Portal in revija Navdihni.me potrjuje svoje prepoznavno ime prek člankov, kot je naslednji. Gre za življenjsko zgodbo Mojce Debeljak, šivilje kostumov, plesalke v folklorni skupini iz Škofje Loke. Življenjski izzivi se ji kar vrstijo; po vsakem od njih je, kot da se znova rodi. Svoje zgodbe in pripetljaje objavlja na Facebook profilu Mickabrezficka. In kdo je Mickabrezficka? Gospa v zrelih letih, neštetih talentov, ki ljubi življenje. Isto to življenje, ki ji znova in znova prinaša nove preizkuse … Z bralci deli tri svoje ključne prelomnice: soočanje z zdravstvenimi težavami, zaradi katerih je začasno pristala na invalidskem vozičku, ločitev in 40-dnevno potovanje ‘brez ficka’ po severni Evropi.
Prva preizkušnja: Poškodba me prikuje v posteljo
Lani oktobra so se mi sesula tla pod nogami. Dobesedno. Naenkrat nisem več čutila nog.
Dobila sem diagnozo – kap v hrbtu. Pristala sem v kliničnem centru. Nekako sem čutila, da sem v varnih rokah. Da bo hitro vse ok. Ampak kmalu sem spoznala, da je resnica drugačna. Vsake toliko časa so preverjali, kaj čutim in česa ne. Postalo mi je jasno, da operacije ne bo, da je to to. Le čakamo, kje se bo stanje ustavilo. Kmalu ugotovim, da ležim v postelji hroma od pasu navzdol. Desna noga je imela le toliko moči, da se odlepi od postelje.
Takrat sem spoznala resnico. Čutila sem strah, nemoč. Spraševala sem se, kaj naj naredim? Poklicala sem svojo osebno fizioterapevtko, ki mi je pritrdila to, kar sem že sama čutila: da bo zdravljenje dolgotrajno, ampak da je mogoče vse. Spoznala sem, da moram sodelovati s svojim telesom, ga spodbujati in krepiti, kolikor se le da.
Noga ve, kaj si želim od nje
Odločila sem se, da ne odneham. Od prvega trenutka sem masirala svojo (mrtvo) nogo, kolikor sem seveda lahko. Pomagalo mi je znanje s tečaja klasične masaže. Po dveh dneh je noga sama stala naravnost. Čeprav je ne čutim, je vedela, kaj si želim od nje. Postajali sva vse bolj povezani. Poskušala sem zaposliti misli, zato sem, četudi se to čudno sliši, miselno veliko telovadila, plesala, migala … Peti dan od padca so me posedli na posteljo. Ni šlo brez težav.
Šesti dan sem poskusila stopiti na noge s pomočjo hojice. Lahko bi rekla, da sem bila prvič na nogah, a resnica je, da sem bila na rokah. V naslednjih dneh me je čakalo učenje oblačenja, mene, ki me nikoli ni držalo eno mesto, je čakal invalidski voziček.
Verjamem, da bom spet plesala
Po slabih 14 dneh sem vsa vesela izvedela, da odhajam v Sočo. Zdravnica mi je povedala, da je za desno nogo upanje, za levo mi žal tega ne more obljubiti. Tega ne slišim. Verjamem v zmago. Verjamem, da bom spet lahko plesala. V Soči me sprejmejo in takoj jim povem, da bom spet plesala. Tudi tukaj mi ne upajo dati upanja. A ne odneham. Telovadim, delam vaje za sproščanje. Skušam ostati v ravnovesju. Moja moč in zbranost sta najpomembnejši. Okolica in dogajanje zunaj sta zame nepomembni. Tokrat sem samo jaz in moje telo. Počasi se prične prebujanje. Noga je izgubila vse mišice, a čutim jo, čeprav tega še ne pokaže.
Kmalu to opazi tudi moja fizioterapevtka. Korak po korak se noga prebuja. Vključena sem v športno aktivnost, vozim kolo. Le to je delalo čudeže. Prebujalo je moje telo, korak za korakom. Vključena sem bila tudi v terapijo na lokomatu (stimulacija hoje na robotu). Svoj prosti čas sem preživljala ob barvanju mandal, ki so najboljše zbistrile moje misli in umirile um. Po dobrem mesecu in pol, sem že stala na nogah. No, bolj na desni kot na levi.
