Andreo Babinski sem »spoznala« v okviru študija na Doba fakulteti. Bila je »moja« študentka in me je pritegnila s svojo neustavljivo energijo. Kmalu sem spoznala, da študira zelo »na daljavo«. Iz Srbije, Zrenjanina, kjer se je rodila 1991, se je v 2014 preselila na Kitajsko, da je sledila moževemu poslanstvu. In ob tem odkrila svojega. Učiteljica angleščine, manekenka, mama, prijateljica in žena govori o svojem doživljanju daljne dežele v naši rubriki Ni me.je.
»V mojem življenju so se spremenile številne lastnosti, natančneje: v zadnjih 10 letih, se je staro življenje končalo v Srbiji in novo začelo na Kitajskem. Vse od začetka je moja pot poskrbela, da sem postala to, kar sem danes: oseba močnega značaja, hitra, o vsem globoko razmišljujoča. Včasih preveč,« se opiše v smehu, ki je njen zaščitni znak. Rada govori in ni tiho; razen v trenutkih, ko je jezna, pravi. Ne mara nereda in vse mora biti “tipi topi”. Rada se uči o stvareh in vsebinah, ki so ji zanimive. Temam in ljudem, ki jih ne mara, ne bo dajala prevelikega pomena, niti jih ne bo obdržala ob sebi. Vedno bo povedala, kar misli. Opisujejo jo prilagodljivost, samodisciplina in pomoč drugim.
Nekdaj povsem tuja, sedaj že »moja« Kitajska
Kaj vas je pripeljalo na Kitajsko?
Že leta 2012 sem spoznala svojega sedanjega moža. Kmalu sem izvedela, da je dobil službo na Kitajskem in da že konec tistega leta odhaja. Zveza na daljavo je trajala skoraj eno leto. Leta 2013 sem prvič obiskala Kitajsko, leto zatem pa sem se odločila, da se z najino takrat šestmesečno hčerko preseliva na Kitajsko. Storjen velik korak, velika sprememba v življenju, psihična in fizična.
Andrea kot učiteljica angleščine s “svojimi” učenci
Kako je bilo doživljati vse te spremembe?
Na začetku je bilo zelo težko, tako zaradi moje mladosti (22), ločenosti od družine in prijateljev, prekinitve študija v tretjem letniku, kot tudi zaradi jezika, ki ga takrat nisem govorila. Po dveh letih življenja na Kitajskem je postalo nekako vse lažje in lepše. Moji dnevi so bili polnejši, bolj pozitivni, do takrat sem nabrala že veliko prijateljev, hči je zrasla in takoj je bilo vse veliko lažje. 90 % mojih prijateljev je Kitajcev, tako kot moj najboljša prijateljica YuanYuan. Angleščina mi ni delala težav, zato sva se lahko in se še vedno dobro sporazumevava. Zdaj sva se že udomačila in nama gre super, imava tudi veliko prijateljev, ki nama vedno pomagajo, ko gre za večje stvari.
Daljna dežela je polna pozitivnih presenečenj
Ste se tudi naučili njihovega jezika?
Da, kitajščina je po mojem mnenju eden najtežjih jezikov. Potrebovala sem polni dve leti, da sem kitajščino obvladala dovolj za vsakodnevno komunikacijo. Končala sem HSK1 in HSK2 ter začela s HSK3 (ki je poln njihovih pismenk). Nisem se želela učiti pismenk, ker mi zadostuje verbalna komunikacija (vedno se najde izgovor, kot je “nimam časa” ali “težko je”). Kitajščine se seveda še učim, z vsakodnevno komunikacijo, druženjem, predavanji in še čim. Po pravici povedano, največ kitajščine sem se naučila s svojo punčko v šoli na predavanjih.
Kaj vam je na Kitajskem najbolj všeč in kaj je bilo za vas največje presenečenje?
Lepota Kitajske me je presenetila
Na Kitajskem mi je najbolj všeč prijaznost, gostoljubnost, iskrenost. Kitajska je ena najbolj razvitih držav na svetu, zelo čista, ljudje so drugačni (v delu, kjer živim – provinca Liaoning in v drugih krajih, ki sem jih obiskala), pozitivni, vedno razpoloženi za pogovor, pomoč, fotografiranje, izmenjavo stikov v wechatu. Največje presenečenje od vsega je, da v skoraj devetih letih nisem imela niti ene negativne ali slabe situacije ali izkušnje. Seveda so bili nesporazumi, napačna naročila, začinjena hrana namesto normalne 😊, ampak vse to so malenkosti. Kitajsko krasijo njeni parki, ki so lepi, zeleni, polni rož in dreves, okraskov, poti za tek, kolesarjenje, sprehajanje. V parkih lahko preživite ves dan, imajo naprave za vadbo, skejt steze, prostore za piknike, smučanje in podobno. Preseneti tudi zima, kjer se temperature spustijo tudi do -30 😊.
