Kdo načrtuje naše dobro?

Kdo načrtuje naše dobro?

Kdo načrtuje naše dobro?

avtor 3. november, 2019

Bližnja prihodnost. Po moralni obveznosti nam je naloženo upravljati s planetom, ki smo ga premočno izčrpali. Si predstavljate poklice – inženir za varovanje kokosov, sprehajalec komodoških varanov, terapevt za pretirano urbanizirano srnjad … Malo za šalo, malo za res – toda, ali ne živimo v Antropocenu? Dobi, kjer prevladuje človek – v bolj kot ne negativnem pogledu … (op. ur.: članek je tretji v vrsti iz serij BITI POET ZA PLANET (poet: potencialna oseba ekološkega temperamenta)).

Ogledalo ne bo reklo: najlepša v deželi si ti …

Kako bomo omejili vplive človeka? Še bolj(e) postavili meje med nami in naravo? Po drugi strani so milijoni let evolucije omogočili naravi, da se kar najbolje prilagodi danim situacijam in v procesu oblikovanja naše kozmopolitske civilizacije, smo se tudi sami odločili posnemati njeno izjemnost ter si tako prihranili čas, sredstva in neuspele poskuse izumiti kaj boljšega za lastne potrebe. Toda dandanes naši posegi v naravo niso več tako nedolžni in popravljivi. “Ali (se res) vidimo …?”

ČLOVEŠTVO PRED OGLEDALOM: Znanstvenik drži v rokah žabo s petimi okončinami zaradi vpliva hormonskih motilcev, ki jih v čistilnih napravah ne odstranimo iz sistema. V vodotoke torej na globalni ravni spuščamo poplavo snovi, ki množično vplivajo na populacije živih bitij preko povzročanja motenj v rasti, razvoju, razmnoževanju. Z enim stavkom – naš trenutni način življenja spreminja notranje ravnovesje preostalih zemljanov (in nas!) – na slabše. Mimogrede, po poročilu Ameriške agencije za varstvo okolja je do sedaj 87.000 snovi razglašenih za potencialne hormonske motilce. Vam to povzroča vsaj rahlo neugodje? Vas morda skrbi, kaj to pomeni za naše otroke?

Bodi odgovoren do narave kljub posmehu drugih

Živeti drugače, a vendarle tako, da te preostanek po standardu civilizirane družbe nima za odpadnika, čudaka in hipija iz druge dimenzije, je izziv. Vsekakor dvig kakovosti življenja ni nemogoč že danes, jutri. Toda zakaj avtobusi pri nas še nimajo ozelenjenih streh in vsi rondoji zasajenega recimo vsaj enega rdečega hrasta, ki je znan po svoji odpornosti na onesnaženje – kdo načrtuje naše dobro? Kdo ve in išče, kar je kakovostno, četudi ni najceneje (najceneje danes – sploh nočem vedeti, kakšna bo vrednost obresti za naše poceni odločitve čez nekaj let, recimo na področju zdravja?)? Kdo ne klone pod pritiskom, ko se mu večina posmehuje, zakaj verjame v ‘eko‘ in ‘bio‘, kljub vedno več odkritim prevaram na trgu in vsakodnevni zlorabi teh besed?

natural heart

Morda vztrajamo zato, ker na tihem vemo, kaj (še vedno) ponuja narava. Kako blagodejno in izpolnjujoče je biti del nje. Kar pa ne pomeni živeti v jami, se ne umivati in se odpovedati telefonu. Kot tudi ne pomeni, da smo sami oziroma da ne pridobimo nekaj več.

Tudi en sam človek lahko spremeni veliko

Že poznate navdihujočo življenjsko zgodbo moškega, ki je v 37 letih na sipinah reke Brahmaputre vsak dan posadil eno drevo? Jadav Payeng, indijski okoljski aktivist, je ustvaril gozdni rezervat v velikosti 550 hektarjev, v katerem poleg številnih živali živi še horda 115 slonov!

Marsikdo ga treplja po ramenu, iz preprostega moškega je postal prepoznaven junak. Indijske oblasti so njegova prizadevanja sicer zapazile šele leta 2008, in najbrž ga je tekom let opazovala tudi večina tamkajšnjih ljudi in šepetala za njim: ‘Le zakaj to počne?

Dihali bomo ogljik, kajne?

Po drugi strani se pa po večini evropske celine še vedno dogajajo gradnje za potrebe urbanizacije na poplavnih ravnicah rek in nato preklinjamo naravo med stoletnimi poplavami, ki opustošijo skrbno urejene zelenice, a se tukaj dogajajo že veliko dlje od naših poskusov poseljevanj in umetno reguliranih strug. Že veliko dlje od naših teženj po pridobivanju elektrike, te vode hranijo zemljo in pojijo življenje.

