Sem Simona Rituper, pravnica po poklicu in pisateljica po duši. In tega se zavedam vse svoje življenje. Ne glede na izkušnje in temo, preko katere sem hodila, sem vedela samo eno stvar. Da želim govoriti skozi pisano besedo. Da je to moj namen v tem življenju, da sem rojena za to, da širim luč skozi besede.
Pot, ki ni bila s cvetjem postlana
Dandanes vem, da sem bila sončen otrok, ki se je skril pod oblaki življenja. Oblaki so bili ljudje, ki so ranljivo bitje, ki je želelo svetiti, tlačili iz svoje lastne sebičnosti. Že leta oblak za oblakom odstiram s sebe in postopno dovoljujem, da žarki ponovno zaobjemajo svet in mene.
Ne morem reči, da nisem bila rojena v dobri družini, imela sem vse, kar sem potrebovala, želje so mi bile uresničevane, dobila sem večino stvari, ki sem si jih želela, prav tako smo skupaj preživljali čas. A vseeno sem bila otrok, ki je bil preveč sočuten in empatičen, s tem pa tako občutljiv, da nisem uresničevala sebe. To pomeni, da če je bil moj notranji klic drugačen kot od tistih, ki so bili v moji bližini, sem se podredila njihovim pričakovanjem. V družini predvsem zato, ker sem ob uveljavljanju svoje volje razjezila starše in sem zatem vedno čutila občutek krivde. Zunaj družine pa sem se podrejala drugim, da bi bila sprejeta. Bila sem “ugajač”, ki je z leti pozabljal, kaj si v resnici želim in kdo sem. Bila sem to, v kar so me vodili drugi. Zato sem svoje notranje nagibe premalokrat poslušala in še takrat, ko sem jih, so se zdeli kot sanjarija – da bi pisala knjige. Zdelo se je tako fantastično, da sem vsakokrat čutila prijetno vznemirjenje, ki se je širilo skozi telo. Tako sem kot osnovnošolka začela s kulijem v zvezek pisati svoj prvi roman Zločin črne roke. Da sem kot štirinajstletnica popisala šestdeset-listni velik zvezek, se mi še dandanes zdi neverjetno. Začela sem ga prepisovati celo na star pisalni stroj in prvi list pokazala mami, ki se je iz napisanega prisrčno nasmejala. Kako da ne, ko je njen otrok s čopki pisal kriminalni roman, ki se je dogajal v Los Angelesu. Kot nekdo, ki sem bolj verjela drugim kot sebi, mi je njen odziv bolj vzel voljo kot ne. In potem se je začela še srednja šola, kjer mi je frustriran profesor spis ocenil z minus ena, oceno, ki niti obstaja ne. Zrušil je mojo gorečnost do pisanja, ki jo je na srečo rešila profesorica v drugem letniku. Čeprav ni imela rada žanrskega pisanja in ni preveč cenila Victorije Holt, ki sem jo pa jaz oboževala, mi je postregla s komplimentom, ki je ponovno zakuril ogenj v meni.
»Pišeš kot Victoria Holt, ampak se dobro bere,« je pokomentirala moj prvi spis, ki so ga celo prebrali pred razredom.
A takrat sem še bila neizgrajena. Bila samo na tisti stopnji, ki si je dovolila izraziti redkim prijateljem, da bi si želela postati pisateljica.
Padec v brezno
Moje želje so se mi vedno zdele nerealne. Nerealne zato, ker nisem imela podpore od zunaj, sama se pa nisem znala podpreti, ne le to, iz naučenega se mi je to zdelo celo narobe. Tako sem izbrala fakulteto, ki si je nisem želela in sem šla na sprejemni izpit samo zato, ker je sošolka imela v avtomobilu mesto zame.
Stiska se je stopnjevala do te mere, da sem v drugem letniku bila na robu psihičnega kolapsa. Imela se grozljive tedne, mesece, skoraj leto, ko sem prešla najprej na zelene zeliščne tabletke, potem mi je osebna zdravnica predpisala pomirjevalo in antidepresiv. Nek notranji nagon mi ni dovolil vzeti nobene izmed tabletk, tako sem se naprej spopadala z nespečnostjo, z grozljivimi notranjimi občutki, paničnimi napadi in občutki, da umiram. Nekega dne je bilo tako hudo, da sem odšla na balkon in v stiski sklenila roke v molitveni položaj. Spomnila sem se ene in edine molitve, ki sem se je naučila kot petletni otrok. Oče naš, ki si v nebesih … Začela sem šepetati besede, ki jih kot otrok ateističnih staršev, nisem šepetala od dne, ko me jih je naučila babičina sestra. V tistem trenutku sem v sebi začutila nenavadne pritisk v srcu in po licih so mi začele teči solze. Tisti trenutek sem prvič po dolgih mesecih začutila upanje. Pogledala sem proti nebu in pomislila »če kaj obstaja ali ne, meni nekaj pomaga«.
Tega dne sem se zavestno odprla nevidni sili, ki je začela delati v meni in skozme.
Novo življenje
Moja stiska se je umirila. Odprta nevidnim silam sem doživela nekaj čudežnih dogodkov, ki so moje zavedanje, da nismo sami, še okrepili.
