Srečali sva se en četrtek v gostilni Pod lipco, kamor je Maruška Planko dostavila nekaj litrov svežega kozjega mleka. Polna energije, čeprav je vstala že pred četrto zjutraj, je sedla za mizo in čas za pogovor izkoristila kar med kosilom. Ker se ji je potem že mudilo naprej. Najkasneje do štirih je namreč morala biti spet doma, na ekološki gorski kmetiji Planko & Kleh v Lekmarjih pri svojih kozah, ki so že čakale na molžo.
Včasih pa ni bilo tako. Maruška je bila mestno dekle iz Ljubljane, ki je oboževalo živali, še posebej konje. Želela si je delati z njimi, želela si je biti veterinarka. Vendar, veterina zahteva dobre ocene, njej pa šola ni preveč dišala in tako je po končani ekonomski šoli pristala v pisarni. Dokler pri tridesetih ni mela vsega dovolj in je v enem mesecu pustila službo, zapustila svojega takratnega dolgoletnega partnerja in se preselila k sestri v Velenje. Ker življenje v mestu na način, kot ga je živela, pač ni bilo to, kar si je želela.
Midva sva se kmetovanja lotila z namenom, da postanemo samooskrbni in da jemo zdravo hrano. Kar nama s tem, kar pridelava, oziroma predelava in prodava, tudi uspeva.
Kmalu po drastičnem zaključku enega obdobja, brez kakršnegakoli načrta, kaj bo počela naprej, je en petek spoznala Skaša, svojega bodočega moža in v ponedeljek že živela pri njem. Dobesedno! Najprej sta živela v hiši njegovih staršev, ko pa ji je Skaš pokazal zapuščeno kmetijo v Lekmarjih, ki jo je kupil že pred leti, se je Maruška vanjo takoj zaljubila. Kmalu sta se preselila tja in Sv. Štefan je postal njun dom.
Prvi kozi in burleska z molžo
Ko sta se preselila, je bila Maruška noseča in v času porodniške ter po rojstvu sina Tita, sta razmišljala, česa naj se lotita in kako. Kmetija je bila velika približno 3 hektarje, na dokaj strmem terenu – za obdelovanje njiv torej neprimerna, in popolnoma zaraščena. Oba sta bila brez znanja in izkušenj (Maruška ekonomistka, Skaš vojak) imela nista niti enega delovnega stroja, sta pa imela eno veliko željo. Da postaneta samooskrbna.
En petek je spoznala Skaša, svojega bodočega moža in v ponedeljek že živela pri njemu. Dobesedno!
Prvi kozi, pravzaprav koza in kozel, Beti in Rudi, sta tako na kmetijo prišla namesto kosilnice. Ker so koze pač edine živali, ki jejo tudi trnje. Njuna naloga je torej bila, da počistita teren, kar sta Rudi in Beti odlično opravila. Malo več težav s svojo nalogo pa sta imela Maruška in Skaš. Predvsem z molžo, ki je bila prvič menda v stilu burleske. Ne zaradi koz, ampak zaradi njiju!
»Najprej je trajalo dve uri, da sva kozo sploh ulovila, potem še dobre pol ure, da sem jo pomolzla. Ker nisem imela pojma, kaj naj naredim z vimeni, kako naj vlečem, kaj je narobe, ko mleko ni teklo … V praksi je to izgledalo tako, da je Skaš držal kozo, jaz pa sem vmes na spletu gledala, kaj je naslednji korak. Prva molža je tako trajala skoraj tri ure. Za primerjavo – danes za molžo ene koze potrebujem od 4 do 6 minut, odvisno od tega, koliko mleka ima,« svojo izkušnjo živo opiše Maruška.
Vse koze imajo ime
Danes imajo na ekološki kmetiji Planko & Kleh 30 koz, 50 kokoši, 3 race in 1 gos. Še vedno je z njimi Beti, Rudija pa so zamenjali. Pri hiši imajo namreč samo enega kozla, ki skrbi za razplod in ko ta s kozami postane v preveč bližnjem sorodstvu, ga je priporočljivo menjati.
Vse koze imajo svoje ime. Pa ne samo to, Maruška vsako tudi zelo dobro karakterno pozna in točno ve, kako mora pristopiti k njej, kaj se ji dogaja, kako in kdaj bo skotila … »Zame so moje koze kraljice in tako se do njih tudi obnašam,« pravi. Njihove koze se prosto pasejo večji del leta, jejo samo suho krmo (ne silaže), čisto žito in vitamine, brez kakršnihkoli dodatkov za večjo donosnost mleka in podobnih nenaravnih sestavin. Prav tako so na njihovi kmetiji posebni pri molži. Maruška je ena redkih, ki koze molze ročno, dvakrat na dan, zunaj, na pašnikih. Vse to se pozna tudi na visoki kakovosti mleka.
