Cerebralna paraliza in jaz sva najboljši tim

Cerebralna paraliza in jaz sva najboljši tim

Cerebralna paraliza in jaz sva najboljši tim

avtor 17. junij, 2019

Sem Lana Tepeš, študentka uprave, ki čez teden živi v Ljubljani; in to je moja zgodba. Sem tipična enaindvajsetletnica, polna ciljev, idej, večna sanjačiča, optimistka in zelo ustarjalna dušica. Rodila sem se v tridesetem tednu mamine nosečnosti skupaj z bratom dvojčkom. Glede na to, da sva se rodila kot nedonošenčka, sva morala v inkubator. Ker sem imela ob rojstu le 1300 gramov, sem bila priklopljena na vse mogoče aparate. Najmanj razvita so bila moja pljuča. Drugi dan po rojstvu sem utrpela dihalno stisko, ki je pustila posledice v možganih, natančneje na centru za hojo in ravnotežje. Prav iz tega razloga se danes skozi življenje vozim na štirih kolesih. Da, diagnoza je: cerebralna paraliza.

Bilo je grozno

Verjetno me boste vprašali, kako sem se počutila po tem, ko sem se dejansko začela zavedati svojega stanja. Bilo mi je nekje deset let. Bila sem mala navihana punčara, ki je namesto tega, da bi se šla v park lovit s prijatelji, morala v bolnišnico. Operacija nog. Vse te bele halje, močne luči, zelene rjuhe, jok. Grozno je bilo. Grozno, ker pač veš, da bo tvoje življenje zaznamovano z obiski zdravnikov, terapevtov in drugih strokovnjakov, ki bodo hoteli iz tebe narediti vse, da bi nekoč stala na svojih nogah in korakala.

Najhuje je, ko veš da nikoli ne boš povsem samostojen, da boš za čisto vsakdanje stvari potreboval pomoč. Hudo je, ker veš, da bolezen ne prizadane samo tebe ampak tudi tvoje bližnje. Večno primerjanje z bratom, večna vprašanja, ki nimajo odgovorov. Strah, kako te bo sprejela družba, odločnost da zmoreš. Vse to ti roji po glavi.

Cerebralna in jaz sva najboljši tim

Sem zelo zgovorno in dejavno dekle, zato prostega časa nimam veliko, a ko le ta napoči, se rada podružim s prijatelji, berem knjige, pišem blog, obiščem koncerte ali pa čas preživim z živalmi, ki jih obožujem.

Včasih sem mislila, da je moja cerebralna kazen, danes vem je, da je darilo. Skupaj jočeva, se veseliva in včasih tudi trpiva. Včasih se ne marava, a včasih sva najboljši tim. Postali sva   nerazdružljivi prijateljici in skupaj premagujeva vse ovire.

Hvaležna sem, ker je del mene in mi dokazuje, da je moč v meni! Zmorem! Ona in moja ljubezen do življenja sta mi pokazali, da je kjub vsemu vredno vsak dan “grizit” in biti to kar si!

Hvaležno življenje kljub naloženim »kufrom«

Danes na svoje stanje gledam, kot na nekaj, kar se je pač moralo zgoditi, da me nauči živeti skomno in hvaležno življenje. Danes svojega vozička sploh ne jemljem več kot nekaj slabega. Živim življenje kot vsi vi, le z nekaj pomoči. Včasih se malo spozabim, da je življenje pač darilo, ne glede na to kakšne kufre ti naloži. Takrat me na to spomnijo ljudje, ki so moji sončki, moji zlati prijatelji. Moja invalidnost je le poduk meni in vsem okoli mene, da ti življenje da toliko ovir kolikor jih lahko premagaš in sanje so dosegljive vsakomur!

Jaz sem edinstvena oseba, ki jo je življenje na štirih kolesih naučilo, kaj je prava moč, borba in hvaležnost. Kaj je v življenju res pomembno in kdo so ljudje, ki so vredni, da jih kaj naučim.

Nobene usode se ne da ustaviti. Treba jo je sprejeti in iz nje potegniti najboljše, kar se da. Življenje je res lahko lepo in čarobno, le perspektivo opazovanja je potrebno spremeniti.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: osebni arhiv.

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

<