Nekoč sva bila učitelj in učenec. Tega je že dolgo. Danes sva prijatelja. Večkrat se dobiva na kavi. Nedavno me je povabil na razstavo svojih fotografij. Nič takšnega, bi lahko rekli. A vendar je ta zgodba nekaj posebnega. To je zgodba o volji, vztrajnosti, iskrenosti, ustvarjalnosti; nenazadnje o ljubezni do življenja. Samir Elezović, triinštiridesetletni Ljubljančan, je izjemen človek. Navkljub hudi obliki hendikepiranosti, ki mu v družbi postavlja mnoge ovire, je njegova zgodba neverjetno navdihujoča.
Ne sodite po videzu
»Moram povedati, da sem imel srečo v življenju, saj sem bil že kot otrok zgodaj vključen v družbo kot normalen otrok z določenimi drugačnimi potrebami. Največji izziv, poleg komunikacije, mi predstavlja dejstvo, da si ljudje ustvarijo ‘napačno’ mnenje/predstavo že na podlagi zunanjega videza.« (Samir Elezović, Sončnik)
Samir se je leta 1979 rodil v Derventi, v Bosni in Hercegovini, s hudo obliko cerebralne paralize. Strokovnjaki so mu obetali kaj malo možnosti, da bi zaživel polno življenje. Vendar se mati in oče s tem nista sprijaznila. Želela sta natanko to, kar želijo vsi starši: da njihov otrok postane samostojen, ustvarjalen in samostojen človek. A ovire, še zlasti pred desetletji, so bile zelo visoke. Da bi bilo še hujše, je Samirja »udarila« še vojna, ki ga je pri še ne polnih trinajstih letih ujela v obkoljenem Sarajevu. Leta 1992 je prispel v Slovenijo in se po številnih zapletih zaradi statusa vpisal v CIRIUS Kamnik. Najprej je obiskoval osnovno šolo, potem pa še srednjo, kjer je obiskoval smer poslovni tajnik, kasneje pa še poslovni tehnik.
Samir Elezović na otvoritvi samostojne fotografske razstave, Ljubljana, 18. 5. 2022. Foto Rok Kralj
Odraščanje v svetlobi ljubezni staršev in senci vojnih grozot
»Moji mladostni spomini so predvsem povezani z mojim domačim krajem in z ljubečo družino, ki mi je ves čas stala ob strani. Lepe spomine imam na pokojnega dedka, ki mi je resnično veliko pomenil, prav tako tudi jaz njemu. Bil sem eden redkih otrok, ki zaradi svojega hendikepa v tistih časih ni čutil, da bi bil česarkoli prikrajšan. Srečo sem imel, da sta bila moja starša vedno proti temu, da bivam v kakršnikoli ustanovi,« pripoveduje Samir o ljubezni staršev in posebnem odnosu do dedka, in doda, »da sem se v času šolanja, v takratnem ZUIM Kamnik, ki se je kasneje preimenoval v CIRIUS Kamnik, tako dnevno vozil domov.«
A spomini na vojno so nekaj povsem drugega. »Vojna v Bosni in Hercegovini je bila slabši del mojega odraščanja. V začetku vojne smo šli skupaj z mamo in mlajšo sestro iz rodne Dervente v Sarajevo z mislijo, da to bo vse skupaj trajalo le nekaj dni in da se bomo kmalu vrnili domov. Oče je ostal doma, po prvem obstreljevanju je odšel proti Hrvaški, nato pa v Ljubljano. Mi smo ostali ujeti v obleganem Sarajevu. Sledila je mamina borba, da nas evakuirajo iz mesta. Po osmih mesecih njenih vztrajnih prizadevanj in dolge ter nevarne poti, smo vendarle uspeli priti do Ljubljane in spet zaživeli skupaj kot družina,« opisuje nepredstavljive dogodke – in šele takrat se lahko zavemo, kakšno srečo smo pravzaprav imeli v Sloveniji (!).
