srž za.me

Iskanje službe v kovidnem letu: peka piškotov in online intervjuji

avtor Sanja Rubinić 17. septembra, 2021

Mateja Horvat Zakrajšek, diplomirana sociologinja smeri kadrovski menedžment in kadrovik v velikem mednarodnem trgovskemu podjetju, je ob koncu prvega vala pandemije izgubila službo. Njeno delo – izbiranje in selekcija kandidatov, organizacija izobraževanj in dogodkov za zaposlene – je čez noč zgubilo pomen. Vprašali smo jo, kako je bilo iskati novo službo v obdobju, ko smo vsi šli na zoom, ko so se otroci šolali doma in ko so podjetja večinoma zmanjševala stroške ter bolj odpuščala kot zaposlovala. Mateja je, kot sama pravi, bila sprva optimistična. Takrat, julija 2020, še ni vedela, da ji bo vmes, med iskanjem službe motivacija tako padla, da se bo poleg dela iz svoje stroke prijavljala tudi za delo receptorja v sprejemni pisarni, za prodajalko v parfumeriji, za varstvo otrok, pomoč v administraciji, v klicnem centru ipd. … V času intervjuja (avgust 2021) je Mateja še naprej aktivno iskala službo v kadrovskih vodah, danes, ko ga objavljamo, pa je že zaposlena v v veliki multinacionalki in dela tisto, kar si je vedno želela.

Čas brez službe – nekajmesečni predah? Seveda!

»Najprej sem pričakovala, da se bo služba s kadrovskega področja našla v nekaj mesecih. Na začetku je zame to, da nimam službe, pomenilo 2-3 mesečni predah in dovolj časa med drugim tudi za pripravo praznovanja svojega 40. rojstnega dne. Nisem sploh razmišljala o scenariju enega leta. Izkazalo se je pa, da je to leto bilo let sprememb. Ni šole, ki bi te pripravila na to,« iskreno pravi Mateja.

Ko so jeseni zaprli šolo in sta tudi Matejina otroka ostala doma, je bilo iskanje službe malodane spet postavljeno na glavo. »Šolanje prvošolke in četrtošolca doma je zahtevalo veliko energije in časa, ki sem ga prej posvetila iskanju službe, zdaj pa izključno njima. Službo sem še vedno iskala, a je bilo to bolj popoldansko ali večerno delo. Tudi izredno majhno število ustreznih razpisov za delo med oktobrom 2020 in pomladjo 2021 je omogočalo, da je bil čas, namenjen iskanju službe, večinoma res zapolnjen z družinskimi opravili. Do spomladi 2021 sem tako tavala med šolanjem otrokom in maloštevilnimi razgovori,« razlaga Mateja.

Sledile so prijave tudi na nižja kvalificirana dela

Obenem, pove Mateja, se je glede motivacije izgubljala in na novo lovila. Neodvisno od kvalifikacij, aktivnega znanja angleškega in nemškega jezika ter dolgoletnih izkušenj, je od tega, da išče službo v svoji stroki, prišla do tega, da je hotela na vsak način dobiti službo. Kakršno koli. Začela se je prijavljati na nižje kvalificirana delovna mesta. »Delala sem od svojega 15. leta, zato sem hotela na vsak način, da se ekonomsko spet osamosvojim. Ne glede na mogoče manj zahtevna dela, sem v 2-3 tednih dobila zavrnitve za vse te pozicije, dobesedno me nikjer niso povabili niti na razgovor. To me je odvrnil od podobnih poskusov iskanja in relativiziranja službe samo iz razloga ekonomskega zadovoljstva in potrebe po začasnem delu,« razloži Mateja.

Potem ko sta se otroka letos vrnila v šolo, se je Mateja pri iskanju dela spet refokusirala in se prijavljala samo še na delovna mesta v kadrovskih vodah.

»Najbolj sem res hvaležna možu in družini ter mojim dragim prijateljicam za vso podporo in prigovarjanja, da vztrajam pri iskanju dela na kadrovskem področju. Tudi zaradi njihovega pogleda na celotno situacijo sem se vmes lažje »resetirala« in našla voljo, da počakam na prave priložnosti. Me je pa izučilo, da je potrebno izbirati poslovne priložnosti in delovna okolja, sicer dela ne bom  opravljala z veseljem niti s pravim zagonom, kot človek ne bom razvijala svojih potencialov,« optimistično pove Mateja.