Naša kratkotrajnost in ozkoglednost te vrednosti v momentu katastrofe pač nista sposobni zaznati. Kot tudi ne masovno podiranje dreves za pohištvo, športno opremo, gorivo, orodje – vse našteto prevečkrat brez pogozdovanja. In ja, Evropa nima več zaplat divjine. In da, les je najbolj prijazen, raznolik in čudovit material, vendar ga ne moremo iz narave vzeti neomejeno in brez računa – treba ga je nadomestiti, sicer … Sicer se bomo morali naučiti dihati na ogljik? In prežvekovati plastiko namesto hrane, ki jo imamo na voljo danes. Kot je rekla Gro Harlem Brundtland, norveška političarka in pobudnica paradigme trajnostnega razvoja: “Izoblikovati moramo načelo varnosti, ki bo lahko obravnavalo nevarnost revščine in okoljskega propada z enako pozornostjo in nujnostjo, kot če bi šlo za nevarnost vojne.”

Kaj lahko storite sami? Udejanite eno od 40 oblik urbanega kmetijstva

Ne le v Indiji, tudi drugje po svetu se krepijo iniciative, ki s pozitivnimi praksami dvigajo stopnjo lokalne samozadostnosti, povečujejo kakovost življenja in obenem ohranjajo naravo, svoj življenjski prostor za preživetje. Ena takšnih pozitivnih praks postaja vse bolj uveljavljeno urbano kmetijstvo – globalen trend v vzdržno družbo.

FLOWER FRIDAY __ Blooms in Unexpected Places Make the World a Better Place

Zagotovo poznate prizor iz kakšnega ameriškega filma, ko se nekdo odloči presenetiti drugega z romantično večerjo na vrhu stolpnice in je tista ploščad popolna razgledna točka, polna rož in grmičkov? No, pod pojem urbano kmetijstvo se uvršča več kot 40 različnih oblik, med drugim predvsem vrtičkarstvo, ozelenjevanje streh, na javnih mestnih površinah ali celo v stanovanju. Uvajanje takšnih konceptov v mestna središča povečujejo lokalno samozadostnost in posledično tudi zavedanje o pomenu hrane, ki je osnovna človeška potreba.

 

Vnašanje rastlin v mesta ob tem prinaša tudi koristi v smislu zaposlitvenih možnosti, izboljšane kakovosti življenja zaradi čistejšega zraka, nižjih temperatur, manjšega transporta … Tudi reciklaža neuporabljenih organskih odpadkov s kompostiranjem pripomore k izboljševanju prsti in s tem celo k ohranjanju narave. Možnosti za implementacijo je ogromno, ne glede na velikost posameznega mesta, njegovo razvitost ter geografske značilnosti.

Kokoši sredi mest, podzemni rastlinjaki v Mongoliji in še in še

Tako Velika Britanija dovoljuje vzrejo kokoši nesnic v središčih mest; obenem je župan Londona leta 2008 odprl približno 1500 lokacij za pridelavo zelenjave – eden se nahaja celo na strehi britanskega parlamenta. V nekem belgijskem mestu je lokalna uprava brezplačno ponudila dve kokoši na posamezno gospodinjstvo.

Na globalni ravni pa se reševanja lokalne samozadostnosti držav z velikimi mesti ali pomanjkanju ugodnih obdelovalnih površin zaradi klimatskih pogojev ali uničenega okolja lotevajo tudi na bolj nenavadne načine. Eni takšnih so primeri podzemnih rastlinjakov – v Mongoliji, kjer sveže zelenjave pozimi ne morejo pridelati na prostem – ali sredi Londona v zaklonišču iz druge svetovne vojne, so velik uspeh. S tem načinom pridelave država zmanjša tudi uvoz (in ogljični odtis) ter poveča samozadostnost, ki pa ne vpliva na krčenje naravnega okolja. Naravna vegetacija ob opuščanju izčrpanih klasičnih kmetijsko-obdelovalnih površin znova pridobi svoj prostor.

Ribji iztrebki kot gnojilo v Gazi

Ponovna razširitev gozda pomeni le večji pomen pri učinkovitejšem zmanjševanju ogljikovega dioksida v ozračju in ostalih prečiščevalnih ter uravnalnih procesih, prav tako se posledično zagotovi še prepotrebne habitate za živalske vrste, ki trenutno hirajo na fragmentiranih zaplatah.

Podobna rešitev velja tudi za področja z velikimi zgostitvami prebivalstva – na strehah stolpnic se v zaprtih sistemih že goji ribe oziroma rake in zelenjavo. Metodo uporabljajo prebivalci Gaze, s čimer se uveljavlja tudi kombinirana pridelava, ki uporabi ribje iztrebke za gnojilo v hidroponičnih sistemih in zmanjša onesnaževanje ter finančno breme dragih rastnih dodatkov za pridelke, obenem pa prav tako ni potrebe po prsti kot podlagi za to vrsto kmetovanja, ki je v nekaterih delih sveta omejena.

