»Učitelj želim postati, ker se učitelj dotika prihodnosti.« (Lunana, jak v razredu)
V filmu Lunana, jak v razredu, lahko spremljamo mladega butanskega učitelja Ugyena, ki ga vlada – za zadnji del petletne delovne obveznosti do države – pošlje v odročno vas, ki je brez elektrike, mobilnega signala in drugih dobrin (ali nepotrebne krame) sodobnega sveta. Mladi učitelj bi sicer veliko rajši odpotoval v bolj »razvito« tujino – v Avstralijo, kjer bi se preizkusil kot pevec – a vendarle, s precejšnjim odporom, sprejme delo v učitelja v šoli, »ki ni samo najbolj odmaknjena v Butanu, temveč verjetno na celem svetu.« Pot do tja je dolga, najprej vožnja z avtobusom, potem pa osemdnevni pohod, ki poteka tudi čez prelaz na nadmorski višini 5.200 m do vasi Lunana, ki sicer leži 3.700 m nad morjem. Gre za resnično vas v Butanu.
Mestnega življenja vajeni učitelj je sprva šokiran nad skromnimi pogoji bivanja in se želi čimprej vrniti v civilizacijo, a mu radovedni, uka željni otroci ter prijazni domačini kmalu »zlezejo pod kožo«. Ko na eni prvih učnih ur vpraša enega od učencev po imenu in o želji, kaj bi rad postal, mu le-ta odgovori: »Moje ime je Sangay Dorji. Ko bom odrasel, želim postati učitelj kot vi.« »Učitelj?« se začudi Ugyen. »Zakaj?« »Učitelj želim postati, ker se učitelj dotika prihodnosti.«
Film, ki si ga lahko ogledamo ravno v času, ko razviti svet občuduje umetno inteligenco, kot je na primer ChatGPT (spletni brskalnik na osnovi umetne inteligence, ki deluje kot spletni klepetalnik oz. chatbot), ki vam v hipu odgovori na skorajda vsa vprašanja, napiše pesem, esej, prevaja besedila, računa itd. Umetna inteligenca vam lahko tudi nariše sliko, zloži skladbo, retušira stare fotografije in še in še. Številni trdijo, da bo umetna inteligenca kmalu nadomestila številne poklice: pisarniške delavce, sodnike, računovodje … in celo – učitelje. Seveda so nova orodja lahko zelo koristna, če jih pametno uporabljamo, pa vendar se ti tehnološki »čudeži« ne morejo »dotakniti prihodnosti«.
Zakaj? Ker se »hranijo« izključno in samo s preteklostjo. Umetna inteligenca črpa iz že ustvarjenega, iz preteklih dosežkov človeštva. Nič čudežnega torej. Resda zmore veliko, a njeni temelji so vselej v preteklosti. Nikoli v prihodnosti. Zato je šola tako pomembna. Če bi šolo prepustili »pametnim« napravam, bi samo reciklirali preteklo oziroma status quo. Šola pa se dotika prihodnosti. Za to je dovolj že tabla in papir ter predvsem dober učitelj ali učiteljica in radovedni učenci. OK, malo smo poenostavili. Ali pa tudi ne. Morda nas film Lunana, jak v razredu vrača k temeljnim vprašanjem: Zakaj oziroma za kaj se učimo? Zgolj za službo, poklic, točke, priznanja, status? Ali pa za življenje, za boljše odnose z drugimi ljudmi, z naravo in z drugimi živimi bitji? Za srečo?
Butan in bruto družbena sreča
»Prizadevanje naše vlade za bruto družbeno srečo zahteva od nas, da priskrbimo izobraževanje za slehernega otroka, pa naj živi v mestu ali najbolj oddaljeni vasi.« (Lunana, jak v razredu)
– To je naša šola.
– O, je to vse?
– To je razred. Nimamo veliko, toda otroci so zelo zainteresirani za učenje. (Lunana, jak v razredu)
Ni naključje, da se film odvija v Butanu. Učitelja Ugeyna na začetku filma vidimo nositi majico z napisom Bruto družbena sreča. Butan je majhna kraljevina v Himalaji, ukleščena med velikanki, Indijo in Kitajsko. Na prvi pogled je zaostala država, a v mnogočem korak pred najrazvitejšimi. Posebnost Butana je namreč, da družbeni razvoj meri s kazalnikom bruto družbena sreča in ne bruto družbeni proizvod, kot preostali svet. O tem smo že pisali v prispevku Srečna dežela. Seveda pa je res, da je srečo težko opredeliti. O sreči so razmišljali antični filozofi in odtlej brezštevilni misleci, umetniki in povsem običajni ljudje.