Samir, moj rešitelj računalniških zagat
»Največ težav imam, ko pridem v okolje, kjer me ne poznajo in ne razumejo, kaj želim povedati. Včasih porabim veliko energije že samo zato, da si naročim kavo! Pomagam si tako, da večkrat ponovim besede. Uporabljam računalniški komunikator in pametni telefon.« (Samir Elezović, Sončnik)
Samirja se spomnim kot učenca, ki je bil res odličen v uporabi računalnika, fotoaparata in drugih tehnoloških pripomočkov. Takrat ko smo učitelji počasi prehajali iz grafoskopov in plastičnih prosojnic na digitalne projektorje, je bil Samir že pravi mojster v izdelavi powerpoint prezentacij. Njegova zaključna naloga je bila tehnično dovršena in prava paša za oči. Učenje, prav tako kot komunikacija, je dvostranski proces, zato je tudi učenec lahko dober učitelj. Še danes, ko imam kakšne računalniške probleme (in to je kar pogosto), se obrnem na Samirja in vselej me reši iz zagate.
V instant družbi ni časa za komuniciranje
Latinska beseda communicare, iz katere izhaja beseda komunikacija, pomeni deliti kaj s kom, narediti kaj skupno, združevati, sestavljati; pogovarjati se, razpravljati. Osnova besede communicare je communis – skupen.
Zmožnost komunikacije je tisto, kar nas najbolj določa kot človeška bitja. Komunikacija je eno naših osnovnih orodij za delovanje v družbi. Komuniciranje nas pravzaprav združuje v družbeno skupnost. Če ne moremo ali če težko komuniciramo, smo lahko v množici ljudi, a hkrati neskončno sami. Tehnične ovire je mogoče odstraniti oziroma prilagoditi; ovire v komuniciranju so mnogo bolj zahtevne. Kajti komunikacija je vselej dvostranska; zahteva sporočevalca in poslušalca oziroma poslušalce. Samir zaradi svojega hendikepa govori počasneje in z veliko napora. In tu nastopi problem. Potrebuje pozornega in potrpežljivega poslušalca. Vendar je v naši instant družbi, kjer se vsem vedno nekam mudi, kjer se vse odvija hitro, težko najti takšnega poslušalca/poslušalce.
Samir Elezović, Pastirček s piščalko na gradu Brdo
Komunikacija zahteva pozornost in čas
Tu se odpre drugačen pogled na hendikep: Kaj pa, če je problem v nas, tako imenovanih zdravih ljudeh, ker vse hočemo opraviti »na hitro«, v naglici, ker smo nepotrpežljivi. Moja druženja s Samirjem temu pritrjujejo: ko se »usedeva na kavo«, razpravljava o vsem mogočem, na dolgo in široko. Morda malo počasneje. Torej, vzemite si čas. Poslušajte. Bodite potrpežljivi. Potem bo tudi marsikogaršnji hendikep manjši.
Na srečo imamo danes pripomočke, ki nam omogočajo lažje komuniciranje – računalnik, komunikator, pametni telefon … A še vedno gre le za pripomočke, ki prav tako zahtevajo sporočevalca in poslušalca, potrpežljivost, pozornost, čas. A ni je tehnologije, ki bi nadomestila neposredno človeško komunikacijo. Samir uporablja še eno močno obliko komunikacije – fotografijo. Kot ena od številnih umetniških oblik izražanja je fotografija univerzalni jezik. Če ni trivialna. Če ima v ozadju idejo, sporočilo.
Fotografija, svoboda izražanja
»Ena od težav pri ljudeh s cerebralno paralizo je lahko tudi težava z govorom. A besedno izražanje je le ena od možnih oblik komunikacije.« (Samir Elezović, Sončnik)
Samir ima v svoji zbirki več kot šest tisoč fotografij. Fotografira z zrcalnorefleksnim (DSLR) fotoaparatom in uporablja različne objektive. Običajno so njegovi motivi narava, ljudje, zgradbe; v zadnji nekaj letih pa se ukvarja predvsem z reportažno fotografijo. Veliko se je naučil sam, obiskoval fotografski tečaj, znanje pa pridobival tudi od starejših kolegov. Njegov vzornik je Matej Pejhan, ki je kljub svojemu hendikepu fotograf svetovnega formata. O njem smo v Navdihni me že pisali: Matejev Mali princ skozi fotografske oči.
