vendar tega še ne znamo v celoti izraziti. Nekateri mojstri modrosti ostajajo z nami kot vodniki, svetovalci in učitelji, da bi pomagali človeštvu na poti razvoja.

Mojstri modrosti že tisočletja delujejo v ozadju človeškega razvoja. Prek svojih najrazvitejših učencev – med katerimi so najbolj znani Hermes, Rama, Mitra, Konfucij, Zaratustra, Krišna, Šankaračarja, Gautama, Jezus in drugi – človeštvu razodevajo resnice, vrednote, življenjske zakone in znanja, ki so vedno prilagojena razvojni stopnji človeštva.

Če ta nova spoznanja, ki dopolnjujejo prejšnja, sprejmemo vsaj kot možnost, se nam odpre nov svet in drugačen pogled na naše življenje, medsebojne odnose ter odnos do okolja.

Dejavna ljubezen

»Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Janez 13, 34)

Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. (Matej 18, 21-22)

Božič je praznik Jezusovega rojstva. S svojim delovanjem je človeštvu predstavil pot ljubezni, sočutja in odpuščanja. V svetu, kjer je veljal zakon »oko za oko«, sta bili zapovedi »ljubiti drugega« in »odpustiti« – kot nasprotje maščevanja – nekaj naravnost revolucionarnega. Danes sicer veliko govorimo o ljubezni in odpuščanju, vendar v vsakdanjem življenju pogosto ostajamo le pri besedah. Ne zavedamo se, da smo tisto, kar obsojamo, pravzaprav mi sami:

»Mi vsi skupaj tvorimo ta sistem, ki ga krivimo za svetovne probleme, kar se zelo jasno pokaže ob božiču, ko v trgovinskih središčih v Jezusovem imenu ropamo svojo krhko Zemljo. Poznamo še kakšen boljši način praznovanja rojstva Kristusa kot združiti se pod zastavo svobode in pravičnosti ter se na mirnih demonstracijah zavzemati za konec lakote in revščine v svetu.« (Mohammed Sofiane Mesbahi: Božič, sistem in jaz)

Praznik življenja

Ali ni izraz resnične in univerzalne ljubezni prav to, da si prizadevamo za »konec lakote in revščine v svetu«? Rešiti milijone ljudi – danes je na svetu približno 750 milijonov lačnih, kar je mnogo več, kot je bilo v Jezusovem času vseh ljudi skupaj – ali ni to pravi pomen božiča v 21. stoletju? Kaj pa drugi veliki problemi človeštva, kot so okoljska kriza, begunsko vprašanje in podobno?

Nova doba

Mar ne čutim v duši, da sem delček te velikanske, skladne celote? Mar ne čutim, da sem v tej ogromni, nepregledni množici bitij, v katerih se izraža Božanstvo – višja sila, kakor želite –, en člen, ena stopnica od nižjih bitij proti višjim? Če vidim, jasno vidim te stopnice, ki vodijo od rastline do človeka, zakaj bi potem domneval, da se te stopnice končajo pri meni in se ne vzpenjajo naprej in naprej? Čutim, da ne le ne morem izginiti, kot na svetu sploh nič ne izgine, ampak da zmeraj bom in sem zmeraj bil. (Lev N. Tolstoj, Vojna in mir)

Danes stojimo na pragu novega velikega in prelomnega koraka v razvoju človeštva, ki je povezan z naglim razvojem človeške zavesti, a hkrati tudi z izrazito napačno smerjo, po kateri smo krenili. Grozi nam uničenje okolja in tveganje jedrske vojne, obenem pa dopuščamo trpljenje številnih ljudi, ki zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin nimajo priložnosti za kakršenkoli razvoj – ne fizični, ne razumski, ne duhovni. V tej kritični točki mojstri modrosti vstopajo neposredno v vsakdanje življenje, da bi človeštvu znova pokazali pravo pot razvoja. Njihov prihod, ki ga vodi Maitreja v vlogi učitelja sveta, poteka postopno in je pogojen s pripravljenostjo ter stopnjo sprejemanja človeštva.

V ozadju pojma, ki ga imenujemo nova doba, se skrivajo resnično velike spremembe, ki vplivajo na področje politike, ekonomije in religije ter vsa druga področja človeške družbe. Globoko v sebi vemo, da smo na napačni poti, a se kljub temu pogosto po liniji najmanjšega odpora prepuščamo toku in razmišljamo: »Če vsi tako delajo, potem menda mora biti tako.«

Božič je pomemben praznik, ki nas opominja, da razvoj ne pomeni zgolj tehnološkega in materialnega napredka – boljših telefonov, avtomobilov, lepših hiš, gospodarske rasti, potovanj v vesolje, bitcoinov ali umetne inteligence. Pravi razvoj se odraža v resnični ljubezni, sočutju, odpuščanju, medsebojni delitvi dobrin, iskrenem sodelovanju, prizadevanju za mir in skrbi za okolje. Te vrednote moramo živeti vsak dan – tako v odnosu do svojih bližnjih kot do sveta. Pomembno je, da spoznamo, kdo v resnici smo, in razumemo svojo vlogo v svetu.

»Problemi človeštva so resnični, toda rešljivi.
Rešitev je na dosegu vaših rok.
Vzemite potrebo svojega brata za merilo vašega delovanja in rešite probleme sveta.
Druge poti ni.«
(Maitreja)

Vesel božič!

Viri: Svetovni učitelj za vse človeštvo, Akademija misterijev, Share International, Nauk večne modrosti, The books of Alice Bailey, Biblija.net; Mohammed Sofiane Mesbahi: Božič, sistem in jaz; Poštenost, iskrenost in nenavezanost, Navdihni.me; Zgodba, ki jo velja slišati, Navdihni.me; Lev Nikolajevič Tolstoj (2021). Vojna in mir. Ljubljana: Mladinska knjiga; Lev Nikolajevič Tolstoj (1986). Vstajenje. Ljubljana: Cankarjeva založba.

O Navdihni me in izdajatelju revije, podjetju Insights d.o.o.

Insights d.o.o. Navdihni.me praznuje osem let 25.5.25

Če vas zanima, kako lahko se osvoboditi neželenih vzorcev in pripeljeti polno pozornost v svoje življenje (ali osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom), bomo veseli vašega kontakta.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

Foto: osebni arhiv avtorja

 

 

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.