Enoletno obdobje velikanskih sprememb, ki so me izpregle iz cone udobja, se pravkar zaključuje. Prva in največja sprememba se je zgodila, ko sem izgubila službo, o čemer sem že pisala v prispevku IZGUBA SLUŽBE, STRAH ZA PREŽIVETJE IN MOJA POT FENIKSA. Ta izkušnja me je »prisilila«, da si vzamem čas in pogledam vase ter ugotovim, kaj si sploh želim od življenja. Sledila je selitev na morje 🙂 Ko se ozrem nazaj, sem globoko hvaležna za priložnost, da sem za svojo samostojno pot »morala« prevetriti nekatera svoja prepričanja in premagati določene strahove. Brez tega bi se težko uskladila s svojo novo življenjsko vizijo in sledila sanjam. Usklajeno življenje pomeni preprosto to, da živimo v skladu s svojo resnico. Po moji izkušnji se nič na svetu ne more primerjati z občutkom izpolnjenosti, ko osvobodiš resnico v sebi in jo zaživiš v luči svoje čudovite avtentičnosti. Včasih sem čutila potrebo po tem, da moram zagovarjati svojo resnico pred drugimi, zato da bi dobila podporo in se počutila varno.
A zdaj, ko se zaključuje najbolj prebojno leto v mojem življenju, sem srečna in hvaležna za vse izkušnje, ki sem jih doživela, za vsa soočanja in preseganja vsega, kar me je zadrževalo pri tem, da bi se izrazila na polno.
Nekaj besed o mojih omejujočih vzorcih
Glede moje samostojne poti se rada pošalim, da sem morala skozi »lobotomijo«, da mi je uspelo spremeniti perspektivo in se postaviti na novo. Timsko delo je znano, samostojno delo pa je nekaj čisto drugega. Prvi vzorec, ki sem ga prepoznala v zvezi z novonastalimi okoliščinami je bil, da poleg vsega znanja in izkušenj, ki sem ga pridobila v 25ih letih dela v knjigotrštvu, prodaji, marketingu in piaru, nimam dovolj zaupanja vase, da mi bo uspelo tudi na samostojni poti. Redna služba mi ni več dišala, zato sem poiskala pomoč in svoje znanje, izkušnje in uvide pretočila v metodo Zlata zgodba in jo ponudila vsem, ki potrebujejo pomoč pri publiciteti in izdaji knjige ter trženju. To je bila moja največja investicija do zdaj, ki je naredila totalni preboj v mojem življenju. Kasneje sem ozavestila, da sem, kljub strahu pred eksistenco in nepredvidljivi prihodnosti, imela toliko poguma, da sem prvič v življenju stavila nase. Vsakič, ko presežemo nek omejujoč vzorec, ko smo večji od straha, ko zaupamo vase, čeprav nismo prepričani, osvobodimo ogromno količino ujete energije in postanemo bolj celoviti in opolnomočeni.
Ko se vse spremeni, spremeni vse
To je naslov svetovne in slovenske knjižne uspešnice N. D. Walscha, ki zame pomeni odlično prispodobo za prelomno odločitev, ki sem jo sprejela: da obrnem list v knjigi svojega življenja ter začnem ustvarjati nova poglavja na drugem kraju Slovenije. Namreč; verjamem, da nam sprememba okolja pomaga, da se lažje »odlepimo« od starih programov in vedenjskih vzorcev ter ustvarimo nove, ki bolj podpirajo našo novo pot.
Po zanimivem spletu okoliščin sem se odločila preseliti na morje, o čemer sem od nekdaj sanjala. Nisem si mislila, da bom te sanje lahko kdaj uresničila. Z današnje perspektive pa mi ni jasno, kako to, da že prej nisem uvidela, da naše sanje nikoli niso tako daleč od realnosti, da jih ne bi mogli udejaniti. Zdaj vem tudi to, da nas nič na svetu ne sme odvrniti od lastnih sanj in hrepenenj. Tako se je začelo novo življenje na morju v Luciji v stanovanju zelo posebne Ženske.
Stanovanje, namenjeno le srčnim ljudem
Malo pred pričetkom nove šolske sezone sem aktivno iskala nov dom. Edino na voljo v tem trenutku je bilo svetlo in zelo lepo stanovanje v centru Lucije. Vanj me je sprejela prijazna, na začetku malce zadržana gospa. A zadržanost se je hitro razblinila že ob prvem srečanju, ko sva se pogovarjali, kot bi se poznali celo večnost. Sicer pa sva že v telefonskem pogovoru ustvarili topel prisrčen stik, zaradi česar me je sploh povabila na ogled.