Samir Elezović, Vlak brez cilja – Ljubljanska železniška postaja
»Zaradi svojega hendikepa imajo moje fotografije osebno noto, so malce bolj postrani, tako kot moje življenje. Zato jih redko popravljam.« (Samir Elezović, iz vabila na razstavo fotografij)
Ko sva se z ženo nedavno udeležila otvoritve razstave Samirjevih fotografij na Metelkovi v Ljubljani, ki je potekalo v prijetnem družinsko-prijateljskem vzdušju, nas je njegov osebni asistent Mario nagovoril s pomenljivimi Samirjevimi besedami: »Drage prijateljice in prijatelji ter obiskovalci moje druge samostojne razstave – vsem najprej iskrena zahvala za vaš obisk. Hvala, da ste si vzeli dragoceni čas. Upam, da vam bo hitro minilo in da ne bo preveč bolelo.«
Ni bolelo; drug za drugega si moramo vzeti čas.
»Da, fotografija je moja ljubezen. Za dobro fotografijo sem pripravljen tudi »umreti«. Preko fotografije izrazim svoj pogled na svet in dogajanje okoli sebe.« (Samir Elezović, Sončnik)
Volja, skupaj s poštenostjo in iskrenostjo
Samir Elezović, Pogled na Šmarno goro s Toškega čela
Eden od pomembnejših ljudi, s katerimi se je Samir pogosto srečeval v življenju in so nanj močno vplivali, je dr. Dušan Rutar, katerega misli smo ovekovečili v Navdihni me s prispevkom Le z drugimi ljudmi ustvarjamo Dobro.
Dr. Rutar je o njem povedal: »Samirja se spomnim kot dijaka in kasneje kot odraslega človeka, ki je bil vedno precej drugače kot njegovi vrstniki angažiran, zagnan in motiviran ne le za šolsko delo, temveč tudi za druge dejavnosti, ki so ga zanimale – na primer računalništvo in digitalno fotografijo. Z neverjetno vnemo se je samoiniciativno loteval nalog, ki so bile včasih videti prezahtevne, vendar se je vedno znova izkazalo, da z veliko mero potrpežljivosti, vztrajnosti in samodiscipline dosega zavidljive rezultate. Redko sem naletel na človeka, ki bi premogel toliko volje in odločenosti za premagovanje ovir in reševanje vsakdanjih problemov. Dodati želim še njegovo moralno držo, ki je prav tako zavidanja vredna. Zajema poštenost in iskrenost, vrednoti, ki sta toliko bolj pomembni, kolikor redkejši sta.«
Čas je dragocen, vsaj del ga lahko posvetimo dragocenim ljudem
Ko sem pripravljal članek, sem Samirju zastavil več vprašanj, poslal mi je različno gradivo; skratka, veliko sva komunicirala. Med drugimi sem mu postavil tudi tole vprašanje, kaj bi spremenil v družbi, da bi bilo življenje hendikepiranih lažje.
Samirjev odgovor je bil pošten in iskren: »Z odgovorom te bom mogoče presenetil. S tem vprašanjem se po vseh teh letih ne ukvarjam več.«
Res me je presenetil. Zato tudi bralkam in bralcem prepuščam, da razmislijo o tvojih besedah. Naj se nas vseh dotaknejo. Vsak naj sam razmisli o svojem odnosu do hendikepiranih.
Dragi Samir, pa še sporočilo zate: »Želim ti vse dobro. Da vztrajaš, da se boriš naprej. Zahvaljujem se ti za vse, kar si me naučil o tehnologijah, predvsem pa življenju, o potrpežljivosti, poslušanju, drugačnosti, o volji in ljubezni do življenja. Vse dobro želim tudi tvoji izjemni družini, ki ti vselej, ampak res vselej, stoji ob strani. To je nekaj najbolj dragocenega. Hvala, Samir.«
******
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Če iščete drugačne pristope k življenju, delovanju, bomo veseli vašega kontakta.
Fotografije: osebni arhiv Samirja Elezovića in Rok Kralj
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.