Sedaj sva končno povezana: jaz in moje telo
Kmalu je sledil nov šok. Zaradi covida-19 sem morala čim prej zapustiti Rehabilitacijski inštitut in iti domov. Do svojega stanovanja nisem mogla, ker vodi do njega 40 stopnic. Zato sem odšla v prazno stanovanje prijateljev. Tam sem imela le osnovne stvari, kot sta postelja in štedilnik. In čas! Zato si rečem – akcija! Sobno kolo mi posodi ena prijateljica, blazino za telovadbo druga.
A na kolo ne morem, nisem dovolj močna. Pripeljejo mi bergle. Žal jih ne morem uporabljati, ker moja motorika tega še ne dopušča. Tudi blazina za telovadbo je bila super. A nimam dovolj moči, da bi vstala. Torej ostala je telovadba v postelji ter nabiranje moči stoje. Po 14 dneh mi je končno uspelo, zlezla sem na kolo, motorika se je popravila. Pri ponovni vrnitvi v Sočo sem dobila hojco. Zdaj doma vadim hojo ob njej. To so počasni koraki. Ampak si rečem – pusti času čas.
Zavedam se, da bo pot še dolga, a stojim na nogah. S pomočjo bergel pridem do svojega stanovanja po stopnicah in s pomočjo hojce prehodim okrog 40 metrov.
Kaj mi je prinesla ta zgodba? Da sem bila mačeha svojemu telesu, nisem ga negovala, nisem mu naklonila dovolj pozornosti, nisem ga poslušala. Sedaj sva končno povezana. Jaz in moje telo. Slišim ga, čutim ga, znam mu prisluhniti in želim biti dobra z njim.
Druga preizkušnja: Boleča ločitev
Rodila sem se v družini, kjer so cenili strogo vzgojo. Dobila sem veliko ljubezni predvsem od babic, ki sta me naučili veliko uporabnega za življenje. Ena raznih ročnih spretnosti, druga stika z naravo in duhovnostjo. Tega se seveda takrat nisem zavedala. V najstniških letih sem se vključila v folklorno skupino, kjer sem spoznala kasnejšega partnerja. Usoda je želela, da sem se pri svojih 20 poročila in kmalu povila dve hčerki. Gradila sva hišo, istočasno vzgajala otroke. Sledila so najlepša leta mojega življenja. Imela sem svoje podjetje, izdelovala sem kostume, vodila tečaje šivanja in pletenja ter ustvarjalne delavnice. Bila sem srečna, kar se je odražalo tako v osebnem kot poslovnem življenju. Nato sta z ljubeznijo prijokala na svet še sestrica in bratec, ki sta ju bili prvorojenki zelo veseli.
A prišel je dan, ko je umrl tast, ki je živel z nami v isti hiši, v ločenem gospodinjstvu. Takrat se je moj svet postavil na glavo. Odnos z možem se je skrhal. Čez par let sem na silvestrovo dobila darilo. Pismonoša mi je nepričakovano prinesel pismo, v katerem je bila zahteva za ločitev. Sanjam? A je to mogoče?
Novi začetki: sama, a odločna, da grem naprej
Odselila sem se od doma, za katerega sem bila mnenja, da bo moj dom do smrti. Odšla sem v odročno vasico 20 km stran. Tam smo našli svoj mir, prijazne sosede, naravo, ki nas je vsak dan objemala in celila naše rane. Dva mlajša otroka, ki sta odšla z mano, sta kljub rani mladosti ‘zlahka’ sprejela odgovornost, ki jo je prineslo življenje. Starejši dekleti sta si izbrala drugo pot, ena, ki je bila ob ločitvi že polnoletna, se je odselila na svoje, druga je ostala pri očetu.
Prijatelji so počasi odhajali iz mojega življenja. Časa za pridobivanje novih ni bilo. Najbrž osebna stiska, ki si je takrat nisem priznala. Počutila sem se mnogokrat zelo nemočno, počasi so se začele sesuvati domine. Izgubila sem poslovni prostor, nato še poškodovala nogo. Ni mi ostalo drugega, kot da podjetje zaprem. Seveda v upanju, da se kmalu postavim na noge in začnem znova. Žal ni bilo tako. Zdelo se mi je, da tonem vse globje in globje.