Dandanes vem, kako hudo je ljudem brez vere, pa karkoli vera za njih pomeni. Vem, kako hudo je, ko se počutiš osamljen in tako sam v stiski, ki ti je nihče ne more odvzeti, dokler ne spoznaš, da je vsa moč v tebi.
Počasi sem rasla, prebirala knjige o osebnostni rasti, sanjala o pisanju, začela nekaj del, a jih nikoli končala. Potem sem se odločila celo vpisati na magisterij iz prava, kjer sem ponovno srečala prijateljico, s katero sva začeli življenje postavljati na glavo. Najprej s hojo preko žerjavice, potem reiki, theta healingom pri Stormie Lewis, Sirius terapijami, spoznali tibetansko buljenje, angele, zdravili smo Zemljo, se učila celičnega zdravljenja pri Geru Lyonsu, in lemurijskega pri Birkan Toreju. Krog prijateljev se je spreminjal, v novem zaupanju sem tudi vedno glasneje poslušala svoj klic in o njem tudi govorila. Poleg službe sem vedno pogosteje sedala k računalniku in se igrala z besedami in sanjala, da bi bila kot Jessica Fletcher iz serije Umor je napisala. Nekega dne pa je bil čas, ko je steklo. Najprej prva knjiga, ki je nisem izdala, a sem jo končala. Potem sem končala še eno in Založba Obzorja je rekla, da jih zanima. Tako je leta 2012 izšel moj prvi roman Kuharica brez licence, zatem mala inspiracijska knjiga Drobtinice in sirotka, potem mladinska knjiga Katarinčina božična skrivnost, leta 2017 pa roman Jezero tišine. Vso znanje, istočasno pa svojo norčavost sem zlivala v svoja dela, ki sem jim vedno rekla »knjiga z dodano vrednostjo«, saj so bralci poleg zgodbe lahko prejeli še merico, ki je hranila srce in dušo.
Postala sem dušna pisateljica
Po štirih izdanih knjigah bi marsikdo sebe imenoval pisatelj. Sama tega nisem nikoli govorila, ker se tako nisem počutila. In to zato, ker v delih še vedno nisem izrazila tega, kar v resnici sem. Ker sem še vedno želela ugajati bolj drugim, kot uresničiti sebe.
Ker že nekaj časa sledim notranjemu čutu, vem, ko moram storiti določen korak, ki ga do sedaj nisem. Tokrat je namreč prišle klic, da začnem poleg duše poslušati svoje telo, ki sem ga vsa leta puščala ob strani. Na srečo se je zgodil Naturopatski center SantéVital in naturopatinja Simona, sončna in srčna duša, čista in intuitivna, modra in prisrčna. Približno dve leti poleg tega, da delam na sebi sama, grem na »zmenek« sama s sabo. Simona srečuje Simono. In vso znanje, ki ga je vsrkala čez leta. Zavedam se, da ni le vodnica, ampak nekdo, ki me stabilizira, ko me odnese v igri življenja. Z Bachovimi kapljicami, pogovorom, intuicijo, diagnostiko, prehrano, njenim poslušanjem in sočutjem. Pomaga mi, da stabiliziram telo, medtem ko raziskujem življenje in delam svojo pot svetlejšo in izpolnjeno. Enkrat mesečno odhajam tja, da delam revizijo svojega življenja in postavim namen za nadaljnje korake. Tako se je po petih letih zgodil nov roman Skrivnostna zapuščina, ki je, kot pravi Simona, končno nastal s pravim porodom, medtem ko so bile ostale knjige šele zarodki. Ta knjiga tokrat izhaja iz mene, pravim, da je najbolj kompatibilna s tem, kdor sem, ker sem pisala iz čistega užitka in skozme. Spet z dodatkom za dušo in predvsem dodatkom zame. Kajti končno se lahko imenujem pisateljica. Sem, kdor sem, in to sem od rojstva. Rojena, da širim luč skozi pisano besedo. Včasih potrebujem zagon, ki mi jo dajejo moji sopotniki, tudi moja soimenjakinja. Hvala duše, ki hodite z mano, da lahko postanem svoja avtentična resnica. Hvala Univerzum, da si me podprl z ljudmi, ki mi pomagajo odstirati svojo notranjo luč in resnico. In tako se počasi zavedam, da je vse bilo prav. Vse ovire, ki so stopale na pot, so morale biti. Samo ustaviti se ne smemo. Bolj se bližamo sebi, bližja je blaženost, ko se povežejo naše srce, telo in duša. Moja pot se nadaljuje.
Ta popotnica je od mene za ves svet povedana v uvodniku romana Kuharica brez licence:
“Prišel je čas, ko boš ujela zvezde v dlani in poiskala svoje sonce. Na tej poti ti bo pomagalo iščoče srce in klic tvoje duše, krik tvoje moči in ljubezen, ki je vir neustavljivosti. Imej se rada, najdi poti, ki te bodo učvrstile in dale veri zagon. Vzemi si svojo pravico do sreče in ljubezni. A ostani v sebi, kajti to vodstvo te bo poneslo med zvezde, kjer boš lahko razprla dlani in jih ujela, da bodo v večnosti utripale le zate. Ne pozabi – zdaj si ti na vrsti!”
Foto: osebni arhiv avtorice
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov.
Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje.
Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.