Kaj pa če umetno inteligenco povprašamo: »Kaj je sreča?« Odgovor ChatGTP, 12.3.2023, se glasi: »Sreča je subjektivni občutek zadovoljstva, ki izhaja iz doseganja osebnih ciljev, izkušanja pozitivnih čustev in doživljanja zadovoljstva z lastnim življenjem. Sreča je lahko različna za vsakega posameznika, saj je odvisna od njegovih individualnih vrednot, ciljev, potreb in želja.«
Na prvi pogled zveni lepo in všečno. Vendar nam je »mašina« servirala prevladujoči »zahodnjaški« individualistični pogled na srečo, ki je pravzaprav temelj ne-srečnega sveta v katerem živimo. »Doseganje osebnih ciljev«, »zadovoljstvo z lastnim življenjem« in sreča v odvisnosti od »individualnih vrednot, ciljev, potreb in želja« so pravzaprav izrazi sebičnosti naše družbe. Jaz, ego si prizadeva za svojo srečo.
V iskanju sreče zase in morda še za svoje bližnje smo ustvarili tekmovalno družbo, kjer bogastvo, moč, ugled in potrošništvo enačimo s srečo. Vse to pa se odraža tudi v naših šolah. Zbiranje točk in dobrih ocen je postalo pomembnejše od radovednosti in želje po znanju. Pri tem je vse manj solidarnosti, vrstniškega sodelovanja in pomoči, vse več pa dodatnih aktivnosti (inštrukcij, projektov, dodatnih izobraževanj itd.), da bi dosegli cilje, ki jih pogosto oblikujejo ambiciozni starši in tekmovalna družba. Zato so mnogi učenci in učitelji ne-srečni.
Sreča drugih je tudi moja sreča
Vrnimo se k filmu. Ko mlado dekle Saldon nad vasjo poje čudovito pesem, se ji učitelj Ugyen približa in med njima se razvije zanimiv pogovor:
– Zakaj to počneš?
– Kar tako … darujem pesmi.
– Počakaj! Kaj misliš z darovanjem? Ne razumem.
– To je pesem, ki jo darujem vsem bitjem, vsem ljudem, živalim, bogovom, vsem duhovom v naši dolini.
– Kaj misliš s tem?
– Ko črnovrati žerjavi zapojejo, se ne ukvarjajo s tem, kdo jih sliši ali kaj si drugi mislijo. Njihova pesem je darilo. Tako želim peti.
Danes znanje, slike, pesmi, skladbe vse bolj postajajo tržno blago in zasebna last v podobi vsemogočnih avtorskih pravic (nekoč so bili največji skladatelji ponosni, če so si drugi »izposojali« njihove melodije, danes bi jih tožili). V resnici tisto kar ustvarimo ni nikoli samo naše. Stojimo na ramenih prednikov. Vse kar znamo, je rezultat tisočletij razvoja, ustvarjanja naših prednikov. Prejeli smo kot darilo, dajmo naprej kot darilo. Zato je šola v Lunani tako radostna, zato so otroci in učitelj srečni, prav tako vaščani. Nihče z nikomur ne tekmuje, nihče ni boljši od drugega. Vsi si pomagajo. Vsi se učijo. Učenci in tudi učitelj. Sreča je skupna.
Kaj pa o sreči nasploh pravijo Butanci? Bruto družbena sreča vrednoti kolektivno srečo kot cilj družbenega upravljanja s poudarjanjem harmonije z naravo in s tradicionalnimi vrednotami, kar je izraženo v devetih področjih in štirih stebrih bruto družbene sreče:
- trajnosten in pravičen družbeno-ekonomski razvoj,
- ohranjanje okolja,
- ohranjanje in spodbujanje kulture ter
- dobro družbeno upravljanje.
