srž za.me

Imam pogum, da delam to, kar me veseli

avtor Danaja Postružnik 9. maja, 2022

Špele Kumer ne poznam osebno. A ko sem prebrala njen »pitch« oz. predstavitev sebe za bodoče delovno mesto, ki ga je objavila na enem od družbenih medijev, sem bila enostavno prevzeta. Želela sem vedeti več: kdo je, kaj se ji je v življenju zgodilo, kakšna je bila njena osebnostna rast, da je tako mlada, a hkrati tako modra. Povabilu k sodelovanju v Navdihni me se je Špela z veseljem odzvala. (Bodoča) podjetnica, ki poprime za vsako delo in v njem uživa. Nesrečna partnerska zveza, ločitev staršev, pa ponovitev vzorcev z naslednjim partnerjem … so tlakovali njeno življenjsko pot. Na srečo tudi knjige, ples, potovanja in humor. Pa še ena njena zgodba nas je navdušila: projekt Zbiralka zakladov.

»Izoblikovale so me najbolj težavne izkušnje v življenju«

Pot do te samozavestne mlade Ženske je potekala čez ovire prav v vsakem področju njenega življenja, čeprav se Špelina zgodba bere tako srčno in tekoče. »Pri 18-ih so se na partnerskem področju začele težave, saj se je odnos že po enem skupnem letu sprevrgel v nezadovoljstvo, žalost, jezo.« Razhod z bivšim partnerjem je bila Špelina največja učna lekcija, pravi. »Dokler sem bila z njim, sem bila stara verzija sebe, ki mi niti malo ni bila všeč. Ko sva se razšla, sem sicer žalovala za starim življenjem in vsem tem, kar mi je bilo tako zelo znano, ampak sem si tudi rekla, da je to priložnost za novo življenje. Da se nikoli več ne bom podpisala pod to, pod kar sem se takrat. Da se bom izrazila, se postavila zase, izbirala ljudi, ki me bodo občudovali in predvsem da bom uživala!«

Nekaj let kasneje se je Špela soočila s težavami s starši, ker sta se ločevala; pridružile so se jim težave s službo in kasneje še v novem partnerskem odnosu, »mi je to bila budnica, ‘wake-up call’. Takrat sem pomislila: ‘Življenje vendar ne more biti vedno takšno.’ Začela sem iskati rešitve, se izobraževati, se preučevati, poslušati …In to me je seveda vodilo v čisto nove smeri v življenju,« opisuje Špela svojo pot od plašne najstnice do samozavestne podjetnice. Spremembe so potekale počasi, ampak skozi leta se je preobrazila v »vse, kar sem si vedno želela. Seveda imam še vedno želje, kakšna želim postati, ampak to je ravno tisto zanimivo pri življenju, vedno lahko gremo višje,« Špela smeje pojasnjuje.

Življenje je zame …

Raziskovanje, reševanje izzivov, ki pridejo na pot, ker nas vedno peljejo v smer proti sebi, napredovanje, izkušanje, uživanje, ljubezen, radost, sreča, potovanje.

S spremembami začnimo tam, kjer je najlažje

»Kako sem bila kot najstnica nestrpna! Ves čas sem jasno videla svoje vizije zase, za svoje partnersko in poslovno življenje, pa kar niso in niso še bile tam! Nisem jih mogla doseči. Ker nisem spremenila tistega svojega jedra: nisem dovolj dobra,« dodaja Špela z odtenkom grenkobe.

Svetuje, da začnemo z najlažjimi spremembami, kot je storila tudi sama. »Zame je bilo najlažje postavljanje meja, postavljanje zase, sprejemanje tega, kar sem in kar nisem, vrednotenje sebe in svojih dosežkov, namenjanje več časa uživanju, sprejemanje lastnih odločitev…« Morda so to za koga težke odločitve in poteze, se Špela zaveda. Zanjo osebno je bila najtežja sprememba ta, ki se je lotila pred kratkim. »Začela sem s procesom spreminjanja starih, nekoristnih navad in preobražanja notranjega glasu, ki pravi, da nisem dovolj dobra in sposobna. Preoblikujem jih v nove navade, ki temeljijo na tem, da se umirim, pogledam, kaj sem že dosegla, in predvsem, kdo sem že postala. Kdo sem kot osebnost, brez zunanjega sveta, ko ni nikogar zraven.«

Z radostjo me napolnjuje …

Absolutno ples! Ko plešem, sem vse, kar sem v resnici. Sem ženstvena, samosvoja, sproščena, izražam se, sem pametna, intuitivna, sposobna, močna in hkrati nežna, mirna, a hkrati divja.