Iskanje službe je prineslo tudi nespečnost

V tem letu se je pri Mateji spremenilo veliko stvari. Najprej, kot sama pravi, bioritem. Na slabše. Mateji, ki je prej nepretrgoma delala skoraj 15 let na bolj ali manj vodilnih pozicijah, se je z izgubo službe bioritem čez noč povsem podrl.
Potrebovala je kar nekaj časa, da se navadi na novo situacijo in uredi svoj vsakdanjik. »Na začetku nisem spala več kot 5 ur na noč, to je trajalo najmanj pol leta. Ko sem ugotovila, da se moram umiriti in na novo organizirati, sem se lotila določenih aktivnosti, ki so k sreči vse skupaj hitro doprinesle k pozitivni spremembi bioritma. Začela sem še bolj paziti na prehrano ter telovaditi dva- do trikrat na teden. To se mi je hitro obrestovalo, ker sem že v prvem tednu boljše spala, notranja napetost se je zmanjševala in posledično sem se tudi mentalno umirila. Vse skupaj, pravilna prehrana in telovadba, sta mi pripomogli k bolj premišljenemu in umirjenemu iskanju dela,« razlaga Mateja.

Mateja je, kot pravi, na trenutke čutila pritisk okolja, predvsem ga je pa ustvarjala sama sebi. »Izziv je bil, na primer starejši generaciji v družini, razložiti dogajanje, kot zakaj se prijavljam na ta razpis za sodelavca in ne za vodjo, zakaj po enem tednu od prijave še nisem bila na razgovoru, zakaj spet nisem bila izbrana, če mi je šlo tako dobro … Sčasoma so tudi oni začenjali razumeti celotno situacijo in ni bilo več tovrstnih vprašanj,« doda Mateja.

Dodatno izobraževanje ključno za krepitev samozavesti

Mateja je svoj prosti čas posvetila dodatnemu izobraževanju in izpopolnjevanju. Hotela je ostati karseda na tekočem na svojem strokovnem področju. »To je bilo zaradi šolanja otrok včasih kar izziv, a vseeno sem si zadala opraviti določena izobraževanja. Najprej splošno kadrovsko šolo, da vidim, katera kadrovska področja bi lahko z zaposlitvijo pokrila in kje mi zmanjka. Na ZRSZ so mi po nekaj mesecih brezposelnosti ponudili možnost udeležbe na seminarju agilnih tehnik v podjetju, kar je prihodnost skupinskega dela,« razlaga Mateja. Kot pravi, je veliko možnosti za izobraževanje dobila tudi na brezplačnih online srečanjih in praktičnih predstavitvah s strani kolegov kadrovikov in kadrovskih menedžerjev.

In kakšno službo si želiš zase? Kaj bi najraje delala? V kakšnem podjetju?

Za začetek si želim, da bi kariero nadaljevala na kadrovskem področju. Zame ni večjega poslanstva niti večjega zadovoljstva, kot delati za ljudi! V prvi vrsti si želim nadaljevati z razvojem oz. izobraževanjem zaposlenih, v veliko zadovoljstvo mi bo tudi, če bo delo pokrivalo iskanje novih sodelavcev. Vedno sem se pripravljena še česa priučiti in naučiti, nasploh me zanima marketinški pristop h kadrovanju in razvijanje znamke delodajalca. Podjetje so ljudje, zato mi je vedno bil in ostaja še naprej pomemben razlog bodoči kadrovski tim: kdo bodo moji sodelavci, moj vodja, s kom vse bom sodelovala. V veliko čast si štejem, če delam za podjetje, ki zna uspeh deliti z zaposlenimi in na različne načine prispeva k razvoju širše (lokalne ali globalne) skupnosti. (op. v času intervjuja je Mateja službo še iskala, septembra, ob objavi prispevka, pa jo je že imela, tisto sanjsko. A prispevek smo pustili v originalni obliki.)

V letu brez redne službe je Mateja tudi ogromno brala.  »Zaradi izgube službe nisem veliko spala, zato sem začela brati še več knjig. Najprej so bile to knjige za samopomoč in umiritev stresa, potem romani in kriminalke. V zadnjih mesecih pa so to večinoma strokovne knjige s področja vodenja, coachinga, samoorganizacije, razvoja zaposlenih,« pove Mateja. Kot sama pravi, so ji tudi poezija in številni članki na Xing in LinkedIn pomagali umiriti in zbistriti misli. Poleg branja je Mateja za sproščanje veliko kuhala; peka piškotov in sladic je bila skoraj vsakodnevna.

