vodi.me

»Moj ata bi bil ponosen na to, kako vodite to ‘naše podjetje’«

avtor Natalie Cvikl Postružnik 19. julija, 2020

V Sloveniji ni veliko podjetij, ki bi se lahko kitili z obstojem, ki gre v 120-letnico. Še manj je takšnih, kjer se v njih izmenjuje že četrta generacija zaposlenih;  da se razumemo, govorimo o tem, da je v podjetju delal dedi, pa potem njegova hči, njen sin in sedaj tudi že vnukinja prve generacije »dedkov«. Govorimo o podjetju, čigar sedež je v Mariboru in je zato še toliko bolj fascinantno. Podjetje ima več kot 30 različnih nagrad, priznanj in certifikatov: od družini prijaznega podjetja, najbolj učinkovitega podjetja v javni upravi, HORUS nagrade … zadnja med njimi je kandidatura je za Vključi.vse, podjetje, ki uravnoteženo vodi in upravlja svoje poslovne vizije, rezultate in aktivnosti. Ob tem pa upravlja z eno najpomembnjših dobrin, kar jih človek sploh potrebuje – z vodo. Da, predstavljamo dobre prakse ravnanja in razvoja zaposlenih v podjetju Mariborski vodovod.

Naš pogovor je bil tokrat simultanka – zanimali so nas odgovori Lee Kosi Kovačič, predstavnice delavcev, in mag. Danila Burnača, direktorja podjetja. “Pri nas pa je visoka pripadnost, praktično nimamo fluktuacije zaposlenih. Nekateri naši zaposleni se poznajo še iz otroštva, morda so se spoznali v naših počitniških kapacitetah v Filip Jakovu. Po mnenju Zveze svobodnih sindikatov je naša kolektivna pogodba najbolj bogato opremeljana; torej sindikati si to tisti, ki menijo, da imamo vzorčen primer pogodbe med delodajalcem in zaposlenimi,« razlaga Danilo o stopnji zvestobe zaposlenih podjetju.

Ljudje delajo bolje in učinkoviteje, ko so medsebojno povezani

»Vse to vodi tudi v odločitev, da so zaposleni pri nas tudi po 40 let. Podjetje je prijazno do zaposlenih, družini prijazno … in glas o nas kot dobrem delodajalcu gre iz roda v rod,« doda Lea.

Ko ju povprašamo o številu sorodstveno povezanih ljudi, se iskreno nasmejeta in pravita, da sta verjetno edina, ki v podjetju nimata sorodnikov. Danilo pravi, da se mu zdi tovrstno zaposlovanje – ob predpostavki, da novi zaposleni izpolnjujejo vse pogoje – pravzaprav prednost. »Če mi nekoga na neko delovno mesto priporoči oče ali stric, potem ta oseba jamči za novega zaposlenega,« razlaga svojo filozofijo. »Se je že zgodilo dvakrat ali trikrat, da sem za ‘kravateljc’ pocukal koga, češ da njegov sorodnik/sorodnica ne izpolnjuje pričakovanj. Pa je bila zadeva takoj rešena,« razloži Danilo deloma resno deloma v smehu. Doda, da se z njim glede tega nadzorni svet ne strinja. »Ampak dokler bodo rezultati in so izpolnjeni razpisni pogoji, menim, da je naš način zaposlovanja smiseln, saj generalno gledano delajo ljudje bolje in učinkoviteje.«

Po svoje ne preseneča, da so ljudje zvesti podjetju, saj so štiridesest let z njim delili svoje življenje. »Ustvarili so si družino, kupili hišo ali stanovanje, avto itn., pridobili formalno in neformalno izobrazbo, …« razlaga. Veliko zaposlenih pravi, da je Mariborski vodovod zakon, »to nam sporočijo celo pisno.« Da znajo ceniti zaposlene, dokazujejo s tem, da se vsako leto spomnijo svojih upokojencev. Zanje pripravijo srečanje, se podružijo in jim izročijo krajši letopis. »Na enem takih druženj mi je eden od upokojencev, čigar oče je že tudi bil zaposlen pri nas, ob predstavitvi poslovanja in rezultatov rekel: »Moj ata bi bil ponosen na to, kako vodite to »naše podjetje«,« razlaga Danilo ganjeno o enem od mnogih podobnih pogovorov.

A ne spimo na lovorikah

V Mariborskem vodovodu vsako drugo leto izvajajo ankete; okrog 70 do 80 odstotkov ljudi jih vrne. O mnenju o poslovanju, odnosih, … povprašajo vse relevantne deležnike: lastnike, uporabnike, poslovne partnerje, dobavitelje in tudi zaposlene. Povprečna ocena zaposlenih je 4,5 oz. 4,6 (na lestvici od 1 do 5), kar je izjemno visoka stopnja zadovoljstva.

Danilo tudi v vlogi prevzgojitelja

Še do pred kratkim so imeli v Mariborskem vodovodu blagajno vzajemne pomoči. Skorajda polovica ljudi je sodelovala, sedaj pa zaradi zakonodaje to ni več možno. »Večini so sredstva prišla prav v težkih trenutkih, a našla sta se dva, ki sta izkoriščala sistem,« razlaga Danilo. »Nekateri ne znajo ravnati z denarjem, si izposojajo pri “oderuhih” ali živijo na ‘veliki nogi’. Pa sem ju vzel v roke, se resno pogovoril in mislim, da sta spremenila svoje vzorce obnašanja,« dodaja.