»Občutek, da bi morala biti drugačna, me navdaja z nezaupanjem vase«

Po preobrazbi pogumna in samozavestna Špela

»Kot otrok sem bila radovedna in navdušena, ampak precej plašna. Kot najstnica … zmedena in preplašena. V zgodnjem najstništvu sem bila vodljiva, poslušala sem samo starše in (napačne) prijatelje o tem, kaj je dobro zame in kaj ne. Nisem upala gledati v oči, spregovoriti zase, imela sem precej nizko samopodobo, ker sem nekako skozi otroštvo dobila vtis, da takšna, kot sem (torej umirjena, osredotočena, z željami in razmišljanjem, ki sem jih imela) preprosto nisem dovolj dobra za ta svet. Da bi morala biti drugačna. In to me je seveda navdajalo z nezaupanjem vase,« opisuje Špela svojo pot osebnostne rasti.

»V času srednje šole sem dobila tršo kožo, ampak na nepristen način. Postala sem tako borbena … naučila sem se, da nisem dobra s pestmi ali v besednih dvobojih, sem pa izvrstna v pikrosti. Srednja šola (in vsaka šola naprej) mi je bila pisana na kožo, saj sem jo navsezadnje sama izbrala. Tako sem igrala na svoje adute pameti, modrosti in na ta način pri sošolcih vzbujala strahospoštovanje.« Potem pa je prišla zveza pri 18-ih in … vse izkušnje in spremembe.

Sem, kar sem, ker sem sprejela odgovornost za lastno življenje

Sem, kdor sem, zaradi truda, vloženega v osebno preobrazbo iz vsega, kar sem bila, pa mi ni bilo všeč in ni prinašalo dobrih rezultatov, v to, kar sem si zmeraj želela biti in prinaša osupljive možnosti. Zato ker sem bila pripravljena sprejeti odgovornost za lastno življenje in predvsem ker sem bila pripravljena začutiti svojo lastno vrednost. Ker sem bila pripravljena na trud, ki je bil potreben, da zbrišem stare programe iz otroštva o tem, kdo sem in kdo nisem in naložim nove, ob katerih se počutim kot veličastna ženska.

Iz pikrosti v srčen humor

Špelo sem ‘spoznala’ skozi njeno predstavitev na enem od družbenih medijev ob iskanju nove službe, pa me je navdušil njen humor, navihanost in pristop k življenju. Ko jo povprašamo, kako je od tiste srednješolske pikrosti prešla v humor, se zasmeje. »Kaj pa vem, smešno je, ker se večino življenja nisem smatrala za zabavno osebo. Moj humor je bil velikokrat drugačen od drugih. Bolj kot sem samosvoja, bolj pustim tudi tisti hudomušni plati da pride na plan, pa če je komu smešno ali ne. Meni je smešno!«

»Poleg tega sem se naučila, sploh v zadnji službi v strežbi, da se je včasih lažje nasmejati komu ali čemu in iti naprej, kot vse jemati tako resno. Seveda pa sem vse jemala tako resno le tako dolgo, dokler sem jaz imela polno zamer, jeze in strahu v sebi in mi je vsaka stvar »stopila na žulj«. Sicer pa sem taka po naravi – navihana, radovedna, navdušena. Zdaj sem si le končno dovolila biti svoja in pokazati to še drugim. In z veseljem ugotavljam, da je zelo lepo sprejeto.«

Smisel življenja …

Zavedanje sebe, zavedanje težav, ki se nam v življenju ponavljajo in preseganje le-teh. Mislim, da je ravno to tudi smisel življenja vsakega posameznika, vsake duše, ki pride v to življenje. Napredovanje na svoji osebni poti, v pristnost, v bolj svoje, v enost.

