srž za.me

“Človek je lep, ko je najboljša in najbolj iskrena verzija sebe”

Avtor: Tadej Peric 22. novembra, 2022

Kot javna oseba je ime Lorella Flego sinonim za lepoto, modo, življenjski slog, televizijske pogovorne oddaje, moderiranje znanih nacionalnih dogodkov in še veliko več. Osebno Lorello poznam že dve desetletji in k vsem poklicnim nazivom, ki opredeljujejo to, kar počne, lahko dodam še nekaj besed o tem, kdo je – fenomenalna ženska, ki ima graciozni smisel za humor in prijazen nasmeh ter osebnost, ki ji omogoča, da izstopa v vsem, kar počne.

Čeprav je moda tisto, s čimer jo povezujemo, je Lorella najprej psihologinja in prav to znanje ji pomaga pri vsakodnevnih izzivih njene panoge in z vsemi svojimi izkušnjami si prizadeva postati oseba, ki drugim daje moč, da postanejo najboljši, kar so lahko.  Je tudi Sofijina mama – vloga, ki ji je popolnoma spremenila življenje.

Na čudovit jesenski dan sva z Lorello malce poklepetala. Z nami deli nekaj svojih misli o samozavesti, materinstvu, zakonu privlačnosti, najpomembnejših vrednotah v njenem življenju, njeni definiciji lepote in še marsičem….

Hvala ti Lorella, za tvojo sončno energijo, za tvoj nasmeh in prijateljstvo.

ŽIVETI TUKAJ IN ZDAJ

V tvojem zadnjem postu na “ glitter.si” govoriš o tem, kako se spreminjamo, o lepoti in o barvah, ki jih prinaša jesen … o tem da je bilo poletje tvoj najljubši letni čas, zdaj pa … 

Zdaj pa je vse drugače in ne vem prav dobro, kaj se je zgodilo. V resnici sem kar naenkrat opazila, da so v letu štirje letni časi in je vsak po svoje edinstven. Sem pa človek poletja in topla sezona je zame obdobje dopusta, oddiha, potovanj in tega, da resnično odklopim vse. Zato sem vedno živela v pričakovanju julija in potovalk na hodniku, zdaj pa sem se le ustavila. Sem zadihala. Pogledala okoli sebe, zavohala gozd in vse čarovnije v njem, ugotovila, da je najbolj čudovito, če ostaneš tukaj in zdaj, ker je ta trenutek edina stvar, ki jo resnično imamo. Zdi se preprosto, a ni, možgani ves čas hitijo, tvorijo zgodbe, prinašajo scenarije in mi vmes životarimo. Tako je: životarimo in pozabimo živeti. Odločila sem se, da tega pri meni več ni, zato je vsak dan postal najboljša verzija življenja in da, resnično uživam.

MODA 

Praviš, da ti je bila moda podana v zibelko.

Vse se je začelo v puberteti. Nekega dne se je oče vrnil iz Bologne v Italiji, kjer je delal in s seboj prinesel takrat kultno revijo Moda. Bila je podobna Vogue danes, polna lepih slik, čudovitih barv in seveda so bile na platnici top modeli tistega časa. Ko sem zagledala vso to lepoto na enem mestu, sem vedela, da bo moja pot v svetu mode. Res se mi ni sanjalo kako, kdaj in s kom, a vedela sem, da bo to moja služba. Zame je bila moda od nekdaj beg iz resničnega sveta, priložnost, da se obkrožim z lepimi stvarmi in v njih tudi uživam. Še zdaj, kadar je vse narobe, vzamem lepo spodnje perilo, svileno bluzo, midi krilo, najlepšo torbico in sem srečna. Morda moda deluje na nivoju podzavesti, morda nas poboža po duši ali preprosto je tiha prijateljica, ki te ne razočara.

In ko smo že pri modi … Prepotovala si svet in za tvoje raznovrstne TV programe si spoznala in pripravila ter vodila intervjuje z ikonami modne industrije. A te je morda kakšna znana osebnost povsem fascinirala ali navdušila?

Bilo jih je kar nekaj, morda najbolj zanimiva mi je bila Donatella Versace, ker jo vsi vedno zelo kritizirajo, predvsem zaradi svojega videza. V resnici je bila z mano simpatična, preprosta, igriva in inteligentna. V njeni družbi je bilo res prijetno. Potem Lagerfeld, ker nikoli nisi vedel, če smeš ali ne smeš, poseben človek s posebnim karakterjem. Gospod Armani, ki me je neštetokrat razočaral, zelo zvezdniški in prav malo človeški. Pa vsi zvezdniki v prvi vrsti na revijah, od JLo do Cindy Crawford, od Bryana Adamsa do Beyonce. Imam lepe spomine, ne glede na to, ali je bil človek ok ali niti ne, sem vedno vesela, ko sem lahko del te scene.

