srž za.me

Čar povprečnosti – življenjsko ravnovesje brez pritiskov

by Natalie Cvikl Postružnik 17. marca, 2025

Nataša Jokić-Begić je klinična psihologinja, učiteljica, znanstvenica, žena, mama dveh odraslih sinov, sestra, hči, prijateljica. Je deloholik, ki obožuje svoje delo klinične psihologinje, ter predana raziskovalka človeških čustev. Skozi svoje delo in osebne izzive je razvila globoko razumevanje za svoje paciente, še posebej tiste, ki se soočajo s strahovi in čustvenimi boji. Njene zgodbe iz klinične prakse nas spomnijo, kako subjektiven je pravzaprav naš pogled na svet, in nas navdihujejo, da razvijemo sočutje do sebe in drugih. Nataša verjame v pomen sprejemanja lastne povprečnosti, saj je prav v tem ključ do dolgoročnega zadovoljstva in notranjega miru – večno prizadevanje za odličnostjo pa vodi v izgorelost. Nataša je z izzivajočo vsebino »Mit o popolnosti: V obrambo povprečnosti« letošnja predavateljica na  #loveHR Summitu v organizaciji Planet GV, ki nas čaka 10. in 11. aprila v Portorožu.

Čustvena stanja so lahko v pomoč – ali predstavljajo omejitev

Kako ste v svoji karieri in osebnem življenju našli ravnotežje med uspešnostjo in priznavanjem lastnih omejitev?

Nisem prepričana, da sem ga popolnoma našla. Vedno sem se zavedala svojih omejitev, a tudi dejstva, da so največje omejitve “v glavi”. Pogosto nas omejujejo čustvena stanja, kot sta strah in sram. Ta čustva so pomembna, ker nas ščitijo pred nevarnostmi in sramoto, vendar nas lahko, če so premočna, ujamejo v stalno čustveno nelagodje in nam preprečujejo, da se soočimo z izzivi. To sem spoznala že v mladosti, pri čemer so mi starši veliko pomagali, saj so me vedno spodbujali, naj grem naprej in dlje, kot sem sama ocenila, da zmorem. Njihova vera vame se je prelevila v mojo vero vase. Sem velika borka in optimistka, kar mi pomaga v življenju. Nimam “ravnotežja med delom in življenjem”, kot se temu danes reče, saj je zame vse – življenje.

Moje poslanstvo je pomagati čistiti “naočnike”

Kaj vas je navdihnilo za področje dela v klinični psihologiji in kateri trenutek v karieri vas je najbolj zaznamoval?

Nataša Jokić-Begić

Vedno so me fascinirali ljudje – njihove zgodbe, odnosi, motivi, doživljanja, občutki. Ves čas so zanimivi in nikoli me še niso razočarali. Nad človeško naravo se ne zgražam, ampak ji pristopam s spoštovanjem. Nisem mogla izbrati boljšega poklica, saj kombinacija kliničnega dela, znanstvenega raziskovanja in poučevanja študentov moj poklic dela še lepšega.

Nešteto je zgodb, ki so me oblikovale. Toda da, ena situacija se mi je še posebej vtisnila v spomin. Kot mlada klinična psihologinja sem delala v bolnišnici.

Nekega popoldneva sem imela naročeni dve dekleti. Prva je imela težko gensko bolezen, ki ji je popolnoma deformirala eno stran obraza. Prvi pogled nanjo mi je povzročil nelagodje, vendar sem po nekaj minutah v njej uzrla zrelo in pogumno mlado osebo, ki se je zavedala svojega stanja. Njena mama je umrla za isto boleznijo, kljub temu pa je dekle končalo šolanje, se zaposlilo, se zaljubljalo kot vsako drugo dekle. Pogovarjali sva se o fantu, ki je zahajal v kiosk, kjer je delala, in kako je zmeraj obrnila k njemu tisto stran obraza, ki ni prizadeta od bolezni in ki je lepa. Takoj za njo je v ordinacijo vstopila študentka, ki se je ukvarjala z manekenstvom in je imela resne depresivne epizode, zaradi oblivanja z rdečico na modni brvi. Bila je suicidalna. Zunaj čudovita in pametna, toda globoko nesrečna. Zaradi neke malenkosti, ki se je meni zdela povsem nepomembna, a vendar zanjo strašna. Takrat sem doumela, da v življenju nič ni objektivno – vse se lomi skozi subjektivno prizmo. Vsaka oseba vidi sebe in svet drugače. Pomagati “očistiti” te naočnike, skozi katere nesrečni ljudje gledajo nase in svet okrog sebe, je postalo moje poslanstvo.

Povprečnost je zame skladnost, harmonija

Veliko govorite o povprečnosti kot naravni človeški lastnosti. Kako ste sami prišli do tega zaključka in kaj vam je pri tem pomagalo?