Stanovanje svoje mame, do katere čuti neizmerno ljubezen, je, kakor sem izvedela v pogovoru, oddajala le redkim izbrancem. Pa še to le, če jih je začutila kot srčne ljudi, ki ohranjajo spoštovanje do dragocenih spominov in navez. Spomnim se, da me je prvič, ko sem vstopila v stanovanje svojega novega doma, prevzel nek poseben val energije in občutek svetosti.
Življenje v svetem prostoru prve jugoslovanske pomorščakinje
Silno sem si zaželela zaživeti v tem prostoru, čeprav nisem vedela, kaj konkretno me je tako močno pritegnilo. V glavi sem že prerazporejala pohištvo in urejala prostor. Ko me je gospa Tamara peljala v sobo, ki sem jo ob vstopu v stanovanje popolnoma spregledala, sem kar zacvilila od veselja. Namreč, stanovanje me je navdušilo že z eno sobo, čeprav smo potrebovali vsaj dve, zaradi mojih dveh navihank. Ko sem ugotovila, da ima stanovanje še eno sobo, sem se počutila kot bi dobila na loteriji! Kljub vsemu me je najbolj od vsega fascinirala zgodba o njeni mami Savi Kaluža, prvi slovenski in jugoslovanski pomorščakinji. Nisem mogla verjeti, da sem se znašla v domu ladijske poročnice, ki je v 50ih letih prejšnjega stoletja, skupaj z Jolando Gruden, med prvimi vstopila v moški svet pomorskega poklica.
Ko sem se sprehajala po stanovanju, sem opazovala detajle, ki so me očarali z zgodbami o tej pogumni, vztrajni in neomajni ženski. Ob zgodbi o Savi Kaluža sem se spomnila na Almo Karlin, slovensko popotnica, pisateljico, pesnico in zbirateljico, ki je prav tako živela pogumno in svobodno življenje ter utirala pot drugim ženskam, da so sledile svojim sanjam. Na poti do Tolstega vrha sem lani potrkala na vrata njene hiške in se poklonila veliki Ženski.
Prebujajmo zavedanje o svobodi in avtentičnosti
Kot knjigoljubka in zgodboljubka sem odkrila še eno neverjetno na(ključ)je ali sinhroniciteto, in sicer v tem, da je malo pred našo vselitvijo v nov dom pod okriljem Pomorskega muzeja v Piranu izšla čudovita bibliografija Sava & Jolanda. Seveda sem takoj letela v knjižnico in tam izvedela, da je vključena v projekt Primorci beremo.
Zelo me je navdušila misel, da prav zdaj v tem trenutku bralci iz drugih delov Slovenije berejo to navdihujočo zgodbo o Savi Kaluža in Jolandi Gruden ter prebujajo zavedanje o svobodi in celovitem življenju.
Otroci podpirajo mojo odločitev
Ideja o selitvi v drug kraj za moji hčerki ni bila nekaj novega. Starejša hči me je že nekaj časa nagovarjala, da bi bilo zelo dobro za njeno prihodnost, da bi se preselile kam drugam, mlajša hči pa tudi ni imela nič proti. V Brežice ju peljem vsak drug vikend na obisk očetu, babici in dedku, tako, da še vedno imata stik z domačim krajem, družino in prijatelji. V novem okolju sta se obe odlično znašli in zelo hitro ustvarili nov krog prijateljev. Malo za hec, malo zares se zdaj pogovarjamo, o tem, kam bi šle naslednje leto živeti? Ideja o tem, da bi vsako leto živele v drugem kraju, nas neskončno zabava in malce tudi kliče …
In seveda, kaj pa zdaj?
Živimo v času, ki od nas zahteva, da živimo skladno s svojo resnico. To je velika odgovornost, ki se jo splača prevzeti, da se osvobodimo strahov, ki nas držijo v primežu žrtve, notranjega kritika in sodnika. Osvobojeni saboterske trojice, vidimo in doživljamo svet drugače. Življenje dobi nek nov barvni odtenek. Smo bolj pretočni in ustvarjalni. V tej pretočnosti in radosti ustvarjam tudi jaz za Zlato zgodbo mojih zlatih strank, s katerimi prav te dni pripravljam zanimivo in zabavno transformativno video serijo, ki bo kmalu dostopna v FB skupini Zlata zgodba, kot tudi cel kup drugih praktičnih in navdihujočih vsebin.
Sanje so naš največji dar! Sanjajmo še naprej lepe sanje zase in svet, v katerem živimo, da uresničimo svoj polni potencial in zaživimo izpolnjeno ter srečno življenje.
******
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: osebni arhiv
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.