Pred kratkim si se udeležila “Milan Fashion week-a”. Kakšni občutki so bili prisotni po skoraj dveh letih brez podobnih prireditev in kako se je vse odvilo? 

Bila sem super srečna, da je vse tako, kot je bilo pred kovidom, kar se mi je zdelo res neverjetno dobro, nikoli ne bi rekla, da se bo moda tako hitro pobrala. Pa se je. Morda je kriva tudi želja vseh nas, da bi vse gledali v živo in ne na ekranu; ne vem, če je bil kdo navdušen nad digitalnimi revijami, zame so bile zelo umetne in prava katastrofa. Ok, bolje kot nič, a vseeno ne ravno za pohvalo. Moda je živa na telesu in takrat, ko jo lahko občudujemo, gledamo, vohamo in tipamo. Mislim, da smo vsi to pogrešali in zdaj so revije tako, kot so bile, kar se mi zdi super. Zanimivo, kako imam občutek, da je kovid že daljna preteklost, čeprav je še vedno za vogalom, a o njem ne bi rada več slišala. Vsega je bilo preveč.

OBLEKA JE PODALJŠEK OSEBNOSTI

Giorgio Armani je dejal, da “eleganca ni v tem, da te opazijo, temveč v tem, da si te zapomnijo”. Kaj bi ti rekla na to?

Človek je živ, dokler se ga ljudje spominjajo in to je živa resnica. Ko te vsi pozabijo, potem izgineš in je kot ne bi nikoli pustil sledi na zemlji. Obleka je sredstvo, ki ne služi le kot pokrivalo takrat, ko je mraz, danes je podaljšek naše osebnosti, ki veliko pove o tem, kdo smo, kaj nam je všeč, kaj si želimo. Ko zagledaš človeka na ulici, ne veš, ali je dober ali je slab, opaziš pa, kaj ima na sebi in ta prvi stik je zelo pomemben.

PSIHOLOGINJA IN ČAROVNICA

Od urejanja in vodenja programov na regionalni in nacionalni TV v italijanskem in slovenskem jeziku, vodenja festivalov, raznih prireditev in zanimivih pogovornih oddaj, pa seveda urejanja Glitter.si in Gracefulstory.com, vsem tvojem gledalcem daješ priložnost, da te občudujejo v različnih vlogah. Po izobrazbi si otroška psihologinja … to znanje ti najbrž tudi pride prav pri vseh tvojih vlogah  kot mama, TV voditeljica, urednica, itd., kajne?

Zase bi rekla, da sem najprej psihologinja, potem čarovnica, potem vse ostalo. Oziroma ne, najprej sem čarovnica. Mislim, da je psihologija globoko v meni, da poslušam ljudi in jim pomagam, je preprosto del moje zgodbe. Moda je prišla kasneje …Vedno analiziram misli, odnose, geste, poglede in besede, se še preveč spuščam do dna in potem plavam po zrak. V bistvu je to zelo zahtevno in hkrati čarobno, ker odkrivaš stvari, ki jih drugi ne in se spuščaš v odnose, ki so včasih res zelo, zelo globoki.

To je dobro, če imaš čas in strpnost, drugače mislim, da je današnja družba izredno površna in nihče nima več časa za te stvari. Načeloma delujemo tako, da odkljukamo in gremo naprej. Prejšnji teden sem predavala v Švici in sem vprašala študente, kako so. Odgovor je bil “Dobro, hvala”. Pa sem jih vprašala še enkrat in potem še dvakrat. Ko so me gledali že čudno sem jim rekla, da želim iskren odgovor zato, ker je moje vprašanje iskreno in me dejansko zanima, kako so. Ker nismo vedno dobro in tudi ne vedno srečno, pa je v redu tako. Če pa komu odgovoriš “Sem slabo, hvala” tega ne pričakuje in se kar ustraši; zelo malo ljudi je pripravljenih se ukvarjati s sočlovekom. Načeloma je lažje iti naprej in ne vedeti. No, jaz si želim vedeti in sem zdaj pred novo življenjsko lekcijo: nimam pričakovanj, resnično, ker je tako bolje in tudi bolj prav, čeprav je izredno težko.

Z LETI SE NAUČIŠ SPREJETI IN SPUSTITI

Z leti se spreminjamo, učimo, postajamo modrejši in morda bolj izbirčni glede tega, s kom preživljamo čas. Kako se spopadaš s toksičnimi ljudmi v službi in v zasebnem življenju, predvidevam, da kot javna osebnost na svoji poti morda naletiš na podobne  ljudi?

