me.tuljev učinek

Koga v resnici skrbi

avtor Eva Žunec 8. novembra, 2020

Pred tremi leti je umrl orangutan po imenu Chantek, ki je kot eden prvih svoje vrste znal uporabljati znakovni jezik človeka, si pospraviti svojo sobo in uporabljati stranišče [dokumentarec: The Ape Who Went to College]. Kot majhna sem si neizmerno želela, da bi se znala pogovarjati z živalmi … Zdaj raje sanjam o svetu, kjer ljudje živimo “samo” v sožitju z naravo.

Še me navdušuje, kako delfini ob obalah Brazilije ribičem pomagajo loviti ribe, kako imajo mongolski Kozaki ptice ujede še vedno za partnerje pri lovu. Ustavim se ob razmišljanju, da v ujetništvu obstajajo živali, ki ustvarjajo umetniška dela. Po svetu na platno ustvarjajo sloni, pujsi, delfini, konji, ptice, psi in seveda opice.  Težko je zagotovo pojasniti, zakaj to počnejo, ko dobijo priložnost. Romantiki bi morda trdili, da se nam skušajo približati.

Človeški odtis v naravi

Koga v resnici skrbi

Pa si to želimo mi? Sprehodimo se čez nekaj podatkov človeškega odtisa:

– kislost oceanov se je v zadnjih 200 letih dvignila za okoli 30 %, kar je hitreje, kot v zadnjih 50 milijonih let skupaj;

– če bomo nadaljevali s trenutnim tempom krčenja tropskih deževnih gozdov, se lahko od njih povsem poslovimo že v tem stoletju;

– hormonski motilci v celinskih vodah izvirajo predvsem iz kozmetike in pesticidov. Delujejo kot sintetični povzročitelji hudih telesnih sprememb na živalih in ljudeh, predvsem z negativnim vplivom na razmnoževalne organe ali pospeševanje rakavih obolenj. Za njihovo odstranjevanje iz okolja še nismo iznašli učinkovitega čistilnega sistema in se jim zatorej ne moremo izogniti niti z zdravim načinom življenja.

Obdukcija (ne)odpornih razmer

Kako dolgo še, preden bo postalo resnično nevzdržno? Koga skrbi, zakaj množično nasedajo kiti ob obalah Avstralije in Nove Zelandije ali čemu se kiti ubijalci v jati in načrtno zaletavajo v plovila okoli Gibraltarske ožine? Ljudje toliko vlagamo v izobraževanje, nadgrajevanje sistemov, medsebojno povezovanje, … pa se nam ključne rešitve ali rezultati včasih še vedno preveč izmikajo, kajne?

Ste recimo vedeli, da je za okoli 71 % svetovnih emisij odgovornih “samo” 100 podjetij? Da torej ne potrebujemo toliko novih izumiteljev in uspeha lačnih podjetnikov, temveč “le” maso zdravilcev, aktivistov, morda tudi piscev ljubezenskih pisem. Koliko smo to pripravljeni upoštevati, četudi ni v skladu z našimi trenutnimi razvojnimi željami?

Tisti, ki verjamejo v boljšo prihodnost sveta, ga spreminjajo

Ali tako razmišlja gospod, ki iz odpadnih pnevmatik ustvarja postelje za domače ljubljenčke? Ekipa, ki organizira čistilno akcijo na Mount Everestu? Disney World, ki je postavil solarno farmo v obliki Miki Miške? Danska, ki načrtuje postavitev umetnih otokov za pridobivanje energije? Že od leta 2007 pa najbrž tako razmišlja tudi več kot 20 afriških držav, ki “gradijo” Velik zelen zid preko celine za zaustavljanje širjenja puščave. Končan predstavljal največjo živo strukturo na planetu.

Verjeti v boljšo prihodnost pomeni podiranje svetovnega rekorda z zasaditvijo 350 milijonov dreves v 12 urah! Zanj je zaslužna Etiopija, ki z ustvarjanjem zelene zapuščine naslavlja izzive podnebne problematike. Če tako pomagamo uravnavati ogljikov cikel, mikroklimo območja, ohranjamo ekosistemske storitve, … lahko v mestih s prozornimi solarnimi paneli na oknih postavljamo nov trend v izkoriščanju naravnih danosti po celem civiliziranem svetu.

Recept za ozelenitev duš

Ljudje bi morali ločevati samo odpadke, ne pa barve kože, spola, držav … A če bi vsi lahko stopili še korak dlje, da bi našo Zemljo videli kot en organizem, katerega sestavni del smo … Si lahko predstavljamo, kjer vse jo mora boleti, kje ima probleme zaradi predrznih mikroorganizmov (nas), ki jo tako malomarno najedamo? Potem bi imeli vsekakor premalo časa za površinsko življenje prazne družbe pogubljenih vrednot.

Hubert Reeves, astrofizik, je svoj razmislek na to temo povzel takole: “Človek je najbolj nerazumno bitje. Časti nevidnega Boga in uničuje oprijemljivo Naravo. Ne zaveda se, da je ta Narava, ki ji škoduje, njegov Bog, ki ga časti“.

Ali res ne razumemo, da manj nasilno, kot ravnamo s planetom, več časa bomo imeli za blagostanje na njem? Zato bi moral miniti čas ljudi v skafandru med škropljenjem koruze. Ker to nikakor ni romantika bivanja, še manj potencial kakovostnega obstoja. Tudi nič lepega ali umetniškega niso stradajoči polarni medvedi na bornih ostankih ledenikov! In ne, najbolj prikladna rešitev zanje in najcenejša za nas ni umetno zaledenelo pobočje v trgovskem centru za rešetkami, kjer se ne morejo igrati, loviti, raziskovati!

Pa četudi bodo živalski vrtovi v bodoče res predstavljali dobronamerne centre ohranjanja in raziskovanja bioraznolikosti, vzgojenih živalskih vrst ne bomo mogli več vračati v njihovo naravno okolje. Ker bo zaradi človeka preveč uničeno.

Doughnat economy premalo za dolgotrajno blaginjo

Je torej globalizacija res skupno dobro v širši sliki? No, če bi gledali preko koncepta Doughnut economy, ki predpostavlja nujno upoštevanje globalnih okoljskih zmogljivosti, je potem Zemlja tudi naša skupna in prioritetna odgovornost. Trenutno žal delujemo v smeri, ki je brez stika z dolgotrajno vizijo blaginje.

Pa smo prišli do minute za iskrenost, idealne za trenutne razmere: kako ste vi navdušeni nad ujetništvom, konstantnim nadzorom in zahtevano neprekinjeno produktivnostjo?

Prosim, dovolimo si uspevati počasneje.

Eva

P. S.:

Danes vam želim le, da pogledate stare fotografije, morda skuhate domač kompot ali sedete k ognju z nekom pomembnim – prelistajte svoje življenje, oglejte si ustvarjene spomine in vezi … Šele potem gradite nova spoznanja o svetu in se srčneje odzivajte nanj.

***

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: Unsplash – James Rajaste