Nasvet aktivne 67-letnice: Ne se ustavit!

Nasvet aktivne 67-letnice: Ne se ustavit!

Nasvet aktivne 67-letnice: Ne se ustavit!

avtor 26. september, 2019

Naša tokratna kolumnistka Vida Marolt je živahna in urejena gospa, aktivna upokojenka, ki tudi v tretji življenjski dobi ohranja pozitiven odnos do življenja. Čeprav se zaveda svojega staranja, ohranja vitalnost in zdravje. Obenem se odkrito sooča z realnostjo starosti, glavnim izzivom v teh letih. Zaveda se poglavitnih problemov starosti, to pa je pomembnost socialne mreže in iskanje smisla življenja v teh letih. Kot pravi, v nobeni fazi življenja ni smisel življenja, živeti izključno zase in za lastno zabavo, ampak je vedno povezan z drugimi. Zato ji je, kot pravi, socialni krog izjemno pomemben, v smislu, kaj jaz drugim pomenim in kaj drugi pomenijo meni. Gospa Vida ve, kaj si še želi uresničiti, aktivna je kot prostovoljka, veliko potuje in neguje številne prijateljske vezi. (uvod by Sanja Rubinić)

Vedela sem: želim interakcijo z ljudmi

Po izobrazbi sem dipomirana univerzitetna inženirka tehnične matematike. Od štirinajstega leta sem opravljala vsa možna počitniška dela. Pomagala sem pri pakiranju zdravil, v vrtcu, delala na Kmetijskem inštitutu. Tako sem spoznala različne vrste dela: fizično, pisarniško, delo z otroki. Ko sem se odločala, kaj delati, sem vedela, da si želim dinamično delo in veliko interakcije z ljudmi.

Pred koncem študija sem se že zaposlila kot profesorica matematike na Gimnaziji Koper, po diplomi sem dobila službo kot profesorica matematike na Gimnaziji Bežigrad, takrat I. Gimnazija v Ljubljani. Na tej gimnaziji sem poučevala šest let in verjetno bi še ostala, če se ne bi življenje obrnilo drugače. Še vedno se rada spomnim tega obdobja, hranim pisma, ki sem jih dobivala od bivših dijakov. Z veseljem se še danes udeležujem obletnic mature svojih dijakov.

Ljubezen do moža me odpelje v Srbijo – in na novo karierno pot

Po stečaju Iskra Delte sem nadaljevala s službo v predstavništvu ameriške korporacije Digital Equipment kot sistemska analitičarka/pomoč uporabnikom. Življenje v Beogradu je bilo v 90-ih letih izjemno težko, primanjkovalo je osnovnih dobrin, veliko stvari si lahko kupil le na črnem trgu. Inflacija je bila strašna, plačo sem dobivala vsak petek in pred zgradbo so že čakali dilerji, da zamenjaš dinarje. Če sem jih zamenjala takoj, sem dobila 20 mark, zvečer 10 mark in naslednji dan samo še 5 mark. Razmišljala sva o selitvi v tujino, da bi sinu omogočila vsaj to, kar so nama najini starši. Na koncu je prevagala vrnitev v Slovenijo, kjer sem imela starše. Mož se je nameraval pridružiti, pa na koncu ni zmogel tega koraka. Po nekaj letih sva se ločila, na žalost je pred enajstimi leti umrl zaradi raka. Istega leta, ko sem se vrnila v Slovenijo, sem se zaposlila v slovenski podružnici ameriške korporacije Oracle, kjer sem delala 22 let na različnih delovnih mestih.

Aktivna pri osveščanju o gensko spremenjenih organizmih

Delala sem tudi pri Združenih narodih, na projektu povezanim z gensko spremenjenimi organizmi – pomoč državam pri uvajanju t.i. Kartagenskega protokola. Ta omogoča vsem državam dostop do informacij o transportu in uporabi gensko spremenjenih organizmov za hrano, krmo … Pri delu na tem projektu sem prepotovala pol sveta.

Večino svojega poslovnega življenja sem torej preživela v mednarodnem okolju pri delu z ljudmi. Srečna sem, da mi je delo omogočilo veliko potovanj, ki so bila moja strast že od nekdaj. Kot študentka sem prepotovala velik del Evrope, doživela tudi svojo prvo vojno leta 1974 v Istanbulu … Potovalni virus je še vedno prisoten, pa naj bo to odkrivanje skritih kotičkov po Sloveniji, Srbiji, ki je moja druga domovina, pa tudi drugje po svetu.

