Na mojem ohranjevalniku zaslona je zapis »Prave stvari pridejo k tistim, ki počakajo«, na hladilniku magnetni zapis: »Ko boš vedela, kaj je tvoja resnica, boš znala živeti.« Oboje je bilo tam že pred mojo prebuditvijo in ponovnim priklopom sebe v življenje. Od letošnjega božiča pa imam na steni še svetlobno tablo z napisom »Vse je mogoče«. Zdaj vsi ti zapisi niso samo besede, ampak nekaj, kar »razumem« v svoji biti. Da sem prišla do tega notranjega vedenja, pa me je življenje velikokrat globoko brusilo.
Rodila sem se pred 53-imi leti kot tretja deklica. V otroštvu sem v glavnem uživala v vsem, kar sem počela. Ker sem rasla na vasi, me je bilo dovolj po travnikih, na njivi, v skednju, v gozdu, pa tudi ob bližnjem potoku, kjer sem nabirala glino in potem ure in ure ustvarjala. V zimskih večerih sem najrajši poslušala zgodbe in petje moje stare mame, med tem ko smo trebili fižol, pletli ali pa nam je lupila jabolka na visoki krušni peči. Ona je bila moja velika zaupnica in me je sprejemala točno tako, kot sem bila.
Spominjam se, da so mi govorili, da sem trmasta, svojeglava in samosvoja in kako zelo sem trpela, ko so mi moje neukrotljive lase spletali v trde kite in od mene zahtevali, da sem obuta. Ne spominjam se, da bi imela prijatelje. Pa ne zato, ker si jih nisem želela. Velikokrat nisem razumela igre drugih otrok, oni pa ne moje, zato sem bila zmedena in prestrašena, nisem se počutila sprejete. Ja, družila sem z vaškimi otroki, ampak še večkrat sem bila dovolj sama sebi.
Odšla sem v šolo, se najprej naučila dobro brati in od takrat so bile knjige, poleg barvic, moje zatočišče. Kaj naj bi počela v življenju, poleg risanja in ustvarjanja z vsem, kar mi je prišlo pod roko, ter branja, sem prvič začutila, ko sem pri trinajstih letih postala teta in nato čez dve leti še enkrat. Z nečakoma mi je bilo tako lepo in enostavno, da sem začutila, da bi bil poklic vzgojiteljica lahko zame. In tako sem se vpisala na vzgojiteljsko šolo, ker oblikovna šola pač ni nekaj, kar bi mojim staršem predstavljalo poklic.
Družinski tragediji
Potem se je zgodila tragična letalska nesreča na Korziki. Stara sem bila 16 let in vse se je spremenilo. Moja mala nečaka sta ostala brez staršev in starih staršev, jaz sem izgubila sestro, brezskrbno mladost in posledično tudi svoje starše. Žalost, jeza in skrb za osirotela vnuka sta terjala svoje. Takrat sem se izklopila, bilo mi je lažje ne čutiti, kot biti del takratnega sveta.
Minilo je nekaj časa, življenje je nekako šlo dalje. Po vsem hudem se je družina morala zbrati in poskrbeti za mala fanta. Želela sem si, da bi spet nekako vstopila v svoje življenje, toda kako se priklopiti nazaj? Mene, takšne kot sem bila prej, ni bilo več. V tistem času sem doživela še izventelesno izkušnjo in ta me je seveda pošteno prestrašila. Tako sem poleg zaskrbljenosti, jeze in nemoči v paleto čustev dodala še strah. Dobitna kombinacija za anksioznost in depresijo! Premlevanju ni bilo ne konca ne kraja. Strah pred predsodki in zgražanjem pa me je potisnil v kot, da o tem nisem govorila z nikomer.
Nekako sem končala srednjo šolo in se vpisala na Pedagoško fakulteto smer zgodovina in likovni pouk. Uživala sem med tema dvema predmetoma, dokler ni mojo mami začela premagovati zahrbtna bolezen. Rak. Kmalu zatem je boj z njim tudi izgubila … Nehala sem obiskovati fakulteto in sem se zaposlila. Ne, ni bilo lahko, ampak družina se je spet nekako zbrala in ponovno pričela z življenjem. Jaz pa sem ponovno doživela odklop od sebe. Strah, jeza, nezaupanje in seveda krivda ter nemoč so zopet postali stalni spremljevalci mojega življenja …
Ampak treba je bilo živeti dalje. Zaljubila sem se, se poročila, rodila sina. Moja energija se je dvignila in postalo je znosnejše. O, kako huda sem bila ob rojstvu sina na mojo mami, ker je ni bilo več. Tako sem si želela, da bi bila ob meni …
Hočem živeti drugače!
Življenje je šlo naprej. Vmes so se menjavala dokaj dobra leta in zelo slaba leta. Zamenjala sem službo, a se je vedno ponovilo isto. Nezadovoljstvo, občutek ujetosti, krivda, da ne znam in ne zmorem, da nisem dovolj dobra … Poiskati je bilo treba rešitev. Po Korziki sem jemala antidepresive, a sem se po njih počutila še bolj »ne-jaz«. To torej ni prišlo v poštev. Kaj potem? »Zakaj jaz? Kako naprej? Kaj se mi dogaja?« sem se spraševala. Spomnim se, da sem v tistem času enkrat peljala z avtomobilom, vsa jezna in tresoča in nekje iz mene je prišel glas: »Da se živeti drugače! Da se živeti drugače!«
Kmalu zatem je v moje roke prišla Celestinska prerokba in za nekaj časa olajšanje. Vsaj nekdo nekje čuti podobno kot jaz! Dobila sem nekaj znanja in pričelo se je moje raziskovanje. Požirala sem knjige duhovnih vsebin (takrat še ni bilo interneta) in po vsaki knjigi mi je malce odleglo, za nekaj časa. A vseeno sem se zopet pričela vrteti v krogu. Bila sem polna znanja, ki ga nisem mogla in znala prenesti v življenje. Poiskala sem pomoč v bioenergiji, ki je ravno tako učinkovala nekaj časa, a potem se je vedno ponovil začaran krog …
Ustvarjalni duh privre na dan
Potem je prava pomoč prišla od znotraj. Moja ustvarjalnost, ki je počasi hotela na plano. Spominjam se, da sem nekega avgustovskega večera na morju “zašla” na razstavo pravoslavnih ikon. Prevzele so me do obisti! In par tednov zatem na televiziji Tibetanski menihi s svojimi mandalami. Doživela sem isti fizičen občutek kurje kože in neznanskega občudovanja. V ikonah sem videla, da je v temi nekaj neznansko lepega. Teme sem se do takrat namreč zelo, zelo bala. Mandale pa so me potolažile, da vse teče in da ni nič dokončno, da ima vse svoj red.
