Psička Lajka – prva »zemljanka« v vesolju

Psička Lajka – prva »zemljanka« v vesolju

Psička Lajka – prva »zemljanka« v vesolju

avtor 3. novembra, 2021
Tekma za vesolje

Tekma za vesolje je bila ena od »športnih« disciplin, kjer so se po drugi svetovni vojni Rusi in Američani pomerili v tekmovanju »kdo bo boljši«. Med njimi je bila ta zagotovo najbolj divja in goreča. Rusi so imeli nekaj, kar je manjkalo Američanom. To je bil genij raketne tehnike Sergej Koroljev, ki je od leta 1950 naprej vodil ruski vesoljski program. Z domiselnimi rešitvami mu je uspelo 4. oktobra 1957 izstreliti v krožnico okrog zemlje prvi izdelek človeških rok, satelit Sputnik 1.

Ta ni počel nič posebnega. Samo krožil je okrog Zemlje in na določeni radijski frekvenci spuščal značilen »biip, biip«. To frekvenco so lahko sprejemali vsi radioamaterji po svetu in navdušeno pripovedovali svojim prijateljem in znancem, da so slišali satelitovo piskanje. Vendar je to sprožilo med Američani neznanski strah pred »komunisti« in najbolj »zeleno« zavist.

Niso si še dobro opomogli od šoka, ko jih je doletela nova »zlovešča« novica, da so 3. novembra 1957 Rusi izstrelili nov satelit Sputnik 2 in v njem prvo »kozmonavtko«, psičko Lajko. To je bilo nekaj nezaslišanega. Ni jim bilo jasno, kako »komunisti« to zmorejo.

Nekaj drugega

Po izstrelitvi prvega satelita so Koroljev in njegovi sodelavci pričakovali pohvale političnega vodstva. Seveda je takratni predsednik vrhovnega sovjeta SSSR Nikita Hruščov sprejel v avdienco Koroljeva. Z njim je bil tudi kasnejši kozmonavt Gregorij Grečko, ki o srečanju pravi, da je Hruščov priznal, da si ni mislil, da bo Koroljevu uspelo v vesolje izstreliti satelit pred Američani.

Hruščov je nato rekel: »Vendar vam je uspelo. No, prav! Zdaj pa naslednji mesec ob obletnici naše revolucije izstrelite v vesolje nekaj drugega.«

Tako je pač tisto »drugo« bila psička Lajka.

Improvizacija do skrajnih meja

Koroljev je imel na voljo le še eno nosilno raketo in nič drugega. Zato je improviziral do skrajnosti. V načrtu je sicer bilo, da bi bila naslednja izstrelitev satelita z živim bitjem, da bi sploh ugotovili, če lahko preživi v vesolju. Nosilna raketa je lahko ponesla tovor težek do 500 kg v orbito, vendar je to bila njena skrajna meja in s tem se je povečalo tudi tveganje, da bi šlo kaj narobe.

Inženirji so se odločili, da bo pes prvo živo bitje v vesolju. Načrte za prvi satelit so napihnili do skrajnih meja in v votlo kroglo namestili ležišče za psa in nekaj radijskih ter telemetrijskih sistemov, ki bi na zemljo pošiljali podatke o stanju »potnika«. Ob tem so nameravali meriti še radiacijo nad atmosfero.

Problem je bil, ker niso imeli psa. Nekomu se je porodila misel, da bi bilo najbolje, če bi našli kakšnega potepuškega, ker je »že vajen vsega hudega«. Drugi je menil, da bi bilo v redu, »če bi bila to samica, saj za uriniranje ne dviguje tace in ne potrebuje veliko prostora«. Na ulicah Moskve so tako našli primerno potepuško psičko. Njena pasma je bila nedoločena, težka je bila okrog 5 kilogramov in je bila zelo potrpežljiva. Njeno starost so ocenili na 3 leta in jo poimenovali Lajka.

Enosmerni polet v vesolje

Že na začetku so vedeli, da bo odšla psička na enosmerni polet, saj v tako kratkem času niso mogli razviti sistemov za vračanje satelita skozi atmosfero nazaj na Zemljo. Znanstveniki so bili na psičko zelo navezani. Sodelavec Koroljeva Vladimir Jazdoski, je v eni od svojih poznejših knjig zapisal, da je bila Lajka zelo prijazna psička in da jo je pred poletom v vesolje odpeljal k sebi domov, kjer se je igrala z njegovimi otroki. »Zanjo sem želel narediti nekaj lepega, saj se ji je iztekal čas,« je zapisal.

Pričakovali so, da bo psička v vesolju preživela nekaj dni. Vendar ji je bilo usojeno le okrog pet ur, saj je sistem za kontrolo temperature odpovedal in se je kapsula pregrela. Satelit je z mrtvo Lajko še približno 2500-krat obkrožil zemljo, ko je aprila 1958 začel padati proti Zemlji in kakor utrinek zgorel v atmosferi.

Na Zemlji je Sovjetska zveza slavila velikanski uspeh njihovih znanstvenikov ob obletnici oktobrske revolucije. Zato so dolgo časa prikrivali, kaj se je Lajki v resnici pripetilo. Niso pripovedovali, da je kar nekaj ur potrpežljivo čakala v hermetično zaprti kapsuli brez oken na izstrelitev. Uradna Moskva je več desetletij vztrajala, da je Lajka umrla šele peti ali šesti dan po poletu v vesolje, kot vzroke za njeno smrt pa so navajali evtanazijo, zastrupljeno hrano, zadušitev in odpoved električnih sistemov.

Pionirka vesoljskih poletov

Vendar je bila psička Lajka pionirka vesoljskih poletov, saj je bila prvo bitje z Zemlje, ki je poletelo v vesolje. Dokazala je, da je možno preživeti pot iz zemljine atmosfere in potovati po vesolju v breztežnostnem stanju. Ob tem je odprla pot, ki je pripeljala do razvojev sistemov za vračanje vozil iz vesolja na Zemljo in do izstrelitve prvega človeka v vesolje. Kot vemo, je bil to Jurij Aleksejevič Gagarin, 12. aprila 1961.

V njeno čast, ko je morala za nesmrtnost najprej umreti, v Rusiji stoji več kipov in spomenikov. Najslavnejši je postavljen v Zvezdnem mestu (Zvyozdny gorodok) pred Gagarinovim centrom za urjenje kozmonavtov.

Tudi drugod po svetu slavijo Lajko. Ko je Japonska leta 1958 slavila leto psa, je postala simbol tega leta. Spomenike ima na Kreti in v Amsterdamu. Danes je junakinja mnogih animiranih in igranih filmov, je na mnogih znamkah in njen lik nosijo mnoge igračke.

 

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: spletni viri; članek je bil objavljen vfokusu.

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.