Družba je preplavljena s pripovedmi o tem, kako moramo biti posebni, izjemni in nenehno težiti k odličnosti. Vse več raziskav in klinične izkušnje pa kažejo, da ta pritisk pogosto vodi v nezadovoljstvo, stres in izčrpanost. Želela sem odpreti temo o tem, kako pomembno je sprejeti lastno povprečnost in najti zadovoljstvo v tem, kar smo, namesto da se nenehno pehamo za nečim, kar je izven našega dosega. Moj največji navdih so bili študenti – pametni mladi ljudje, pogosto nesrečni, ker niso »posebni«. Namesto da bi cenili svojo skladnost, harmoničnost, trpijo, ker niso nadpovprečni. To me je spodbudilo, da sem povprečnost normalizirala kot ravno to – harmonijo. Ker je večina ljudi povprečnih in je nesmiselno biti zaradi tega nezadovoljen. Ni treba, da smo nadpovprečni, da smo vredni in srečni.

Pritisk – biti poseben – ustvarja stres in nezadovoljstvo

Zakaj mislite, da ljudje danes težko sprejemajo svojo povprečnost in težijo k nerealnim standardom odličnosti?

Norma zahodne družbe je – bodi poseben, bodi drugačen, nikoli se ne ujemaj z množico, bodi najboljša verzija samega sebe. To so težke zahteve, ki ljudi izčrpavajo in onesrečujejo s tem, česar nimajo, namesto da bi bili zadovoljni s tem, kar imajo. To me pripelje nazaj k zgodbi tistih dveh deklet – nadpovprečno lepa je nesrečna, tista z deformacijo pa vesela, da ima eno plat obraza, ki jo lahko kaže. Zaradi družbe se vsi ves čas počutimo nesrečne, ker nismo to, kar bi morali ali moremo biti. Pritisk biti poseben ustvarja stres in nezadovoljstvo.

Vsi smo v čem povprečni – sprejemanje tega prinaša mir in zadovoljstvo

Nataša Jokić-Begić

Kako lahko povprečnost postane naša prednost in kako lahko to spoznanje vpliva na naš osebni in profesionalni razvoj?

Da se zavemo, da je na mnogih področjih življenja povprečnost prednost. Želite, da bi bil vaš otrok ob rojstvu povprečne teže in dolžine, kajne? Zakaj? Ker pomeni zdravje. In tako bi morali gledati na psihološke značilnosti – bolj povprečno, bolj skladno, harmonično. In dolgoročno bolj vzdržno. Na primer, povprečnost v delovnem okolju prinaša stabilnost in sodelovanje, medtem ko lahko nenehna potreba po odličnosti povzroči izgorelost. Vsi bomo v nečem nadpovprečni, v nečem pa povprečni. Sprejemanje tega prinaša mir in zadovoljstvo.

Moje lastne izkušnje me podpirajo pri delu s pacienti

Kakšno vlogo ima osebni razvoj pri vašem delu s pacienti in kako se ta vloga odraža v vašem vsakdanjem življenju?

Lastno zorenje, življenjske izkušnje, trpljenje in spremembe name močno vplivajo tako osebno kot poslovno. Na primer, leta sem raziskovala panične motnje, preden sem doživela svoj prvi (in zaenkrat edini) napad panike. Šele takrat sem popolnoma razumela, kako intenzivna in neprijetna je ta izkušnja, kar mi je pomagalo razviti še globlje sočutje do pacientov.

Še posebej je interesanten moj odnos do dela z otroki in mladimi. Ko so bili moji otroci majhni in kasneje najstniki, sem imela več razumevanja za starše kot za mladostnike, ki so mi šli včasih na živce. Zdaj, v zrelejših letih, lahko spet delam z mladostniki in njihovim staršem lahko mirno zagotovim: »Vse to bo minilo in bo v redu, le strpni bodite.«

Ali so strahovi danes res le iracionalni ali postajajo nevarnosti resnične?

Kako ocenjujete trenutni položaj klinične psihologije v sodobni družbi, še posebej v kontekstu naraščajoče ravni stresa in anksioznosti med ljudmi?

Klinična psihologija je bila vedno še posebej pomembna v težkih časih – njen razvoj se je začel med prvo svetovno vojno. Danes živimo v izjemno zapletenem času. Pravijo, da že dolgo živimo v »kulturi strahu«, ki je nekoliko iracionalna, a hkrati nam grozijo zmeraj bolj realne nevarnosti. Digitalizacija nam je prinesla izzive, katerih posledic še ne razumemo povsem. Klinična psihologija ima orodja, s katerimi lahko ljudje bolje razumejo sebe in druge ter se lažje spopadajo z življenjskimi izzivi. Zato je morda danes bolj potrebna kot kdaj koli prej.

