ni me.je

Ljubezen do dna in nebes

Avtor: Irena Herak 25. decembra, 2017

Spoznala sva se v Beogradu, dve minuti je trajal najin pogovor. Dovolj, da sem pustila svojo telefonsko številko. Pisal je. Par besed. Stavkov. Vsak dan, vsako noč … Pisanje je trajalo, srce pa je postajalo vedno bolj radostno, ko se je na ekranu telefona pojavilo njegovo ime. Ko je navdušenje preraslo v željo, da se vidiva, sem kupila karto in odletela v Beograd. Objel me je. In me ni več izpustil. Preživela sva čudovitih nekaj dni v belem mestu. Ko sem letela nad oblaki, tako v dobesednem pomenu kot tudi v sebi, sem se zavedala, da se bo zgodilo nekaj velikega. Kar bova razumela le jaz in on.

Nekaj tednov po prihodu domov se mi je pokazala priložnost, da odidem. Da zapustim svojo službo, ki ni bila le to. Da. Grem. Poznala sva se 5 dni in 2 minuti. Zame in zanj dovolj, da sem dala odpoved in se odločila preseliti se v Beograd.

Kakšna sreča in seveda tudi strah. Čeprav se je strah pojavil bolj zaradi tega, ker se ga ob takih trenutkih pričakuje. Sama sem čutila eno besedo. Grem. Kaj bom delala, kje bova živela, kako bom uredila papirje. Samo smejala sem se in začela urejati življenje v smeri selitve. Reakcije okolice so bile raznolike, kot so oblaki pred nevihto. Oče mi je rekel: pojdi, če ne boš šla, se boš vedno spraševala. Enako tudi nekaj prijateljev. Spet drugi so bili v šoku.

»Imaš službo, dobro plačo. Stanovanje imaš, avto. Prijatelje, družino, radi te imamo. Kako kar greš? Saj imaš vse tukaj! Zakaj on ne pride sem? Saj je tukaj boljše življenje. Srbija je že krasna za vikend, ko se gre na splave, ampak je potem fino odleteti nazaj v urejeno Ljubljano.«

»Pa saj ga komaj poznaš. Kaj če je psihopat? Kaj če bo šlo kaj narobe? Irena, si prepričana?«

Ljubezen do dna in nebes

Ja, dragi moji, prepričana sem. To jo tretja velika odločitev, za katero sem prepričana 113%. Prva je bila, da grem iz frizerske na oblikovno šolo. Vedno sem želela biti fotograf. Sedaj že 16 let živim od fotografije. Druga odločitev je bila, da se ločim. Bilo je težko, ampak zopet sem postala srečna, z bivšim možem negujeva še vedno lep odnos. Tretja je, da grem v njegov objem.

Sledili so odpovedni rok, poslavljanja, zabave, srkanje vsega, kar mi je še dala moja Ljubljana. Še bolj intenzivno druženje z ljubimi, še bolj intenzivno vdihovanje okolice, barv, dreves, voženj s kolesom.

Noro zanimiv je občutek, ko se poslavljaš. Zavedaš se, da je Beograd blizu. A hkrati nekje zadaj nad temenom tli občutek, da ne bom več kupovala solate pri moji Srčici na tržnici, da mi Marina ne bo dala dvajset tulipanov za ceno desetih in mi moja Jasna ne bo narezala šunke in mi jo lepo zložila v temno žemljico, ki jo je pek prerezal za sendvič. Ne bo „naključnih“ podaljšanih popoldnevov na tržnici z domačim teranom in pršutom. Nedeljskih popoldanskih filmov v Kinu Dvor. Vožnje  na morje v mesecu februarju, da pobegnem megli, in vožnje na Bled, ko ugotovim, da se z mojo ljubo prijateljico Mašo že tri ure pogovarjam po telefonu in je lažje zapeljati se kar k njej in nadaljevati pogovor kar tam. Malo me stiska, a srce želi k njemu. Nisem veliko razmišljala kako mi, kako nama bo. V tem času, ko sem urejala selitev, sva se videla še dvakrat. Skupaj sva do poti v Beograd preživela 10 dni.

Občasna nervoza z moje strani je postajala vse večja. Kako preživeti v mestu, ki te požira v vsej svoji veličini. Denarja je bilo vedno manj, povezanost med nama pa vedno večja. Velikokrat sem jokala, kako bova plačala račune, trudila sva se, pa kar ni šlo.

Ko sva v decembru da zadnjega milimetra napolnila avto, se poslovila od moje družine, prijateljev, sva odhod sklenila na pokopališču. Želela sem ga predstaviti njej. Moji mami. Čeprav sem vedela, da ga ona že pozna. Prižgala sva svečki, se v tišini pogovorila z njo. Pustila rumeni cvet in odšla. Zaupala sem ji, da sem srečna, da se ne bojim. Da sem hvaležna, ker vem, da pazi na mene. Da je ob meni.

Pot v Beograd je bila lepa. Vesela, mirna, kot da je ena izmed mnogih, ki sva jih prevozila. Pa je bila prva.

