ZELENI DOGOVOR EVROPE: Kako daleč sežejo naše vilice?
Oziroma posodobljeno kmetijstvo stare celine
Bodimo iskreni. Se vam kdaj sredi zime jedo jagode? Sanjarite v deževnem novembru o slastnih lubenicah? Kaj pa o hrustljavo sveži rdeči papriki? Kako daleč bi bili zanjo pripravljeni iti? Pa ne govorim o potovanju v trope, kjer imajo optimalno rastno sezono vse leto. Namigujem na izkoriščanje prijemov moderniziranega kmetijstva – tudi o gensko spremenjenih organizmih, gojenju vrtnin na vodi, robotih kmetovalcih, …
Govori se, da je najboljši prijatelj vrtnarjev zmernih klimatov še vedno topla greda oziroma rastlinjak, ki nam lahko podaljša rastno sezono in gurmanske užitke domačih vrtnin. V idealnem scenariju, bi moralo torej vsako gospodinjstvo imeti dostop do obdelane zemlje/rastlinjaka in pridelovati vsaj del svoje hrane. Že zaradi anti-stresnih učinkov te aktivnosti, stika z naravo ter gibanja na svežem zraku.
Zeleno, ki te ljubim zeleno v Navidhni me. Foto: Unsplash
Ker to načeloma ni mogoče (predvsem zaradi trenutnega načina urbanizacije, pomanjkanja prostega časa oziroma življenjskega tempa posameznikov, ter ostalih obveznosti), evropska strategija “Od vil do vilic” predvideva drugačne, prav tako učinkovite rešitve v obstoječem sistemu do leta 2030:
- 25 % kmetijske aktivnosti spremeniti v organsko kmetijstvo;
- zmanjšati rabo pesticidov do 50 %;
- oblikovati (kredibilno in razumljivo) trajnostno označevanje živil;
- zmanjšati količino organskih odpadkov za 50 %.
Zakaj bi morali bolj paničariti okoli hrane … tudi v Sloveniji?!
Poglejmo torej ključna, a še vedno utišana, spregledana in premalo nagovorjena dejstva v povezavi z netrajnostnim ravnanjem s hrano:
- Če bi bila odpadna hrana država, bi bila tretji največji onesnaževalec na svetu, za Kitajsko in ZDA.
- V Evropski uniji letno zavržemo 89 milijonov ton hrane, kar je 179 kg na leto na prebivalca po podatkih statističnega urada Evropske Unije (EUROSTAT).
- In po drugi strani: 33 milijonov prebivalcev Unije si vsak drugi dan ne more privoščiti dostojnega obroka.
No, če se nadalje spomnimo še situacije z motenimi dobavnimi verigami iz obdobja koronske pandemije, bi vsaka država Evropske unije (in širše) morala brez pomisleka pričeti z višanjem svoje prehranske samooskrbe oziroma lokalnim trajnostnim kmetijstvom. Ironično, Slovenija je recimo v 2020 kljub svojim odličnim naravnim pogojem za kmetijstvo še vedno uvažala več kot polovico zelenjave. Trenutno pa se nahajamo oziroma korakamo v obdobje podražitev, kar nesporno velja tudi za hrano – po podatkih SURS-a se je hrana v zadnjih petih letih podražila za 13,9 odstotkov, pri čemer se je najbolj podražilo sadje!
Vsak evro odloča o … naši prihodnosti
Neprecenljiva dobrina našega obstoja. Foto Unsplash, Megan Thomas.
Zavedati se je potrebno, da smo tudi mi – jaz in ti, del odločanja o (trajnostnem) prehranskem sistemu. Ja, zgodba o naši hrani se resda prične pri kmetovalcu/pridelovalcu, po potrebi nadaljuje preko predelovalca, do distributerja, trgovca in nazadnje konča pri kupcu, potrošniku, uporabniku.
S podpiranjem lokalno pridelane hrane (npr. iz Slovenije in bližnjih sosednjih držav) omogočamo nadaljnji trajnostni razvoj kmetijstva in jasno sporočamo, da si želimo čim krajših prehranskih verig. S slednjimi zmanjšujejo potrebo po pobiranju še nezrelih sadežev; nižamo pritisk na okolje zaradi transporta na dolge razdalje in s tem povezanih izpustov ogljikovega dioksida in drugih onesnažil; podpiramo lokalna trajnostna zelena delovna mesta, kar krepi tudi lokalno gospodarstvo; ob tem pa dajemo pridelkom priložnost, da nas dosežejo kar najbolj sveži, zdravi in uporabni.
Bojimo se GSO. Kaj pa vpliva podnebnih sprememb?
Veste, kaj je težava? Svet se spreminja – do neke mere zdaj že neprostovoljno zaradi našega načina življenja, kot ga je opredelila moderna družba, skupaj z industrializacijo in globalizacijo. V zadnjih letih pa smo za to pričeli dobivati precej zgovorno izstavljene račune s strani narave – ki se z našimi netrajnostnimi postopanji ne strinja v celoti – poplave rodovitnih polj v Indiji, katastrofalne suše v Avstraliji; toča in ostali ekstremni vremenski pojavi po Evropi, …).