Omeniti moram, da izhajam iz verne katoliške družine in mojemu očetu je bila vera res v veliko pomoč po vseh tragedijah in pri vzgajanju vnukov. Moj Bog pa takrat ni bil tak, da bi mu lahko zaupala. Kako le, saj je meni in mojim prinesel toliko gorja! Poleg tega sem se ga bala in zraven čutila še krivdo zaradi tega. Zdelo se mi je, da nikakor ne zadostim tem božjim kriterijem.
Torej, navdih za moje ustvarjanje so bile ikone, sama pa sem pričela z angeli. Po mojih takratnih kriterijih so bili angeli takšna varna izbira. Angeli varujejo vse, tudi tiste malce »grešne«. Mandale pa tako ali tako lahko riše vsak … In sem pričela z ustvarjanjem na videz dveh stvari, ki nimajo ničesar skupnega, a mene sta povezovali. Ustvarjanje me je posrkalo vase in počutila sem se dobro, kot že res dolgo ne.
Sivi november in predaja
Ampak tudi ustvarjanje mi je dalo le malo zagona, malce veselja vesolja, nežnega mehčanja, malce poguma, radosti in miru. Sedaj vem, da pri meni ni šlo drugače. In tako je prišel »tisti« november. Prav vsak november, po odhodu sestre, mami in potem še stare mame in očeta me je pahnil v otopelost s hudimi bolečinami v mišicah, iz katere sem z muko vsako leto lezla nazaj v življenje. Trudila sem se, res trudila, da se ne bi zgodilo… a se je. Fizično in psihično sem se ne samo sesula, ampak tudi razsula. Telo me ni več ubogalo, prav tako ne moj razum. Seveda, jaz ne bi bila jaz, če se ne bi pričela z vso silo boriti. Ni šlo … Dokler se neke noči, še ene brez spanca, nisem predala. Res predala … Zaslišala sem se: »To je tvoja priložnost, izkoristi jo! Zaupaj, zaupaj … zdrži in počakaj!«
Seveda je bilo naslednje jutro enako prejšnjemu, pa vendar, končno sem si dovolila biti razbita. Nisem se več bojevala, pustila sem, da je bilo tako, kot je bilo. Naredila sem razne preglede na fizičnem nivoju ter začela z obiski pri psihoterapevtki. Ti pregledi pri psihoterapevtki so bili zelo zanimivi. Po vljudnostnem pozdravu in vprašanju, kako sem, je sledila ura joka in tako še pet ali šest obiskov. Žalost, ki sem jo zadrževala tako dolgo, je počasi zapuščala moje telo in duha. Spomnim se pogleda psihiatrinje, ko sem zavrnila zdravila in kako neskončno sem bila hvaležna in sem še vedno moji osebni zdravnici, ki mi stala ob strani pri marsikomu popolnoma norih odločitvah.
Hvaležna sem možu in sinu, za podporo in potrpežljivost, sestri za vse objeme in vožnje, ki jih sama nisem zmogla, sodelavki Katarini, ki me je spodbujala in potrpežljivo čakala v službi. No, brez Eve pa, kaj naj rečem, to je edina prava prijateljica, ki sem jo kadar koli imela, brez nje ne bi šlo … Sprejetosti z njene strani se preprosto ne da opisati. Njeni obiski, klici, pogovori ali pa samo dnevne novičke so mi dajale zagon. Ko bi le vsi imeli svoje Eve … to si res želim!
Brca v rit in priklop nazaj
V tistem času sem obiskala tudi dve alternativni terapevtki. Prva je bila »zdravilka«, ki se je odločila, da me bo pozdravila ona. To je bilo obdobje, ko sem v to še verjela, torej je bila prava za tisti čas in sem ji hvaležna. Pri drugi terapevtki, malce kasneje, pa sem dobila tisto, kar sem potrebovala … Zdravljenja na vseh nivojih, rezanje vezi in brco v rit. Brco v rit v smislu spoznanja, da se vse prične in konča pri meni.
Pričela sem z meditacijo, s sprehodi, poslušanjem raznih posnetkov na youtube, z dnevnikom hvaležnosti ter z mnogimi različnimi »berglicami«. Počasi, počasi sem se pričela sestavljati in pričelo se je obračati na bolje. Dokler se nekega dne nisem spet začutila: »Wohoho, priklopila sem se nazaj!« In solze hvaležnosti so tekle … Sprva je bil to le trenutek, toda hvaležnost je bila brezmejna. Na zunaj v bistvu ni bilo nič drugače, v meni pa se je prižgal cel nov svet. Ko se sedaj ozrem nazaj, je bilo točno tako, kot je moralo biti. In sedaj vem, da me ima ta isti Bog rad.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: osebni arhiv
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.