Prva, večja čistka se je zgodila takrat, ko sem postala mama. Sama tega ne bi nikoli naredila, moja Sofia pa si je že kot dojenčica zavihala rokave in ukrepala namesto mene. Takrat so prvič odšle pijavke in nasploh ljudje, ki niso bili primerni zame. Seveda je legitimno vprašanje, zakaj so potem sploh bili, a mislim, da je pri meni največja težava vljudnost, ne pošiljam stran in se ne obrnem na drugo stran, kar marsikdaj pritegne tudi slabo energijo.

Z leti se naučiš sprejeti in spustiti, zato sem mnogokrat odkorakala in nikoli mi ni bilo žal. Ker sem izpostavljena, imajo ljudje marsikdaj občutek, da o meni lahko rečejo in pišejo kar želijo, pa ni ravno tako. Sem človek in sem prizadeta, še prehitro, sploh takrat, ko mi sodijo tisti, ki me ne poznajo. Pa vendar…naj vrže kamen tisti, ki ni nikoli storil greha, kajne? Takšni smo. Lažje je sprejeti, kot spremeniti ljudi in nikoli ne pozabiti, da imamo vedno eno čudovito možnost: oditi. To je naša pravica.

MATERINSTVO 

Skoraj ne morem verjeti, da ima Sofia 12 let. Kako čas teče. Kakšna je Lorella kot mama?

Sofia bi rekla, da nisem stroga, vendar se razjezim, če stvari ne gredo po planu (to mi je v tem trenutku povedala…). Ker sem analitična, je najbrž tako, da moram vedno vse razumeti. To ne pomeni, da ne sprejmem besede ne, a bi vedno rada imela utemeljitev. Pri nas doma se nenehoma pogovarjamo, zame je beseda sveta in Sofia ve, da mi lahko pove vse, prav tako jaz njej.

Otrok me je popolnoma spremenil, zdaj so prioritete drugačne; marsikdaj je v službi pestro in naelektreno, a jaz imam v mislih družino, harmonijo doma, partnerja, ki mi bo, ko pridem pozno domov, pripravil večerjo, prižgal sveče in me objel. To je zame vse. Ostalo pride in gre, so vzponi in padci, a v sebi ohranjam mir in verjamem vase. Vedno pomislim, da to ni še konec moje zgodbe, toliko bi rada naredila, eksperimentirala in ustvarjala, poti na svetu so neskončne in verjamem, da me bodo še presenetile.

ZAKON PRIVLAČNOSTI IN ZGODBA O PIKAPOLONICI

Uživam v branju tvoji objav na družbenih medijih, tvoje dnevne inspiracije so polne modrosti in pozitivnosti. Kaj ti daje navdih?  

Življenje, kot je. Včasih se zbudim polna energije, drugič bi spala do enih popoldan. Zelo verjamem v zakon privlačnosti in vesolje; pravijo, da moraš vprašati za znake zato, da veš, da nisi sam. To sem storila pred dvema letoma, rekla sem nekako tako: “Drago vesolje, ne bi bila rada sama, če je kdo z mano, pošlji mi pikapolonico”. Se vam bo zdelo morda smešno, a zame je pikapolonica čudovita žival in pomislila sem, da bi jo rada imela ob sebi.

Veste, kaj se je zgodilo? Pikapolonice so bile povsod, v spalnici jih je bilo po 40 na kupu in mi še zdaj ni jasno, kako. Vse sem poslikala in posnela … nisem mogla verjeti. Pred dvema mesecema sem si rekla, da bom zamenjala žival in sem prosila za kačjega pastirja, ki je tudi pomemben v smislu sprememb, saj pravijo, da vedno prinaša novosti. No, sedela sem na terasi sredi gozda in je kačji pastir prišel do mene; pri nogah sem imela lužo vode, je bil tam in pil, potem je odletel. Prizor se je večkrat ponovil. Postala sem pozorna na vse te znake, jih je ogromno, če znamo videti in poslušati.

KDO JE V RESNICI LEP?

Koncept lepote si vsak razlaga na svoj način. Je lepoto mogoče definirati?

Ravnovesje med tem, kar smo, in tem, kar drugi mislijo, da smo. Rekla bi, da je človek lep takrat, ko je lahko najboljša in najbolj iskrena verzija sebe, vse ostalo ni pomembno. Ko imaš svoje vrednote in moralo, sklepaš kompromise in hkrati postaviš sebe na prvo mesto. Lep je tisti, ki lahko mirno živi s sabo, ker ve, da nima maske in se prav v vsakem trenutku zaveda, da je del večje verige. V tej verigi smo prav vsi, vsak na svoj način in vsak na svojem mestu.