Sedmi dan je namenjen počitku ali kako se je začelo moje obdobje upokojitve

Za odhod v pokoj sem se psihično pripravljala kar nekaj časa. Ko sem imela 53 let, sem peljala teto Mici na obisk k njeni sestri. Takrat mi je rekla, da se je ona pri teh letih že upokojila. S 35-imi let delovne dobe je imela izpolnjene vse pogoje. Takrat me je prešinilo, da bom tudi jaz slej kot prej prišla do te prelomne točke. Čeprav me je do upokojitve ločilo še 11 let, sem že začela razmišljati, kaj bi lahko počela. Prostovoljstvo je bila ena izmed idej, zato sem že v svojem podjetju organizirala kar nekaj prostovoljskih akcij.

Pri 64 letih in s polno delovno dobo 40 let bi sicer še lahko nadaljevala z delom, a sem želela več časa preživeti z mamo, ki je imela hudo obliko Alzheimerjeve demence. Oslepela je na eno oko, proti koncu pa je bila na invalidskem vozičku. Delo in obiskovanje mame, ki je bila v Domu Viharnik v Kranjski gori, je postalo prenaporno.

Moj zadnji delovni dan, 31. maj 2016, je bil zelo čustven. Večina sodelavcev je vedela, da se na ta dan poslavljam. Nekaj dni sem sestavljala pismo, v katerem sem se vsem skupaj in vsakemu posebej zahvalila za sodelovanje. Prejela sem tako lepe in čustvene odzive, da sem doma nekaj ur jokala. A že prvi dan sem začela domišljati svoje prvo upokojensko potepanje – pohodniški izlet po Devonu in Cornwalu …

Ritem življenja je drugačen

Sam prehod v ‘penzijo’ ni bil šok. Veliko časa sem prebila pri mami, po obiskih pa sem šla vedno na kakšen pohod v okolico Kranjske Gore, da si zbistrim glavo. Začela sem pripravljati potopisna predavanja, ki jih enkrat mesečno izvedem v Domu Viharnik. Bila sem tudi v Domu v Črnečah na Koroškem, kjer sem predavanje združila še z obiskom prijatelja.

Res je, pogrešam svoje sodelavce po različnih državah, a smo kljub razdaljam stkali prijateljske vezi ter z večino ostali še vedno v kontaktu preko družbenih omrežij, telefona, veliko se pa tudi obiskujemo.

Ritem življenja se je prav gotovo spremenil, nič več ni tako strogo vezano za čas. Če dobim v roko knjigo, ki me pritegne, jo lahko prebiram 3 dni skupaj in ne počnem nič drugega.

Kriza identitete zaradi upokojitve me je obšla

Ne morem reči, da sem se odhoda v pokoj zelo veselila ali bila žalostna, sprejela sem ga kot še en del življenja. Moja odgovornost je, da ga naredim polnega, prijaznega, lepega.

S prijatelji smo se veliko pogovarjali o tem prehodu in večina nas je mnenja, da moški težje sprejmejo to spremembo in da si z večjimi težavami najdejo nove izzive. Nikoli se nisem poistovetila z delom, ki sem ga opravljala, čeprav sem v svojem delu uživala in ga z veseljem opravljala. Bili so trenutki, ko sem bila preobremenjena in vsega sita, tako da bi se najraje pokrila preko glave in spala nekaj dni. Na srečo so to bili le trenutki; in imela sem srečo, da sem vedno delala z izjemnimi ljudmi.

Socialna mreža, denar in zdravje so pomembni

Za uživanje v pokoju je smiselno, da si znaš že pred dnevom X najti kakšne aktivnosti, ki niso povezane z delom; pa najsi bo to urejanje vrtička, druženje s prijatelji, sprehod v naravo, potovanje … Kvaliteta življenja je odvisna tudi od socialne mreže. Pradedek mojega sina je – ko mu je umrl zadnji prijatelj – rekel, da sedaj nima več nobenega, ki bi z njim igral domino. Mi mu nismo zadostovali, ker nismo igrali s tako strastjo kot njegov prijatelj. Igrala sta predano, borila se za zmago.

