Kdo je v resnici zmagovalec?

Na naši šoli OŠ Lucija imamo vsako leto organiziran šolski kros 25. maja, na katerem tečemo skupaj ločeno fantje in dekleta. Letos, ko smo zaključevali 9. razred in je bil to naš zadnji kros, smo se  odločili, da bomo najšibkejše in najpočasnejše sošolce spustili naprej, da se potegujejo za prva mesta in da bomo tekli ob njih, da bodo vsaj enkrat tudi oni dobili medalje. To smo se fantje dogovorili med seboj že zjutraj ob prihodu v šolo.

Potem smo se odpravili na prizorišče. Po pripravah smo bili na vrsti za tek. Mislili smo, da se ne bodo vsi držali dogovora, a so se. Tek je bil sproščujoč in zabaven. Smejali smo se, si govorili, da je to najbolj sproščen kros, spodbujali smo slabše … ajde dejmo, dej hitreje, zmoreš, daj bolj hitro. Učitelji ob progi so se večinoma smejali, mi pa smo se med tekom počutili lepo. Ves čas smo tekli vsi skupaj v skupini, kot ena ekipa. Ko smo prišli v cilj, so bili učitelji športne zelo jezni. Zato so nas po prvem pretečenem krogu ustavili in drugega kroga nismo smeli odteči. Bili smo zelo razočarani, ker nismo smeli teči naprej.

To je bil najboljši kros doslej.

Ko so vsi odtekli, so sledile podelitve medalj. A mi, fantje 9. razredov, smo bili edini, ki nismo dobili medalj. Zato smo po koncu podelitev vprašali prve tri punce, če nam posodijo njihove medalje in te smo podelili prvim trem fantom, ki smo jim pustili, da prvi pretečejo ciljno črto. Nekateri učitelji so grdo gledali, drugi so se smejali, saj so razumeli namen našega dejanja. Tudi punce so se s tem dejanjem strinjale, čeprav se pri njih najbolj tekmovalne niso držale tega dogovora.

Lepo bi bilo, da bi pri uri športne vzgoje večkrat bolj sodelovali in manj tekmovali, ker bi se tisti, ki dosegajo slabše rezultate, počutili boljše in kot zmagovalci. Tako pa so vedno isti v ospredju, drugi pa ne, ki se zato počutijo slabo.

To je bil dan, ki si ga bomo vsi skupaj zapolnili za vedno, ker smo se noro zabavali in uživali.

Tim Glavač

Sedim za PC in jočem kot mali kužek ob misli na dogodek, ki se je zgodil tisti petek.

Smrkam, brišem nos, smrkam in si dovolim vso paleto čustev, ki prihajajo iz mene. Najprej globoko hvaležna, da sem si izbrala svojo pot, postavila prioritete na mesto in sem se že 3. leto zapored na dan mladosti, torej 25. maja, namesto na delo, zjutraj odpravila na ogled šolskega krosa, ki ga organizira Timova šola.

Po tem, ko sva se pri zajtrku zjutraj s Timom pogovarjala, kakšen je njegov cilj za danes in kako bo prišel domov z medaljo okoli vratu, sem mu 20 minut pred štartom napisala motivacijsko sms sporočilo. Sej veste, ane: »Feel it, love it, just do it, verjamem vate …« itd.

5 minut pred štartom sem prispela na kraj dogodka in Tim mi je prihitel povedat, da so se s sošolci zmenili, da ne bodo tekmovali. Da bodo naredili tako, da bodo tisti, ki so bili vsako leto zadnji, danes zmagali, torej, da bodo najšibkejši in najpočasnejši dobili medalje.

Debelo sem ga pogledala, če on to misli resno, in dodala, da se 100-posto ne bodo vsi tega držali, da to ni mogoče. Ojej, ob tem sem se zalotila kako sem odreagirala po avtomatiki … On pa mi je odvrnil: »Boš videla, vse je mogoče!«

Pa so štartali. Fantje 9. razreda.

Vsi naenkrat v enakem tempu. Lahkotno, umirjeno, sproščeno, poskakujoče, navdihujoče … kot mali kužki so bili … ni minilo 30 sekund, ko so se mi ulile, ampak res ulile, drle so iz mene, in še vedno lijejo, solze. Ampak to so solze sreče, solze ponosa, solze upanja, solze optimizma, solze vere v boljši jutri, solze lepše prihodnosti, solze … da so naši fantje zrasli v tako sočutne in empatične osebe, ki so pripravljeni pomagati drug drugemu, da premorejo toliko podpore in ljubezni do sočloveka, da tudi drugi okusijo okus in vonj uspeha in občutijo dotik kovine okoli vratu. Da se počutijo kot zmagovalci.

Roko na srce, številni odrasli tega ne zmorejo.

Petra Žagar