Kolikokrat ste že slišali, da ni naključij? Za Petrol smo pripravljali zgodbo o Ines, ki je čudovita prostovoljka in – kot smo spoznali skozi virtualno druženje z njo – tudi izjemna mentorica. Tudi ‘izgubljenim primerom’, kot radi rečemo. Oz. tistim, ki najbolj potrebujejo, a tudi najbolj cenijo našo pomoč. Tako smo izvedeli za Damijana. Sedaj je star 26 let in izdal je svoj prvenec, Izgubljeno otroštvo. Njegova zgodba – skozi pripovedovanja Ines – se nas je že lani tako dotaknila, da smo ga prosili za intervju. Damijanova zgodba je tako pretresljiva, pogumna in mestoma neverjetna, da smo komaj čakali na izid knjige, ki jo je napovedal. In tukaj je, prebrana na dušek.
- Mnenje prispeva: Natalie Cvikl Postružnik
- Avtor knjige in fotografij: Damijan Janžekovič
- Naslov knjige: Izgubljeno otroštvo
- Založba: Katapult
Iz pekla do življenja
Tako je Damijan poimenoval svojo trilogojo, v katero se je razvilo njegovo zdravljenje sebe in ranjene duše s ‘čiščenjem umazanije odnosov svojega življenja’ skozi pisanje. Slednje je namreč ena učinkovitejših metod sprejemanja tega, kar se nam v življenju dogaja; vpogledov v temne kotičke nas samih in nam najbližjih; kot tudi za sprejemanje odločitev za spremembo.
V prvi Damijanovi knjigi se srečamo z majhnim otrokom, ki ne razume, zakaj ga lastna mati ne mara. Ki išče oporo v devet let starejšem stricu in svoji babici. Ki se čuti odgovornega in krivega za vse, kar se dogaja. Ki ne uvidi, da je čudovito bitje, ker mu lastna mama pravi, da je čefurski gnoj.
Trilogija ima kar pravi naslov.
Brez prijateljev, brez podpore
Damijan nam skozi Izgubljeno otroštvo prikaže svoje majhno, ranjeno srce. Majhno, ker je bil še otrok; a veliko po dobroti in srčnosti. Spoznavamo različne like, ki so ga definirali: pijanko mamo, neodločno zaščitniško babico, navihanega strica, zvesta prijatelja Matevža in Filipa (in njune starše), očetovski lik župnika Primoža; materinsko razredničarko in neustrezen sistem.
Damijan ob prvi predstavitvi svoje knjige
Sistem ga je izdal. V celoti. Ko sem brala knjigo, sem se vprašala, kako je možno, da noben_a učitelj_ica ni opazila fizičnih in psihičnih zlorab, kako je možno, da so za odličnim uspehom videli le majhnega ‘pridnega’ pubeca, a niso (želeli?) prepoznati bolečin, trpljenja in žalosti??! Kako je možno, da se CSD ni oglasil, ko je mama zapila finančno pomoč, namejeno šolskim potrebščinam? In kako to, da ob vsem glasnem kričanju in joku pregovorno opravljivi Slovenci_ke nis(m)o podali (vsaj anonimne) prijave na policijo?
Mama mu je odvzela možnost druženja (s temi smrdljivimi čefurji se pa že ne boš zapletal!). Za vsak prestopek (beri: igrivo druženje z vrstniki) je bil kaznovan; psihično, fizično. Ni si mogel zgraditi varnostne mreže, v katero bi se lahko podal, ko so stvari postale še hujše.
Mene osebno razočara lik babice
Če bi … seveda je ta ‘če bi’ … pogojnik. V lanskoletnem intervjuju z Damijanom je izražal veliko, globoko hvaležnost svoji babici (mamičini mami). A skozi zgodbo spoznavamo, da je babica nosila kar velik delež Damijanove boleče življenjske izkušnje. Da, res je: razume ga, podpira ga, ljubeča je do njega, objema ga, mu da vedeti in čutiti, da ga ima rada, tudi financira njegovo šolo, duhovne tedne v Piranu, nauči ga kuhati in se ob tem zabavati … skratka, v oporo mu je.