»Realnost« skozi prizmo družbenih medijev je popačena

Kako kot psihologinja vidite spremembe v razumevanju duševnega zdravja skozi leta, predvsem v kontekstu vpliva pandemije?

Nataša Jokić-Begić

Odnos do duševnega zdravja se je skozi generacije močno spremenil. Starejše generacije, t.i Baby boomerji, so živeli v materialno revnejšem, a bolj optimističnem času, ko se je o duševnem zdravju malo govorilo in so bile duševne motnje stigmatizirane. Današnja generacija Z živi v blaginji, a pesimistično zre v prihodnost – boji se podnebnih sprememb, vojne, ekonomske negotovosti in lastne (ne)zadostnosti.

Duševne prizadetosti so danes vse manj stigmatizirane, a zdi se, da smo zašli v drugo skrajnost – mladi so skoraj ponosni na svoje diagnoze. K temu pripomorejo tudi družbeni mediji, kjer lahko v kratkem TikTok videu »izveste«, da imate duševno motnjo. Družbeni mediji oblikujejo njihovo dojemanje realnosti, ustvarjajo občutek negotovosti in povečujejo osredotočenost na duševno zdravje, vendar včasih na način, ki banalizira resnične težave. To je nora kombinacija.

Naučiti se moramo preventivno skrbeti za svoje duševno zdravje

Kakšne spremembe bi se po vašem mnenju morale zgoditi na področju duševnega zdravja in dostopnosti psihološke pomoči, da bi bolje podpirali človeka v sodobni družbi?

Vidim tri ključne smeri. Prvi je izobraževanje – tako kot so nekoč ljudi učili umivati ​​si roke in zobe, jih je danes treba že zelo zgodaj učiti skrbeti za svoje duševno zdravje. Ker so časi takšni, je 21. stoletje prineslo duševno krizo. Druga smer so mikrointervencije – majhne spremembe, ki imajo lahko velik učinek. Na primer, če bi bili vsi malo bolj prijazni, bi bil svet boljši. En nasmeh ali “dobro jutro” lahko spremeni dan prodajalcu v trgovini, pa tudi nam samim. Tretja smer pa je normalizacija obiskov psihologa – ne smemo čakati, da se razvije resna težava, ampak na posvete hoditi preventivno, kot gremo na pregled pri zobozdravniku. Ne čakamo, da se razvije karies, vsako leto gremo na pregled in tako preprečimo karies. In točno tako bi moralo biti z obiskom psihologa. Ne čakajte, da se motnja razvije, ampak redno pojdite in se pogovorite o sebi z nekom objektivnim.

O #LoveHR Summit 2025

#loveHR Summit

Letošnji #loveHR Summit bo potekal 10. in 11. aprila v Portorožu. Dogodek bo ponudil več kot 60 ur strokovnih vsebin, več kot 20 vrhunskih govorcev ter priložnost za dvodnevno druženje z več kot 800 udeleženci.

Glavni vsebinski poudarki bodo:

• Strateški HR in njegova vloga pri dolgoročnem razvoju organizacij,
• Razvoj kompetenc in vodenja, prilagojen sodobnim zahtevam trga dela,
• Uporaba umetne inteligence in novih tehnologij v HR procesih,
• Prilagajanje in uvajanje sprememb v dinamičnih poslovnih okoljih,
• Razvoj zdravega in varnega delovnega okolja.

Posebno pozornost bodo organizatorji namenili razvoju HR-ja v vodilnih regionalnih organizacijah ter vlogi HR v javnem sektorju, zato uvajamo dva nova odra – #loveHR Adria in HR v javnem sektorju. Poleg treh osrednjih odrov bodo organizirali tudi poglobljene interaktivne delavnice, ki bodo udeležencem omogočile praktično spoznavanje izbranih tem, povezanih z razvojem ljudi in organizacijske kulture prihodnosti.

O Navdihni me in izdajatelju revije, podjetju Insights d.o.o.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov.  Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

Pridruži se praznovanju 8. obletnice Navdihni me

25. 5. 2025, 8. obletnica revije in portala Navdihni me. Pridruži se nam!

📅 Datum: 25. maj 2025, od 9.30 do 13.13
📍 Lokacija: Hostel PANORAMA, Šentjane 25, 6320 Portorož

Osem let soustvarjamo prostor za navdih, rast in povezovanje – zdaj je čas, da praznujemo skupaj. Pridruži se nam na edinstvenem dogodku, kjer se bodo povezovali zgodbe, modrost in nepozabni trenutki. Osmo obletnico bomo praznovali z dogodkom v živo in on line.

Foto: osebni arhiv sogovornice