Kako nor občutek, ko te mesto pričaka v vseh svojih lučeh. Ko se voziš čez most po ulicah, ki so ti tako neznane. Ko vstopiš v stanovanje, ki bo tvoj dom. Z vsemi škatlami, vrečami. Ko se zjutraj prebudiš in se počasi, a vztrajno začneš zavedati, da si tukaj. Da ne greš čez nekaj dni domov.

Dobro je. Dobro bo. Počutila sem se varno in srečno. Spoznavati sem začela mesto in njega. Srčen človek je. Zanimiv je. Nekako vse teče gladko.

Občutek imam, da bova vse lepo speljala. On ima službo, jaz si bom spočila, spoznavala mesto, fotografirala. Pa seveda ni šlo tako gladko. Najprej je zamujala plača, potem je več ni bilo. Prihranki so skopneli, počasi, a vztrajno. Pričelo se je dolgo, naporno obdobje. Iskanje službe, dela. Izogibala sem se ulic, prepolnih trgovin, ker je del mene želel novo obleko, ali pa vsaj majico. Koliko sem jih nakupila v vseh preteklih letih. In tako samoumevno je bilo.

Kako bom vse to prenesla? Kako bova živela. On je bil miren. Bil je ob meni, trudil se je in še vedno se. Jaz sem bila velikokrat zmedena, na trenutke histerična. Nikoli pa nisem obupala in obžalovala selitev, ker vse zgoraj napisano: obleka, kava v Rimu …, ne pomenijo toliko, kot pomeni iskren objem in občutek, da si ljubljen in da ljubiš. Da si lahko to, kar si, poveš, kar misliš. In se počutiš lepega.

Prav ta lepota, ta občutek ljubezni sta me vlekla naprej. Nesebična pomoč prijateljev, družine. Ko me je presenetil kak evro na računu. Maskara in meni ljuba šminka v nabiralniku. In ko vsak, ko želim poravnati račun, ko dobim dobrote iz Slovenije, zamahne z roko z besedami, a daj Irena.

Mislila sem, da sem mogoče samo tako željna ljubezni. Ampak ne. Postala sem željna njegove ljubezni, bližine, glasu. Je to mogoče? Pet dni! Irena, ne bodi naivna, mi je govoril moj razum. Srce pa je bilo (in bílo) srečno, vihravo, a hkrati mirno.

Ta občutek hvaležnost je tako zelo močan. Toplo ti je pri srcu, čeprav se tako zelo bojiš, kako boš šel naprej. Zavedanje, kako čudovite ljudi imaš ob sebi pa ti da moč.

Dogajalo pa se je tudi zelo veliko lepega. Spoznavala sem ljudi, ki so me očarali. In ki so bili fascinirani nad menoj, nad mojo zgodbo, energijo, iskricami v očeh. Vsak mi je pomagal na svoj način. Počasi, a vztrajno, so se mi začele odpirati poti. Vedno znova sem si srce in dušo polnila s fotografijo, ki je moja zaveznica in rešiteljica. Vedno znova me uči, koliko lepote je okrog mene. Naj ne pozabim na male stvari, na detajle, ki jih imam srečo in privilegij videti in fotografirati.

Tako sem končno začela uokvirjati svoje fotografije, ki so našle nov dom. Hkrati sem urejala vse potrebno za bivanje v mojem novem mestu. Iskala delo, ki ga ni bilo. Imela svojo prvo učenko fotografiranja, ki sem ji prenesela svoje znanje in ljubezen do fotografije. Prebujale so se ideje. Meni sami, nama skupaj. Veliko jih je že bilo, vedno znova naju je nekaj ustavilo, a se je na koncu izkazalo, da je bilo to z razlogom.

Cona udobja je bil samo še naslov v revijah.

On me uči, da imam potrpljenje. Da lahko kdaj tudi kaj počaka. Da je na koncu vedno „Sve okej.“

Tako je prišel tudi klic za razgovor za službo, ki sem jo dobila. Velik cmok je bil zraven veselja. Služba ni vezana na fotografijo, temveč na avtomobile. Jaz in avtomobili! Še fotografirati jih nisem želela, ko sem delala za časopis. Sedaj pa naj delam v avtomobilski industriji! Imela sem veliko pogovorov sama s seboj, s svojim egom. Kako lepo je, ko se pomiriš s tem, ko si rečeš, da se celo življenje učiš in ko kočno razumeš, kaj za vraga je hibrid. Imam krasne sodelavce, zadolžena sem za slovensko govorno področje, kar me izjemno veseli, saj se zavedam, kako zelo hitro spolzijo besede iz glave, če jih ne uporabljaš (kar ugotavlja tudi lektor, ki bere v tem trenutku moje pismo). Zraven pa lahko usklajujem še fotografijo in tu in tam kakšno naročilo, povezano z njo.

In on. On je moj mož. Srečna sem z njim. In sama s seboj.

Fotografije: Irena Herak.