A prevečkrat popusti … »Me slišiš, enkrat še dvigni roko nadenj, pa te vržem iz stanovanja!« se izkaže za prazno grožnjo, ki jo izreče svoji hčeri. Razumemo, da je Damijanova mama vseeno njena hči; da se (ne razberemo ali zavestno ali podzavestno) čuti odgovorno za hčerina dejanja … morda to botruje tej neodločnosti. Kajti pretepanje se nadaljuje, Damijan ostaja žrtev lastne mame, alkoholičarke. Babica pa to s svojo pasivno neodločnostjo dopušča. Kakšno bi bilo Damijanovo življenje, če bi se babica res odločila in svojo hčero, Damijanovo mamo, vrgla iz hiše, ko bi naslednjič fizično (ali pshično) zlorabljala Damijana?
Kljub vsemu odličnjak, predsednik razreda in zavzet vernik
Veselje, ko prvič primeš v roke svojo knjigo
A Damijana kljub vsem peripetijam in bolečinam žene močna volja. Želja, dokazati svoji mami, da je je vreden. Da je dober. Da je sposoben. V šoli odličnjak, predsednik razreda, najde uteho v veri in poglobljenih pogovorih z jezuitom Primožem o življenju, dogajanjih na svetu, razočaranjih in ostalem, kar teži najstnike.
Sliši se sanjsko, kajne?
Pa ni. Ob tem notranje napetosti naraščajo. Sprošča jih z rezanjem. Sprošča jih z vedno pogostejšim dvomom vase, s samomorilnimi mislimi. Njegova odlična prijateljica se poslovi od življenja (ne zmorem več) in Damijan čuti odgovornost, krivdo, saj se ji sredi noči, ker spi, ne oglasi na zadnji telefonski klic … Bolečina se stopnjuje. Brezizhodnost. Krivda. Obup.
Tudi pomoč pri psihoterapevtki ne zaleže
A mamo ima rad. Želi si starševskega odnosa z njo. Želi, da bi ga imela rada. Verjetno nikoli ne bi poiskal pomoči pri strokovnjakih, če ne bi imel takšnih težav s spanjem (na duhovnem tednu v Piranu), da se je moral predčasno vrniti domov … in so začeli iskati vzroke samopovzročenih ran, hoje in joka v spanju. Vzroki, seveda, niso bili nevrološki. Bili so psihološki.
Toda tudi psihoterapevtka mu ne pomaga. Po začetnem uspehu, ko je mama celo zmanjšala količino konzumiranega alkohola in bila – skoraj – prijazna z Damijanom, ob koncu počitnic poči. »Daj že enkrat umri in me reši, da bo moje življenje spet dobro ..«, mu reče mama.
Stoji na robu
In tako ob koncu knjige Damijan stoji na robu. V prenesenem in dobesednem pomenu. Na robu stolpnice in si citira Oscarja Wilda: »Smrt mora biti tako lepa. Da ležiš v mehki rjavi zemlji, trava ti plapola nad glavoin ti se predajaš zvoku tišine. Da ne obstaja niti včeraj in niti jutri. Da pozabiš na čas, da odpustiš življenju, da si popolnoma miren.«
Preprosto, a močno sporočilo
Ekipa, ki Damijana podpira na življenjski poti in pri izdaji knjige
Knjiga je preprosto zapisana, jezik je naš, ‘vsakdanji’. Nobene zapletenosti, nobene pretencioznosti, nobenega pretiravanja z jezikovnimi figurami. Preprosto. A zato toliko bolj – udari. Udari bralko, bralca te knjige, seveda v prenesenem pomenu. Prave udarce je nosil Damijan.
Udarilo je tudi mene. Začela sem se spraševati, koliko Damijanov je okrog nas. Koliko skritega trpljenja. Kolikokrat sem tudi sama pogledala stran, ko sem videla (ali začutila), da je kakšen otrok psihično in/ali fizično zlorabljen.
Pri kom, kje leži krivda za to dogajanje?
***
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: Damijan Janžekovič
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.