»Sedaj plešem do zgodnjih jutranjih ur«

Seveda pa je tudi nekaj stvari, ki so Špelo pomembno oblikovale v življenju, pa so lepe, lahkotne in vesele. »To je ljubezen do branja in vse knjige, ki sem jih prebrala (po vsaki prebrani knjigi sem drugačna!), ljubezen do potovanj in raziskovanja mest in narave (vsak kraj, naravna znamenitost ali mesto, ki sem ga obiskala, mi da nove izkušnje in znanje) in pa seveda ljubezen do plesa. Slednja me je zelo močno oblikovala v novo osebnost! Ko sem začela obiskovati tečaj salse, sem mislila, da bo to zgolj hobi. Nekaj, kamor pač greš enkrat na teden in je to to. Potem sem šla na prvi plesni festival in življenje se mi je spremenilo. 😀 vem, kako dramatično se sliši, ampak je čista resnica,« razkriva Špela v smehu.

»Prej nikoli nisem hodila na zabave, ker mi ne ustreza taka atmosfera, opiti ljudje in podobno. Na teh zabavah pa vsi pridejo le plesat! Plesat po vnaprej naučenih korakih, ampak spontano, brez koreografije. Ljudje so prijetni, odprti, glasba je krasna, veliko manj je alkohola kot drugje …Tako sem vstopila v nov stil življenja. Zdaj sem plesalka, ki svoj prosti čas z veseljem namenja zabavam, ki trajajo do zgodnjih jutranjih ur.«

Po vseh predelanih vzorcih zasije poslovna ženska

Sijoča podjetnica

Ves trud, delo na sebi in preobražanje vzorcev ter zakoreninjenih navad jo pripelje do tega, kar si želi. »Moja sanjska služba? Ah, podjetnica, itak! Odkar sem prestopila prag ekonomske srednje šole, sem vedela da je to to. Ko pa sem spoznala še, da v podjetništvo pravzaprav vlagaš sebe, svoje ideje, se izražaš in spreminjaš svet na boljše, pa sem bila do konca prepričana,« prepričano odgovarja Špela.

Rezultati dela na sebi so to, kar se vidi navzven – poslovna ženska, to kar si je vedno želela biti. »Zdaj upam spregovoriti svojo resnico brez strahu, da koga silim v isto razmišljanje. Upam gledati v oči, upam se izražati na različne načine. Vzamem si veliko časa za to, kar ljubim. Sem veliko bolj samozavestna, imam pogum da učim in navdihujem druge. Predvsem pa imam pogum, da delam to, kar me veseli – pišem, pripomorem k bolj zdravemu razmišljanju in k bolj zdravemu naravnemu okolju.«

Poštenost je temelj sobivanja

Verjamem, da smo lahko najbolj pošteni, kadar čutimo, da imamo vsega v življenju dovolj, oziroma da če nimamo, da si znamo to ustvariti. Na tak način se nikoli ne bomo počutili prikrajšane in nikoli ne bomo imeli potrebe, da vzamemo več, kot nam pripada, ali damo manj, kot smo zmožni.

Poslanstvo in spreminjanje miselnih vzorcev

Ko odkriješ svoje poslanstvo, je življenjska pot bistveno lažja, ugotavljam pri sebi in tudi skozi coachinge in terapije, ki jih izvajamo v našem podjetju. Tudi Špelina pot se definira skozi njeno poslanstvo: »To je širiti dobro, delati dobro, opominjati ljudi na njihovo lepoto in veličino, opogumljati ljudi.  Predvsem želim spreminjati naše miselne vzorce iz teh, ki temeljijo na pomanjkanju in se negativno odsevajo na našem odnosu do narave, hrane, preživljanja prostega časa, nas samih in do soljudi, v miselne vzorce visoke lastne vrednost, samozadostnosti, soustvarjanja, sodelovanja, zavedanja, ki se bo odsevalo v bolj pozitivnem odnosu do prej naštetega,« pojasni Kumarjeva svoj raison d’etre.