Rodovitne ravnice. Foto: Unsplash, Yulian Alexeyev
Podnebne spremembe niso samo “bolj vroče poletje tukaj” ali “premalo snega tamkaj” – so veliko kompleksnejši problem, ki bo oziroma že vpliva na ključne vidike naših življenj. Če samo pogledamo oceane, zibelko življenja – višanje temperatur se v kombinaciji z onesnaževanjem v njih odraža še veliko brutalnejše kot na kopnem, saj so kot ogromna površina dovzetni za absorpcijo toplote. Slednja pa negativno vpliva na razvoj morskih tokov, spreminja optimalen pH vode, povzroča masovne selitve populacij živali in s tem domino efekt hitrih sprememb v ekosistemu, ki nanje ni pripravljen. Tisti, ki temu na morejo ubežati, na primer korale, izumirajo. In če sem morda pozabila omeniti – korale planet oskrbujejo z okoli polovico potrebnega kisika.
Da kisik potrebuje tudi naša kopenska hrana, je nesmiselno poudarjati. Ker pa se kot rečeno, spreminjajo tudi ekosistemi izven vode, se je modernizirano kmetijstvo med drugim lotilo iskanja rešitev v več smereh. Eden od njih so tudi tako imenovani GSO (gensko spremenjeni organizmi). Večina ljudi ob omembi le-teh izrazi odpor, nezaupanje, celo prezirljivost. Toda v kontekstu kmetijskih rastlin, nam lahko genski inženiring pride še kako prav – tudi v boju proti podnebnim spremembam!
Stara celina – modernizirani prijemi kmetijstva
Zamislite si, da bi namesto uporabe zdravju škodljivih pesticidov samo uporabili seme poljščine, ki je odporna na določene škodljivce. Njena hranilna vrednost ostaja nespremenjena. Toda raziskava kaže, da večina Evropejcev ne bi kupila gensko spremenjene hrane, čeprav bi bila cenejša, obenem pa večina Evropejcev podpira razvoj genske tehnologije v medicinske namene.
Kaj pa, če lahko gensko spremenjeni organizmi oziroma rastline rešujejo življenja? Riž predstavlja osnovno živilo preživetja za več kot 3 milijarde ljudi. Toda tradicionalno gojenje te rastline zahteva veliko vode, časa in površine … Vse našteto dandanes ni več tako samoumevno oziroma v izobilju na določenih predelih sveta. Znanstveniki so tako razvili različico “C4” riža, ki ima za 50 % zvišano fotosintetsko aktivnost ter povišano izrabo dušika in vode. Rezultat: več pridelka na isti površini, manj uporabe gnojil in vode v procesu pridelave!
Poleg GSO-jev je inovativnih prijemov in zelenih pristopov v kmetijstvu še veliko – od akvaponike (= zaprt cikel ribogojstva in rastlin na vodni osnovi), permakulture (= sinergijski sistem za proizvodnjo prehrane, izrabe prostora ter gradnjo prebivališč, ki posnema vzorce iz narave), sajenja užitnih rastlin namesto okrasnih na javne površine mestnih središč, spodbujanja urbanih čebelnjakov na strehah stavb in urbanega vrtičkarstva, postavitev rastlinjakov v opuščenih industrijskih halah, …
Osrednji namen takšnih projektov je izboljšati stopnjo biotske pestrosti – tako v mestih kot na obsežnih kmetijskih površinah, kjer velikokrat kraljuje le ena gojena vrsta. S tem pa pripomoči k zmanjšanju negativnih vplivov na naravo in posledično povečat kakovost življenja Zemljanov.
Pa ti, kaj se ti “lušta”?
Priznajmo, v Sloveniji se nam seveda pocedijo sline ob misli na tropsko sadje, kot so recimo zrel in okusen mango, ananas, avokado, banane, kajne? Toda morda lahko ob naslednjem nakupu pomislimo, kako lahko vsaj delno zamenjamo košarico takšnega sadja za a) lokalne vrste in/ali b) sezonske pridelke. Obenem pa kupujemo uvožene dobrine, ki imajo certifikate pravične trgovine, ekološkega kmetovanja, ogljično nevtralnega transporta, …
Konec koncev – smo to, kar jemo, kajne?
Kalčki kot vir zdravja predvsem v mesecih, ko nam minerali in vitaminici sicer primanjkujejo. Foto: Bodi eko
(P.S. Sprašujem se, če je trenutna globalna družbena situacija zato tako nezdrava, neprijazna posamezniku in prehitra za kakovostno življenje? Ker je odraz našega odnosa in izbire hrane?)
(P.P.S. za konec vas povabim v atraktivno zeleneč izziv: ali ste že poskusili z gojenjem kalčkov na kuhinjski okenski polici? Zakaj? Ker lahko to storimo preprosto in s provizorično opremo za gojenje, rezultate vidimo manj kot v roku enega tedna, obenem pa so kalčki bogat vir vitaminov in mineralov – ki nam primanjkujejo predvsem v mrzlih jesenskih in zimskih dneh, kombiniramo pa jih lahko na tisoč načinov za dodatek vsakodnevnim jedem od zajtrka do večerje. Navdušeni?)
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Če iščete drugačne pristope k življenju, delovanju, bomo veseli vašega kontakta.
Foto: unsplash, Izida Vita in Bodi eko
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.