SMO NA NAVIDEZNI GUGALNICI – ENKRAT VISOKO GOR, DRUGIČ GLOBOKO DOL

Čeprav živimo v času z veliko negotovostjo, nam je odpornost verjetno pomagala pri krmarjenju skozi zelo težko obdobje. Kako najti moč?

Vsi smo na gugalnici življenja – kdaj zgoraj, kdaj pa tudi spodaj.

Rekla bi, da v pogovoru. Kot sem prej omenila, so zame besede ključnega pomena in besede nas naredijo drugačne od živali. Trdno verjamem, da bi s pogovorom lahko rešili prav vsako situacijo, težava je v tem, da se veliko ljudi postavi v vlogo žrtev ali noče, niti za trohico sekunde, stopiti v čevlje drugega. Manjka nam empatija in razumevanje, da vsak bije svojo bitko, tudi tisti, ki je na prvi pogled najbolj srečen, bogat, brezhiben in super. Te perfekcije v življenju ni, smo vsi na navidezni gugalnici, enkrat visoko gor in drugič globoko dol.

OBJEMIMO SE, BODIMO NEŽNI IN SPOŠTLJIVI DO SEBE

Samozavest lahko igra pomembno vlogo v našem poklicnem in zasebnem življenju. Kakšno motivacijsko sporočilo bi dali ženskam, ki morda čutijo, da jim primanjkuje samozavesti?

Naredim zelo preprosto vajo: se postavim pred ogledalo in začnem monolog s svojim Jazom. Začne se vedno z “Draga Lorella…” in potem naštejem vse, kar sem naredila, kar sem dosegla, trenutke sreče in sposobnosti, ki jih imam. Verjamem, da ima vsak svoje vrline, samo marsikdaj pozabimo sami sebe objeti in si reči: “Super si, glej kako si prišel/la daleč! Bravo!”. To manjka na vseh delovnih mestih, ni dobrega vodje, ki bi te objel in rekel: “Bravo, to si naredil odlično!” Vse je samoumevno, a do nas samih ne smemo biti samoumevni: pohvalimo se, objemimo se, bodimo nežni in spoštljivi. Predvsem pa brez slabe vesti postavimo sebe na prvo mesto. To pomeni biti inteligenten, ne pa sebičen, kar je velika razlika.

OBSTAJA SAMO TA TRENUTEK

Čeprav se sliši kot »kliše«, je življenje v tem trenutku pomembno, saj je navsezadnje ČAS vse, kar imamo. Rita Levi Montalcini je rekla: “Bolje je dodati življenje svojim dnevom kot dneve svojemu življenju”. Gre za kakovost v nasprotju s količino. Gre za to, da cenimo trenutke veselja, druženja, da cenimo negativne in pozitivne stvari življenja, saj ni jina brez janga. Kakšna je tvoja definicija filozofije  »Carpe Diem« ?

Živi tukaj in zdaj, ostalo ne obstaja. To je super stvar, ki si jo sicer težko zapomnimo. Mnogokrat živimo, kot bi bila preteklost naša esenca, pa ni, ker smo jo že pustili za sabo. In bodočnost je uganka, zato je v resnici nimamo. Obstaja samo ta trenutek in je neprecenljiv. Imam majhne vaje, ki me postavijo na trdna tla in naredijo srečno: ko telovadim sem tukaj in zdaj, ko čistim stanovanje sem tukaj in zdaj, ko plešem sem tukaj in zdaj. Preveč smo obremenjeni s tem, kar je bilo in kar bo, vmes pa pozabimo živeti. Ker nekateri životarijo in ne živijo, to pa je velika razlika.

SPOŠTOVANJE, SODELOVANJE IN LJUBEZEN KOT GLAVNE VRLINE

Ker rad širim sporočilo o povezanosti in enotnosti, torej UBUNTU – kar preprosto pomeni “sem, ker smo” … kako lahko vsi prispevamo k boljšemu jutri, za dobro naše skupnosti, kako lahko vodimo bolje?

Točno tako, kot si rekel. Vsak izmed nas je del večje celote, ko se tega zaveš, potem ti je tudi jasno, da nisi nikoli sam. Pametno je podati roko in nikoli ne pomisliti, da bomo z individualizmom prišli dlje. Manjka nam občutek skupnosti, ki smo ga izgubili takrat, ko je postala tudi narava samoumevna; brez te celote ne obstajamo, zato je kar dobro, če jo čuvamo in negujemo. Mene so doma učili, da je v življenju ogromno poti za prav vsakega izmed nas; s spoštovanjem prideš daleč, s sodelovanjem prideš hitreje in z ljubeznijo narediš boljši svet. 

Foto: ZEN

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Če vas zanima, kako potekajo delavnice s psi/konji, ki jih izvajamo, ali si želite izkusiti coaching/delavnico s psi ali s konji, ali vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.