»Pred nekaj leti sem začela s projektom Zbiralka zakladov. V osnovi sem začela z zbiranjem rabljenih oblačil in potem iskanja novih lastnic zanje. Iz lastnih izkušenj sem ugotovila, da lahko večino oblačil v naših omarah, ki jih preprosto več ne potrebujemo, dobi nove lastnice, ki jih bodo z veseljem nosile,« je Špela prepričana. Dodaja, da hkrati s tem naredimo še nekaj dobrega za okolje, saj s tem ženske ne bodo kupovale novih oblačil, oziroma bodo podaljšale življenjsko dobo že kupljenim oblačilom.

Vrednote

Zase pravi, da je pristna, samosvoja, iskrena, radovedna in modra. »Te lastnosti opisujejo moje vrednote in to, za kar se trudim v življenju. Da sledim sebi, da se poslušam, sprejemam in upoštevam, da se hkrati učim in hkrati navdihujem druge,« se Špela na kratko opiše.

Zakladi so povsod okrog nas

Trgovin z rabljenimi oblačili je že kar nekaj. Kar Špeline Zaklade loči od ostalih, je »ozaveščanje o tem, da moramo kupovati manj, kakovostno in premišljeno, kako pomembna je ponovna uporaba ali tudi predelava, popravila. Ozaveščam pa tudi o našem odnosu do narave, ki po mojem izvira iz odnosa do nas samih.« Kot dodaja, se je to njeno poslanstvo v zadnjem času začelo razvijati bolj v smeri zdrave samopodobe, lastne vrednosti, zavedanja svoje lepote brez ličil, oblačil ali drugih materialnih dobrin. »Končno govorim vse, kar sem že dolgo vedela, pa si nisem upala povedati na glas, ker sem se počutila premalo izkušeno, premalo usposobljeno, premalo vredno,« priznava Špela.

»Zdaj je drugače in pustim se presenetiti, kam bo pot Zbiralke zakladov peljala. Nazadnje so zakladi (ali pa bi naj bili) vse, kar sprejmemo v svoje življenje – od oblačil, do kozmetike, hrane, prijateljev, partnerja in podobno. Sicer pa so oblačila še vedno pika na i, še vedno jih zbiram in še vedno jim iščem nove lastnice,« ponosno pristavi.

Moj nasvet …

Naredi vse, kar je v tvoji moči, da boš svoja najljubša različica sebe.

Ali sem jaz JAZ ali sledim množici?

Mimo aktualnih družbenih dogajanj v Sloveniji in svetu tudi s Špelo ne moreva. »No, mislim da smo na prelomni točki. Po eni strani je veliko ljudi naklonjenih iskanju vzrokov težav v njih samih, samozavedanju, zdravi hrani, varovanju okolja in podobno (samo poglejmo, kako na primer narašča številko knjig, programov in služb na področju osebne rasti ali zdrave prehrane). Po drugi strani smo ljudje še vedno v veliki meri odvisni od sledenja množici in od lagodnega življenja, zato še vedno narašča konzumiranje hitre prehrane, strmenje v televizijske ali računalniške zaslone, uporaba družbenih omrežij, onesnaževanje narave…

Kot da je lažje čakati druge, saj sami nočemo izstopati iz povprečja. In vem, težko je izstopati iz povprečja. Težko je pri 18-ih reči: ne pijem alkohola in ne hodim v diskoteke. Ali nisem na družbenih omrežjih. Ali imam samo dve bližnji prijateljici. Včasih je težko reči: vaše šale, ki ponižujejo druge, mi niso smešne. Obrekovanje mi ni zanimivo. Rada delam doma na vrtu, rada hodim v gore, rada berem. Rada se učim, ker mi je snov pisana na kožo. Zlahka ločujem odpadke. Vem, ker sem dala vse to skozi. Pa ne bi namenjala za nič na svetu. Raje sem komu čudna, kot pa da ne bi bila svoja,« poudari Špela. »Zato predlagam, da ne čakaj na druge. Bodi pristno svoj(a)!«

******

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Če iščete drugačne pristope k življenju, delovanju, bomo veseli vašega kontakta.

Foto: osebni arhiv Špele Kumer