Kdaj je DOVOLJ ali mit o iluziji »sky is the limit«

Kdaj je DOVOLJ ali mit o iluziji »sky is the limit«

Kdaj je DOVOLJ ali mit o iluziji »sky is the limit«

avtor 24. oktober, 2018

Matevž Lenarčič, Trboveljčan, rojen leta 1959, je po izobrazbi biolog. Njegova prva zaposlitev je bila na Zavodu za varstvo narave – za to obdobje pravi, da je edino, ko je hodil v službo; od takrat naprej počne, kar ga veseli – in to je “ves čas dopust”. Naš tokratni navdih je zaradi več razlogov: vsaj zato, ker sledi srcu pri tem, kar počne, ker ne ponavlja mantre, da je vse mogoče (čeprav bi lahko bil živ dokaz za to), ker brez dlake na jeziku govori o izkoriščevalskem obstoječem sistemu, pa tudi zato, ker gre iz večjega na varčnejše. Iz velike družinske hiše (ki sta jo zapustila odrasla otroka) na Lumarjevo Zero Emission Living hišo.

Največja želja naše najmlajše hčere je, da bi znala leteti. Vsak božič, vsak izgubljen zob prinaša listek z željo: daj mi prah, da poletim. Vi letite. Od kdaj želja, od kod prihaja, kako se je razvila?

Spomnim se otroških sanj, v katerih letim nizko nad tlemi, brez kakšnih letalnih naprav. Potem so se želje potuhnile za dolga leta in prišle na dan najprej v alpinističnih vzponih, kjer sem se dobro počutil v prepadnih stenah, potem pod jadralnim padalom, ki je dodalo nekaj svobode sprehodu skozi zrak, in končno letalo, ki me je lahko odneslo zelo daleč.

Vaši poleti vedno dvignejo veliko prahu. Ali imate podatke o tem, kaj konkretno se je spremenilo zaradi vaših ugotovitev?

V družbeno ekonomskem sistemu, v katerem smo ujeti tudi mi, se stvari odvijajo več ali manj na osnovi interesov. Ker je globalnih igralcev – interesentov – zelo veliko, postajajo stvari nepregledne zaradni množice bolj ali manj lažnih novic. Nekoč jasna meja med resnico in neresnico se relativizira, zato je večkrat zelo težko ugotoviti realno stanje. Dejstvo je, da je bil črni ogljik, kot eden najpomembnejših onesnaževalcev, ki ubija živa bitja in vpliva na spreminjanje klime, še pred nekaj leti prisoten le v ozkem krogu raziskovalcev. V zadnjih letih so se tega problema oprijeli tudi mediji, posledično širša javnost in posledično tudi politika. Črni ogljik postaja eden glavnih političnih problemov v boju za zdravo okolje in proti klimatskim spremembam. Prepričani smo, da so k temu pripomogle tudi naše raziskave v okviru projekta GreenLight WorldFlight 2012-2022, ki jih izvajamo v sodelovanju z raziskovalci Inštituta Jožef Štefan (dr. Griša Močnik, dr. Luka Drinovec) ter podjetjem Aerosol iz Ljubljane in podporo okoljsko zavednih partnerjev, kot je tudi Lumar.

Propagandne parole, kot so “uživaj življenje”, “poišči svojo strast”, “prestopi iz cone udobja”, nagovarjajo široke množice na pot materialnega uspeha. Hitrost razvoja eksponentno narašča, izgubljajo se humanistične vrednote, družba se smrtonosno razslojuje, viri našega planeta, ki nam omogočajo bolj ali manj solidno življenje, pa hitro kopnijo.

Za nas je navdih naše življenje. Kaj je vaš?

Prvobitna narava, kjer ne moreš srečati ljudi brez navdiha.

V vseh nas je dobro in zlo. Od okolja je odvisno, kaj pride na dan. To so vaše besede. Kaj je po vašem mnenju potrebno, da se čas uspeha in zmage za vsako ceno tudi na račun trpljenja drugih, laži, manipulacije, grabežljive kraje spremeni v čas solidarnosti, povezovanja, dovoljenja biti drugačen?

Potreben je sestop z vlaka smrti, ki ga vleče liberalni kapitalizem z iluzijo urejevanja vsega s prostim trgom in iluzijo ureditve človeške družbe na osnovi socialnega Darwinizma (večji, lepši, močnejši, lažnivci, kradljivci, psihopati … preživijo, ostali pač ne). Gorivo in hkrati potniki tega vlaka smrti smo mi potrošniki, ki nasedamo vsakodnevnim marketinškim manipulacijam trgovskih verig, bank, zavarovalnic in njihovim političnim izvajalcem. Okolje, v katerem živimo sedaj, promovira v imenu razvoja, zmage, poslovnega, športnega uspeha … laž, krajo, utajo, umor, vojno, domovinsko vzgojo, nacionalno nestrpnost, boj proti drugačnim, in zmanjšuje prostor humanizma in empatije, v katerem je Homo Sapiens pravzaprav postal Človek.

Ko družba z demokratičnimi sredstvi spravi na oblast toliko politikov z jasnimi simptomi psihopatije, potem je jasno, da ta družba boleha za enakimi simptomi.

Vsak od nas se mora spopasti z iluzijo uspeha, kjer je meja samo modro nebo, definirati pojem DOVOLJ in živeti v skladu z dejanskimi potrebami, ki so praviloma veliko manjše kot nas skušajo prepričati v izobraževalnih, trgovskih in političnih ustanovah.