Priložnosti za Slovenijo

Slovenija zaenkrat nima nerešljivih težav, kar se tiče obsežnosti gozda. Četudi zaradi politike hudo šepamo v samozadostnosti pri pridelavi hrane, imamo obenem še vedno veliko prostora pri spodbujanju a) institucionalnega vrtičkarstva (tudi z nepovratnimi finančnimi sredstvi?), torej ureditve šolskih vrtov, pa tudi tistih pred bolnišnicami, domovi za ostarele in v zaporih.

Nadalje, b) bi lahko v urbaniziranih predelih z gostejšo poselitvijo, kot so središča mest, za potrebe balkonov, kjer je poleg pomanjkanja prostora težava tudi izkoriščanje svetlobe, postavili vertikalne grede oziroma viseče vrtičke. Morda bi bila smiselna tudi c) preobrazba primernih javnih površin v pol-gojene; pomeni, da bi se kot iniciativa Lawn-to-garden zavzemali za spreminjanje zelenic v površine s hranilno vrednostjo za mimoidoče ter postavljanje jedilnih zidov. Ali pa povišali svojo konkurenčnost preko d) uporabe odsluženih industrijskih hal, ki se jih lahko preobrazi v celoletne rastlinjake.

Uporabimo fasade, ki razgrajujejo smog

Če bi že vnaprej bolj trajnostno načrtovali urbanizacijo, bi ozelenjevanju streh – ki služijo za prepotrebne kotičke oddiha, nujno dodali še fasade proti smogu ter opeko iz konoplje? Mexico City je bil leta 1992 imenovan za najbolj onesnaženo mesto na svetu. Dandanes fasada mehiške bolnišnice Manuela Gee Gonzalesa, prevlečena s kemikalijo Ti02 (titanov dioksid), v reakciji z UV svetlobo razgrajuje smog.

Edinstvena oblika, ki spominja na korale, omogoča kar najboljši izkoristek sončne svetlobe zaradi česar ta fasada na dan nevtralizira količino smoga, enakovredno izpustom iz 1000 vozil, s čimer tudi sama zgradba bolnišnice dobesedno doprinese k javnemu zdravstvu.

Konoplja predstavlja odlično okoljsko izbiro

Še naravnejši material s sicer kontroverzno preteklostjo, ki ima velik potencial splošne uporabe, je industrijska konoplja. Kot ekološki gradbeni material za hiše se v obliki opeke ponaša z veliko zaželenimi lastnostmi; ima odlične izolativne lastnosti, deluje kot zračni filter, ponaša se z izrednimi nosilnimi sposobnostmi, je požarno in potresno varna, predstavlja nizke energijske stroške in majhen ogljični odtis, možna je 100-odstotna reciklaža, pa še odporna je na škodljivce.

Konopljin beton (hempcrete) sestavljajo sredica konopljinih stebel, apnena mešanica ter voda, in se navadno uporablja kot polnilo lesenim konstrukcijam. Konoplja bi lahko predstavljala tudi tekoče gorivo, nadomestek nafti – podjetji Mercedes in BMW pa iz konopljinih vlaken izdelujeta notranje obloge v svojih avtomobilih. Že zdaj je ta rastlina nadomestila klasična lesna vlakna pri tiskanju dolarjev v ZDA, pa to ve le redkokateri posameznik, saj se je ukvarjati s konopljo nelegalno.

Od kdaj torej več ne verjamemo v udobje naravnega?

Bližnja prihodnost torej … Vsi, ki dihamo kisik, smo tudi zavedni okoljevarstveniki.

P. S.: poglej: Nature is speaking: Julia Roberts is Mother Nature (Conservation Internacional)

P. S.:  več o naravni gradnji v Sloveniji

O Evi

Eva je študentka managementa trajnostnega razvoja v Kopru. Navdušila nas je s svojo iskrenostjo, ko smo jo spoznali na izobraževanju za vodjo certificiranja za družbeno odgovornost in trajnostni razvoj v okviru IRDO inštituta; s svojo idejo za Živo tržnico pa je navdušila tudi mednarodno žirijo International Call for Solutions on Innovation in Agrifood, kjer sta bila s kolegom uvrščena v finale. Povabili smo jo k pisanju, k predstavljanju res dobrih, navdihujočih zgodb, ki ne poznajo meja in pomagajo nam, naši družbi, našemu okolju. Hvaležni smo ji, ker se je vabilu odzvala. In tukaj je njen uvod, kmalu prihaja več zgodb.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

 


Foto: https://www.pinterest.com/pin/461337555579414803/?nic=1 in https://www.pinterest.com/pin/461337555579158925/?nic=1

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.