»Edino s plačo in možnostmi napredovanja niso tako zadovoljni,« doda Lea. Kar pa je logično, če pomislimo, da ljudje vso svojo delovno dobo preživijo v istem podjetju. »Skorajda zmanjka možnosti horizontalnega in vertikalnega napredovanja,« pojasni Danilo in doda, da » je naša plača povprečno v višini nekaj čez 1800 evrov in je pravzaprav Krka med komunalnimi podjetji.« Omeni še podatek, da so plače v drugih dveh komunalnih mariborskih podjetjih za 400, 500 evrov nižje. »Dejstvo pa je, da delovno uspešnost ocenjujejo neposredni vodje,« pravita Lea in Danilo. Vse rezultate jemljejo izjemno resno in skrbno uvajajo spremembe in nadgradnje obstoječih poslovnih praks, da ohranjajo zavzetost in uspešnost.

Zaposleni so že od nekdaj radi priskočili na pomoč drug drugemu

Leta 1955 je bil v Grčiji velik potres. Delavci Mariborskega vodovoda so takrat zbrali največ denarja za pomoč grškim državljankam in državljanom med vsemi družbami, ne samo komunalnimi. Družbena odgovornost je zapisana v DNK tega skoraj 120-letnega podjetja, pojasnjuje Danilo. »Naše podjetje je bilo med prvimi v petdesetih letih prejšnjega tisočletja, še takratni Jugoslaviji, v katerem so podpisali kolektivno pogodbo s sindikati – to je bilo le štiri dni po sprejemu zakonodaje.«

V tistem povojnem obdobju (2. sv. v.) so ljudje v dopoldanskem času delali, popoldne pa so se udeleževali udarniških akcij. V Večeru, takrat še Vestnik, so objavljali reportaže o tem, kako so ljudje – tudi zaposleni Mariborskega vodovoda – pomagali odpravljati posledice rušenj zaradi bombnih napadov. »Dejstvo je, da imamo v svojem DNK zapisano željo po pomoči drugim,« dopolni Lea. »Tudi lansko leto, ko je eden od uslužbencev, sicer s posebno zdravstveno diagnozo, zaradi nerazumevanja lastnih staršev, skupaj z ženo in otrokom ostal brez strehe na glavo, smo zaposleni stopili skupaj. Zbrali smo denar za nekaj opreme, s skupnimi močmi iskali (in s pomočjo našega direktorja tudi našli) stanovanje, naši zaposleni so pobarvali stene itd. … kupili smo darilce za božično obdarovanje, pa tudi smrekico …«

Prijazni smo do vseh zaposlenih

Sogovornika z veseljem povesta, da je bilo mariborsko podjetje med prvimi, ki se je uspešno polno certificiralo kot Družini prijazno podjetje. A kot dodajata Danilo in Lea, prijazni so do vseh, tistih z družinami in do tistih brez. »A tudi pričakujemo veliko v zameno, izpolnjevanje obveznosti je samoumevno, pa tudi dodatne ideje, predloge izboljšav, konstruktiven pogled na reševanje problemov …,« nadaljujeta.

»Enkrat sem prišla s hčero v podjetje. Nekaj sem morala urediti, skočim iz pisarne … ko se vrnem, petletne hčere nikjer. Pa jo najdem pri direktorju … ja, lojalnost je treba hitro začeti graditi!« pravi Lea v smehu.

Posebej izpostavita, da ni niti enega delovnega mesta, ki bi ga zasedale ženske, pa bi morale priti delati čez vikend. Samoumevni so prost prvi šolski dan za starše šolobveznih otrok prvih treh razredov; časovni bonus za uvajanje otrok v vrtec, obdaritve otrok zaposlenih ob novem letu, obdarovanje novorojencev zaposlenih s 100 evri, krajši delovni čas za mame, ki se vrnejo po porodniški; dokončnevanje študija, ki ga podjetje sofinancira, omogočena počitniška in dijaška praksa otrokom zaposlenih in še marsikaj … Ženske zasedajo čez 40 % vodstvenih in vodilnih delovnih mest, najdemo jih tudi v enotah, kjer jih mogoče ne bi pričakovali, kot npr. v informatiki, kjer je kar 95 % zaposlenih žensk.

Lea kot mama treh najstnikov in kot predsednica sveta delavcev

»Moji otroci so stari 14, 12 in 10 let; vsak otrok ima svoj interes, bom pa zelo vesela, če bo možno, da se zaposlijo tukaj pri nas. Zelo sem ponosna nanje. Odkar sem predsednica sveta delavcev, smo podpisali participativni dogovor, ki prinaša še večjo vključenost zaposlenih v soodločanje, načine komuniciranja ipd. Načrtujemo še podpisati podoben dogovor s sindikatom,« razlaga.

»Ko sem pred 19-imi leti začela tukaj delati, sem rastla, poslovno in osebnostno; bilo je zabavno. Ko pa sva se z možem odločila za otroke, pa so mi rekli, da sem kot Alica v čudežni deželi – odjavila sem časopise in bila stoodstotna mama – ni me zanimalo, kaj se dogaja naokrog. Bilo je zelo prijetno, ob povratku pa zelo težko. A vse se da!« To ji je uspevalo tudi v času razglašene pandemije, ko je delala od doma, hkrati pa učiteljevala svojim trem. »A našli smo dovolj časa, da smo šli kdaj tudi peš na Pohorje,« se nasmehne. Istočasno pa je Lea pripravljala tudi letno poročilo (kot tudi v preteklih letih), za katerega je Mariborski vodovod v preteklosti že prejel nagrado za najboljše letno poročilo – tudi med vsemi podjetji.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: osebni arhiv Jasmine Kozinc