Ko korenine zrasejo v tuji deželi …
Kako je zdaj videti vaš dan?
Moji dnevi se začnejo s hčerko, ki jo pripravljam na šolo, in nadaljujejo s poučevanjem angleščine preko spleta – trenutno pa tudi s študijem na DOBA fakulteti. Od leta 2016 do 2019 sem poučevala angleščino otroke v vrtcu. Od leta 2019 do 2021 sem delala v osnovni šoli in poučevala angleščino otroke od prvega do petega razreda. Poleg tega sem že 7 let manekenka in to še vedno počnem. Imam tudi skupino učiteljev, ki jih poučujem angleščino in skupaj pripravljamo načrt in program za šolsko leto.
Navdih najdem v ljudeh – pozitivnih in uspešnih, v člankih, knjigah. Pozitivni ljudje so viri navdiha, lahko nas dvignejo, postanejo pravi prijatelji. Njihova pozitivna energija nam daje moč in voljo, da naredimo nekaj novega, dobrega in koristnega zase. Včasih sem sama sebi navdih – kaj vse zmorem, koliko in kako!
Kaj najbolj pogrešate iz Srbije?
Najbolj pogrešam starše in sestro. Zaradi covida-19 jih nisem videla že nekaj let. Zelo težko je, ko ne moreš oditi in videti tistih, ki so ti v življenju dali vse in te popeljali na pravo pot. A tudi vem, da jim je težko biti tako dolgo ločenim od naju s hčerko. Seveda so tu še prijatelji in sorodniki, ki jih že dolgo nisem videla, in z menoj ohranjajo stike, ne glede na to, da sem 10.000 km stran. Česa drugega ne bi izpostavila in rekla: pogrešam. Zelo sem zadovoljna s svojim življenjem na Kitajskem in s tem, kar sem dosegla.
Družina je njena ljubezen
Nekaj besed o vaši družini …
Andrea Babinski z družino
Ena – lepo ime za čudovitega otroka. Moja hči je stara 8 let in je odraščala na Kitajskem. Sama pravi, da bi rada ostala tukaj. Tekoče govori 4 jezike (angleško, srbsko, kitajsko, nemško), rada se igra s prijatelji, trenira taekwondo (rdeči pas) in rada poje. Mož je zaposlen v nemški avtomobilski industriji in ima položaj vodje tovarne. Poročena sva 10 let. Moja družina je najpomembnejša in največja opora v mojem življenju. Mož, ki je poln razumevanja, pozornosti in ljubezni, ter hčerka, ki je ljubka, čustvena in predvsem jo zanima tooliiikoooo reči; od učenja do lune, zvezd in planetov.
Kdo je vaš vzornik in zakaj?
Moj vzornik so moji starši. Ob njih in odraščanju z njimi sem se naučila biti JAZ, vedeti, kaj hočem in kako, vedeti, koliko je kaj prav ali narobe. Tudi iz nekaterih njihovih napak sem se naučila, da jih ne ponavljam, ampak da iščem izhod, rešitev. Naredili so vse, da bi naju s sestro vodili na pravo pot in nama omogočili nepozabno otroštvo. Imeli sva vse, kar sva potrebovali, zdaj pa želim to prenesti na svojo hčerko.
Vem, kako je, ko si brez vseh
Sebe moramo vedno postaviti na prvo mesto, pravi Andrea, in vedeti, kaj hočemo. Slediti moramo svojim sanjam in se spoštovati. Če bo naš dan poln, lep, pozitiven, bo tudi naša družina lepša, srečnejša in bolj pozitivna. Mi smo tisti, ki gradimo svoje življenje, prihodnost, nihče drug. »In nihče drug nam ne more povedati, kaj narediti, da bo ta nekdo srečen.
Andrea na odru kot manekenka
Dobro vem, kako težko je biti sam in preživljati družino pri komaj 22 letih, brez prijateljev, staršev in sestre ob sebi, ko ti je najtežje, brez babice in dedka za hčerko, družbe, s katero si odraščal, brez kariere. Zato se nikoli ne predam; šla bom samo naprej, nikoli nazaj. Vemo, kaj lahko prenesemo in preživimo, nihče drug ne bo rekel hvala ali klobuk dol, ampak le mi sami in to je tisto, kar nas bo delalo najboljše,« je Andrea prepričana.
P. S.:
Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Kontaktirajte nas, če želite tudi vi narediti energijski premik, ali vas enostavno zanima, kako še lahko razvijete svoje potenciale.
Foto: osebni arhiv sogovornice
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.