Devet področij bruto družbene sreče pa zajema psihološko blaginjo, zdravje, čas za različne dejavnosti, izobraževanje, kulturno raznolikost, dobro družbeno upravljanje, vitalnost skupnosti, ekološko diverziteto in življenjski standard. (Wikipedia)
Sreča je za Butance kolektivna, skupna dobrina, kar pa ne pomeni, da ni tudi individualna. Kaj pa nam sploh bo lastna sreča, če so drugi okoli nas nesrečni, revni; če je okolje uničeno (Butanci imajo v ustavi zapisano, da mora vsaj 60 odstotkov države prekrivati gozd; pretiran obisk tujcev pa regulirajo z visokimi vstopnimi taksami) in družba depresivna ter nevarna? Sreča drugih je tudi moja sreča. Tudi čisto okolje je pogoj naše sreče.
Dragulj, ki izpolnjuje želje
– Kaj sta nakupila?
– Mleko v prahu, sladkor in toaletne potrebščine. Slišala sva, da mestni ljudje ne morete opraviti potrebe brez toaletnega papirja. Zato sva bila zaskrbljena zate. Za naju zadošča listje. (Lunana, jak v razredu)
Dialog med pastirjema jakov, ki sta iz vasi Lunana prišla po učitelja Ugyena na končno avtobusno postajo, da ga pospremita do vasi, je hudomušen. Ja, res je, potrebujemo toaletni papir. In še tisoč in eno stvar. Morda pa tudi ne potrebujemo toliko tega. Morda imamo vsega preveč. Povsem dobro bi lahko živeli tudi z veliko manj. OK, morda brez toaletnega papirja res ne gre. V Lunani je prav vse dragoceno, tudi jakovi iztrebki, ki so odlična kurjava. Domačini učitelju podarijo jaka. Seldon, nečakinja vaškega starešine Ashe, mu ga pripelje v razred.
– Zakaj je jak v razredu?
– To je Norbu, najstareši jak. Pripeljala sem ga zate.
– Zame? Kaj naj počnem z jakom?
– Pogosto se vzpenjaš v hrib nad vasjo, da bi zbiral jakove iztrebke. Zato je tu zate. Ker daje dragocene iztrebke za kurjavo, mu je ime Norbu (dragulj, ki izpolnjuje želje).
Morda smo že pozabili na to, kaj je zares dragoceno; kaj vse je Norbu, »dragulj, ki izpolnjuje želje«. Narava je dragulj, mi pa jih iščemo vsepovsod drugje. Učitelj pred zimo odide nazaj v »civilizacijo«. Uspe mu pridobiti vizo in odpotuje v Avstralijo, kjer poje v mestnem baru. A tam je le neopazen pevec, ki ga v resnici nihče zares ne posluša. Tako kot je pač v modernem svetu, nihče nikogar zares ne posluša; vsi zremo v telefone in hitimo po tisoč in enem opravku. Ugyenovo srce je ostalo v Lunani, na prelazu se je zaobljubil bogovom, da se vrne. Predtem pa je prebral pismo, ki so mu ga napisali učenci:
»Hvala učitelj, ker si nas učil, bil si naš najljubši učitelj. Pokazal si nam, kako pomembno je imeti dobro srce. Nikoli ne bomo pozabili, kako si vzel papir iz svojega okna, da bi se mi lahko učili. Za dobro nas učencev in jaka Norbuja, prosim vrni se k nam.«
V dobi vse bolj pametnih strojev in tehnologij, tisočerih čudes modernega časa, je prav, da ne pozabimo, kaj pomeni radovednost in radost učenja. In kaj je sreča. Čeprav se nam zdi, da so nove tehnologije stvar prihodnosti, so v resnici vselej del preteklosti. Črpajo iz obstoječega znanja. Človek pa se lahko dotakne prihodnosti. Zato potrebujemo drug drugega, potrebujemo pa še zlasti dobre učitelje in učiteljice. Najnovejše tehnologije in umetna inteligenca so lahko naši odlični pomočniki, orodja, a nikoli ne morejo nadomestiti naše človečnosti, veselja, sreče, radosti.

Butan
– Asha vedno pravi, da je treba »z vsakim učiteljem ravnati spoštljivo, saj se lahko dotakne naše prihodnosti.«
– Ko sem študiral za učitelja, nam tega nihče ni povedal. (Lunana, jak v razredu)
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.
Photo: Canva – fotofritz16 Getty images
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.