Priznanja kakovosti
Četudi je Maruška samouk, saj se je vsega, od reje koz, do predelave mleka, naučila iz knjig, od določenih ljudi in preko svojih napak, je dobila že veliko potrditev, da dela prav. Prva so njene redne stranke, med drugim tudi takšne, ki so z njenimi kozjimi izdelki pozdravile otrokovo astmo in kronični bronhitis do takšne mere, da niso več potrebovali antibiotikov.
Koze se prosto pasejo večji del leta, jejo samo suho krmo, čisto žito in vitamine, molzejo jih ročno, dvakrat na dan, zunaj, na pašnikih. Vse to vpliva tudi na kakovost mleka.
Druga potrditev sta Zlato priznanje za mladi sir in Bronasto za jogurt iz kozjega mleka, ki ju je prejela lani na Ptuju na predstavitvi Dobrote Slovenskih kmetij. Tretje priznanje pa je dobila od tradicionalnih rejcev drobnice iz Makedonije, ki so lani obiskali njeno kmetijo. »Ko so se napovedali, niti nisem vedela, kaj naj jim povem, saj se mi je zdelo, da že vse vejo, ker pač že leta in leta redijo črede ovac ali koz, velike več kot 100 glav. Pa sem jim vseeno odprto pokazala, kaj počnem in kako. Potem pa sem bila jaz presenečena nad njihovim odzivom in navdušenjem, saj so menda dobili kar nekaj novih idej,« pove nasmejano.
Uresničene sanje
Maruška pravi, da na kmetiji živi svoje sanje, ker dela z živalmi, tako kot si je vedno želela. To pa ne pomeni, da je življenje na gorski kmetiji enostavno. Vsak dan vstane ob 5.30 in najprej, pogosto še pred zajtrkom, pomolze koze. Potem je treba mleko predelati, zato pol dneva preživi v sirarni in izdeluje sire, skuto, jogurte, sirotko. Vmes skuha kosilo, čeprav prizna, da ne vedno, in mogoče malo pospravi po hiši. Potem sledi še druga molža in je počasi dan naokoli. Isti urnik, ob petkih in svetkih. Edino v četrtek je urnik malo drugačen, takrat vstane še slabi dve uri prej, ker je to dan, ko svoje izdelke dostavlja v Ljubljano.
~ ~ ~
Kozja molitvica
»Ko smo na kmetiji imeli enih pet ali šest koz, še na začetku torej, je obstajal sum, da imajo koze zajedalca in so morale dobiti zdravilo. Zdaj pa si predstavljajte, naše koze so svobodne, pasejo se in to niso živali, ki bi kar same od sebe prišle k tebi. Koze so izjemno samosvoje in inteligentne. One nikoli ne padejo dvakrat na isto foro. Dajanje zdravila je bil tako za nas zelo velik projekt! Na pašniku se je zbrala cela moja družina, cela Skaševa družina, skupaj nas je bilo približno 15, torej trikrat več kot koz. Potem se je začelo njihovo lovljenje po pašniku … in je trajalo skoraj cel dan, preden nam je uspelo. Temu spominu se še danes velikokrat nasmejimo.«
~ ~ ~
Ob takšnem urniku tudi dopust ni samoumeven, saj koz ni možno izklopiti. Privoščijo si ga lahko samo v času, ko so koze v presušeni dobi (op. tik pred brejo, ko za dva meseca izgubijo mleko in jih ni treba molsti), kar je v obdobju med decembrom ali januarjem. Takrat za hranjenje živali običajno poskrbi prijateljica. Vendar so letos tudi glede tega imeli mini zaplet. Dve kozi sta namreč tudi v obdobju presušenosti še vedno imeli malo mleka, zato so morali dodatno prositi še eno gospo, da je v njihovi odsotnost poskrbela za molžo.
Življenje v skupnosti
Kakšni pa so načrti za naprej? Maruški in Skašu idej ne zmanjka. Trenutno si želita ustvariti in živeti v skupnosti enako mislečih ljudi, ki bi si med seboj pomagali. Letos sta tako prvič začela prakticirati »WWOF«, gibanje, ki na globalnem nivoju povezuje ekološke kmete in prostovoljce. Slednji se prihajajo na takšne kmetije učiti, v zameno pa ponudijo svojo pomoč pri delu. Na njuni kmetiji se je tako zvrstilo že nekaj prostovoljcev iz različnih držav, ki ostajajo od dva do štiri tedne. Trenutno imata na kmetiji eno Katalonko, ki je najbolj vesela, da se je naučila speči kruh.
»Pa se s takšno gorsko kmetijo in kozami da preživeti?«, je bilo moje zadnje vprašanje. »Midva sva se kmetovanja lotila z namenom, da postanemo samooskrbni in da jemo zdravo hrano. Kar nama s tem, kar pridelava, oziroma predelava in prodava, tudi uspeva. Kdor bi se takšnega kmetovanja, kot se ga greva midva, lotil zaradi ustvarjanja dobička, pa naj rajši dvakrat premisli,« je realna Maruška.
Foto: Osebni arhiv
1 komentar
Vpišite vaš komentarHvala za ves vaš trud 🙂 Z kmetijo , in tudi Urški za objavo 🙂