~ ~ ~

O Matevžu Lenarčiču

Od leta 1990 deluje kot profesionalni fotograf. Matevž je avtor več fotomonografij, udeleženec alpinističnih odprav na Grenlandiji, Anapurni, v Karakorumu, Patagoniji in drugje. Leta 2012 je z ultralahkim letalom prvič obletel svet. 2013 je bil na izboru Flightglobal Achievement Awards v Parizu izglasovan za najboljšega letalca leta 2013, s čimer je premagal celo medijsko zvezdo Felixa Baumgartnerja, ki je v istem ocenjevalnem obdobju postavil svetovni padalski rekord. Veliko presežkov, ki mu ne pomenijo veliko – odmika se od materializma, gneče in potrošništva »na ukaz«.

~ ~ ~

Kako si dovoliti biti drugačen (=to, kar si). Zaznavamo veliko strahu, ljudje si ne dovolijo tja, kamor si želijo. Vaš nasvet?

V osnovi smo vsi zelo drugačni, posamezniki, eni in edini. Trgovina produktov in storitev, ki poganja svetovno ekonomijo, ustvarja različne klišeje (modne, lepotne, športne, podjetniške …), v katere vsi prostovoljno tiščimo v strahu pred izolacijo in manjšimi možnostmi. Bachov Jonathan Livingston Galeb je bil eden in edini, tudi človeška družba takšnih galebov nima prav veliko. Prav zaradi tega je bil razvoj vsega relativno počasen, kar s stališča okolja ni slabo.

Ker lahko liberalna ekonomija koncentrira kapital le z množično produkcijo vedno novih, največkrat nesmiselnih, izdelkov, športnih, estradnih, podjetnih … zvezd, kulturnih stvaritev, se ustvarja klima, v kateri bi morali biti vsi zmagovalci, kar je seveda velika iluzija. Zmagovalec je vedno eden, vsi ostali poraženci. Propagandne parole, kot so “uživaj življenje”, “poišči svojo strast”, “prestopi iz cone udobja”, nagovarjajo široke množice na pot materialnega uspeha. Hitrost razvoja eksponentno narašča, izgubljajo se humanistične vrednote, družba se smrtonosno razslojuje, viri našega planeta, ki nam omogočajo bolj ali manj solidno življenje, pa hitro kopnijo.

Kako je videti vaše življenje, ko ne letite? Kaj počnete? Kako se vaša zaveza odgovornemu bivanju odraža v vsakdanu?

Letenje je način življenja in prioriteta, ker je od tega odvisna tudi eksistenca. S kolegom Domnom Graufom imava podjetje Aerovizija, ki se ukvarja z zajemanjem različnih podatkov s pomočjo ultralahkega letala.

Na splošno se mi nabor potreb in želja krči, ne čutim nobene potrebe po materialnem bogastvu za tako imenovano varno prihodnost, ne čutim potrebe po turističnih potovanjih, velikih avtih, podjetniških uspehih, medijski izpostavljenosti. Plezanje po hribih s starimi prijatelji ali Živo in Lukom, ki se osamosvajata, gorsko kolo, pravzaprav nič posebnega.

Seveda pa je pot od besed k dejanjem dolga, težka in velikokrat nemogoča. Čaka me še dolga pot.

Verjetno na ta način izbirate tudi vaše podpornike, partnerje, npr. Lumar. Kako se povezujejo vaše želje in način življenja z Lumarjevo filozofijo?

Ko sta Živa in Luka pričela odraščati in se je interes po druženju s “tastarimi” manjšal, sva s Katarino dojela, da je hiša prevelika in da veliko stvari ne potrebujemo. Ker se mi je zdelo zmanjašnje potreb in posledično stroškov, veliko modrejše kot obratno, smo hišo prodali in iskali varianto za manjšo leseno, montažno. Na ogledu Lumarjeve hiše sva vprašala predstavnika podjetja, zakaj bi se pravzaprav odločila za njihovo hišo in ne hišo od konkurence, ki jih ni malo na trgu. Odgovor je bil tako zabaven, da sva se v trenutku odločila: “Ker imamo boljšega direktorja.” Ker je bil ta boljši direktor včasih vrhunski alpinist, s katerim se sicer nismo veliko videvali, ker je nekaj mlajši, dvomov ni bilo več. Odločili smo se za majhno, klasično, na zunaj neupadljivo hišo, ki ima zelo pametno razporejene prostore brez nepotrebnih površin.

Filozofija Lumarja, ki oblikuje in gradi lesene montažne hiše, prijetne za bivanje z minimalno potrebo po energiji (Zero Emission Living), se popolnoma sklada z mojim prepričanjem, da je edina zares “zelena energija” zgolj tista, ki je ne porabimo. Ker se po nekaterih strokovnih ocenah v Sloveniji kar 40 odstotkov energije skriva v slabo izoliranih stavbah, bi bila investicija države v izboljšanje energetske učinkovitosti bivanja državljanov veliko pametnejša kot investicija v TEŠ 6, ki zagotavlja slabih 30 odstotkov slovenskih potreb. K nižanju stroškov v prihodnosti in energetski neodvisnosti bo pripomogla tudi majhna sončna elektrarna na strehi. Zavedam se, da sončna energija še zdaleč ni zelena, saj je proizvodnja silicijevih kristalov in panelov energetsko zelo potratna, velike sončne plantaže pa tudi obremenjujejo okolje in zmanjšujejo kvaliteto krajine. Kljub temu pa je oprema ostrešij s sončnimi paneli na primernih lokacijah okoljsko smotrna in ekološko manj škodljiva od klasičnih termoenergetskih objektov. Energetska prihodnost je gotovo (ali bi vsaj morala biti) v zmanjšanju porabe in individualnem reševanju potreb po energiji, kar je seveda povezano s spremembo ekonomskega sistema in konkretnim zmanjšanjem razslojenosti družbe. Utopija!?

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o.


Foto: Danaja Postružnik, Insights d.o.o.

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.