Takrat sem preko javnih del dobila službo v CSD-ju. Moja naloga je bilo vključevanje socialno šibkih v okolje. Sprejeta sem bila brez izkušenj, brez znanja, a v tem delu sem uživala. Temu primerni so bili tudi rezultati. A najvažnejše je bilo spoznanje, kako kratka je meja med močjo in obupom. Takrat sem spoznala, da moram splezati iz luknje, v katero tonem. Kmalu se mi je nasmehnila sreča in dobili smo solidarnostno stanovanje, v katero sem vnesla staro pohištvo. S starejšima hčerkama sem spet vzpostavila stik in se povezala. Rane bodo sicer ostale, tudi razna prepričanja, ki jim bo pravo resnico pokazal čas.
Otroci so počasi odšli vsak svojo pot. To je bil čas, ko sem končno lahko našla čas tudi zase. A takrat sem ugotovila, da sem prazna. Da nimam več energije, da sem obenem brez rednih finančnih prihodkov ter da vsak dan vse bolj čutim bolečine v hrbtu. Le te so me spremljale od poroke naprej.
Odločila sem se, da moram narediti odločilni korak v svojem življenju. Da nekaj moram spremeniti. Narediti lastno bilanco in iti naprej. Čutila sem, da doma ne bom zbrala moči za nov začetek …
Tretja preizkušnja: Potovanje brez ficka
V tem obdobju je folklorna skupina FS Škofja Loka, s katero sem plesala, načrtovala turnejo na Finskem, hčerka pa je ravno pisala magisterij. Somentor je bil na Švedskem. Nekega dne sem dobila preblisk in se v hipu odločila, da grem na sever Evrope, da si vzamem čas zase, stran od doma. Kako? Takrat še nisem vedela …Vprašala sem hči, če bi šla z mano na pot. Obiskali bi Švedsko in nato odšli na Finsko, kjer bi se s folklornim avtobusom vrnili nazaj v Slovenijo.
Z zelo skromnim, skoraj simboličnim proračunom sva s hčerko na poti, ki je trajala 40 dni, obiskali Norveško, Finsko in Belgijo. Marsikaj se je dogajalo: od tega, da sva nekajkrat ostali brez prenočišča, da sva kampirali izven kampa, jedli v ulici za priseljence. Treking šotor, spalka in armafleks so mi velikokrat prišli prav.
In rodi se Mickabrezficka
Spominjala se bom zelo prijaznih ljudi, ki so nama ves čas prihajali naproti. Moj strah pred novimi situacijami je počasi bledel. Dovolila sem, da se dogodki razvijejo, kot se morajo, in da se situacije same sproti rešujejo. S hčerko sva za ta čas sobivali pri treh družinah. Spoznala sem, da še obstajajo srečne družine, kar me je posebej razveselilo.
Odprla sem fb profil Micka brez ficka. Skupaj s to Micko sem jaz Mojca, ki nikoli prej nisem potovala, letela z letalom, in se ogromno učila. Spoznavala samo sebe in rasla z njo. Pot mi je dala moč in vzela mojo nabrano bolečino iz vseh teh preteklih let.
Optimizem je moje drugo ime
Izkušnje s tega potovanja so mi dale večje zaupanje v življenje. Ta izkušnja mi je pomagala, da prestanem to svojo začasno invalidnost. Lažje verjamem, da mi bo uspelo. V vsakem primeru je moje življenje bolj kvalitetno kot prej. Imam veliko načrtov. Želim ostati aktivna v prostovoljstvu tako kot do sedaj. Opravljati svoje delo, v katerem uživam. Ohraniti stik z naravo. Najprej pa prevoziti Slovenijo z invalidskim skuterjem. To je trenuten projekt, ki ga pripravljam. Čakam le, da bo bolj toplo. Kdo ve, kam me bo tokrat vodila pot. Prepustila se bom, ker vem, da je vsaka na svoj način prava.
***
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: arhiv Mihe Hrovata
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.