In kako so izgledali pogovori za službo – med peko piškotov? »Ko sem imela kakšen razgovor, smo se vsi v družini skoordinirali tako, da sem imela vsaj pol ure pred razgovorom čas za ureditev in umiritev. Pogovori za službo so večinoma potekali prek zoom-a ali eTeamsov, v zadnjih mesecih sem imela razgovor tudi v živo na sedežu podjetja. Med razgovori sem imela celo skupinski razgovor, kjer nas je bilo na povezavi manjša skupina kandidatov, ki smo se potem preizkusili v individualnih in skupinskih nalogah pred opazovalci iz podjetja, ki pa, kar je zanimivo, vsi niso bili vidni,« podeli Mateja eno izmed izkušenj.

Zgublja se fer človeški odnos

Kot kadrovik je Mateja na lastni koži opazila, da se pri iskanju službe zgublja fer človeški odnos – in da kadroviki ‘pozabljajo’, da poosebljajo podjetje. Velikokrat zato Mateja ni dobila negativnega odgovora po pogovoru za službo, ali sploh  odgovora v e poštni nabiralnik. Čeprav je vedela, da je delo kadrovskih služb v času korone posebej obremenilno (urejanje postopkov za delo od doma, zmanjševanje stroškov, iskanje novih primernih kandidatov, sledenje ukrepom in navodilom za delo), je pričakovala kakršenkoli odziv po prijavi na prosto delovno mesto.

»Mi kandidati smo bili zato v kakšnem postopku prikrajšani za povratne informacije, tudi za obvezujoče obvestilo o zaključenem izbirnem postopku. Po mojih izkušnjah se je sicer stanje od letošnje pomladi izboljšalo, nikoli pa ne bo popolno, ker kultura obveščanja kandidatov ni prisotna niti pristna v vseh podjetjih,« dodaja.

Mateja še naprej išče službo, ampak je zdaj po enem letu in pridobljenih izkušnjah veliko bolj umirjena. »Velikokrat si rečem, če mi je življenje namenilo takšno pot, jo vsaj hodim z vsemi mojimi in skupaj bomo že nekam prišli,« dodaja Mateja, ki je med iskanjem dela namenila več pozornosti in pripravljenosti pomagati drugim, ki so se znašli v takšni ali drugačni stiski. »Ugotovila sem, da je res nujno, da se umirim in pozornost usmerim na zadeve, na katere lahko vplivam, zaradi katerih lahko rastem in nadaljujem živeti življenje,« poudari Mateja. Na srečo je uspela predelati negotovost ob izgubi službe in razvoja kariere, kar se je zgodilo čez noč. »Prepričana sem, da je potrebno vztrajati v iskanju priložnosti tako dolgo, da se bodo vse energije sestavile v pravem poslanstvu, s pravo ekipo in podjetjem, ne glede na dolgotrajno iskanje. Seveda to velja v družinah, kjer obstaja še en vir prihodkov,« doda Mateja, ki se zaveda, da če ne bi imela podpore doma, bi to minulo leto bilo precej drugače …

Kaj te najbolj moti pri iskanju službe? Ali to da ne dobiš nobenega odgovora, ali da razpisi dolgo trajajo?

Pri iskanju službe me je zmotilo eno in drugo. Najbolj se me je dotaknilo, da ni bilo sploh nikakršne komunikacije oz. odziva s strani kadrovika ali pa je bila ta komunikacija nestrokovna, celo nespoštljiva. Dostikrat so bili prijavni roki zelo dolgi. Tudi sami izborni postopki so se razmahnili v 3. fazo izbora (ali pa 4., 5.), kar je tudi pri meni povečalo agonijo iskanja dela in mi zbujalo določen strah pred zaključkom postopka. Zaradi veliko prijavljenih kandidatov pri posameznih razpisih smo dali kandidati več intervjujev in bili večkrat preverjani z nalogami, celo psihološkimi testiranji. Da sem ohranjala fokus, je od mene zahtevalo veliko fizične in psihične energije. Se je pa zgodilo tudi, da se je razpis zaključil brez zaposlitve kandidata, čeprav sva bila z drugim kandidatom že pred finalnim izborom, ker se je situacija v podjetju drastično spremenila. V tem obdobju sem se naučila predvsem to, da se ni vredno jeziti na odločevalce, če se jim ne zdi vredno pozdraviti, kaj šele spoznati človeka, ki se zanima za delo ali preko razpisa ali pa je samoiniciativen.

******

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: Mateja Horvat Zakrajšek