Na kvaliteto tretjega obdobja, bodimo iskreni, vpliva tudi denar. Če je pokojnina tako majhna, da omogoča le golo preživetje, verjamem, da ljudje izgubijo voljo za iskanje novih izzivov, za druženje … Prav tako je zelo važno zdravje. Če si zdrav, lahko počneš marsikaj.

Čas mi dovoli biti počasna

Ves moj čas je prosti čas. Ukvarjam se s prostovoljnim delom, prav konec avgusta sem začela delati kot prostovoljka na urgenci UKC v Ljubljani. Pripravljam nova potopisna predavanja. Družim se s prijatelji in družino. Načrtujem nova potovanja. V aprilu sem se odpravila na svoj drugi Camino – prehodila sem 380 km v 16 dneh in za naslednje leto že načrtujem nadaljevanje. Potepam se po slovenski in hrvaški Istri, občasno hodim na pohode z Univerzo tretjega obdobja. Obiskujem knjižnico in veliko berem. Letos sem celo uspela skuhati marelično marmelado, česar nisem utegnila ali pa nisem imela prave volje, dokler sem še delala.

Čas je čas, dan ima še vedno 24 ur, je pa res, da z leti postajaš bolj počasen. Sedaj prav uživam, da lahko pijem jutranjo kavo eno uro ali več, da preberem novice in se mi nikamor ne mudi. Zjutraj tudi preverim elektronsko pošto in pišem svojim prijateljem.

Ne se ustavit!

Zame odziv okolice ni pomemben, dobro se zavedam svojih let in svojih zmožnosti. Predvidevam pa, da imajo nekateri ljudje težave s tem, kaj bodo rekli drugi, da se spodobi za starejše … Ne mislim, da bi morala samo sedeti doma, kuhati in plesti, čeprav to znam in rada počnem. Najraje imam odziv mojega sina, ki mi pravi: “Mami, ne se ustavit!”

Mislim, da sem že po naravi taka, da me zanima ogromno stvari in sem težko pri miru dlje časa. Moj potovalni virus me tudi drži pokonci. Energija prihaja, vsaj mislim tako, od te moje stalne želje videti še kaj novega, spoznati nove ljudi, prisluhniti novim zgodbam, poskusiti kakšno novo jed, narisati komu nasmeh na obraz.

Za vitalnost velja, kar je rekel moj sin: ne se ustaviti. V bloku, kjer živim, živita v četrtem nadstropju dve gospe. Obe imata preko devetdeset let, obe živita sami. Blok nima dvigala. Redno ju srečujem, ko gresta po nakupih. Z eno večkrat poklepetam. Ima sina, ki živi v sosednjem bloku. Pravi, da bi ji sin lahko nakupil in prinesel vse potrebno, a meni, da mora sama vsaj po kruh, da se sprehodi in ne obsedi. Druga gospa pusti svojo nakupovalno torbo pri vhodu in gre večkrat z manjšo vrečko do četrtega nadstropja in potem nazaj. Mojo pomoč vedno odkloni, ker pravi, da še zmore. In ji verjamem.

Življenje je krhko, zato uživam tukaj in zdaj

Ko spremljaš bolnika s terminalno boleznijo (oče, prijateljica) in osebo z demenco (babica, mama) se zaveš kratkosti in krhkosti življenja. In seveda pridejo trenutki, ko pomislim, da ne bi želela doživeti starosti kot moja mama, če bi bila tako dementna in nepokretna. Ne želim, da bi moral moj sin gledati ugašanje take vrste. Zaenkrat znam te misli uspešno pregnati, zavedam pa se, da bom morda nekega dne potrebovala pomoč.

Ko se pogledam v ogledalo, vidim sledove starosti na obrazu, a me to ne moti. Ko začnem hoditi in se včasih preveč zaženem in upeham, se zavem, da nimam dvajset let. Ampak počasi se tudi daleč pride. Rada sem urejena, posebej sem ‘znana’ po frizuri in nohtih, imam odlično frizerko/prijateljico Suzi, ki mi ne dopušča, da se zapustim. Pravi, da me bo frizirala kjerkoli že bom, vedno.

Večjih zdravstvenih težav nimam, klopi me imajo zelo radi, tako da sem lani že tretjič prebolela boreliozo. Okostje ni več kot je bilo, zato sem veliko bolj pazljiva pri pohodih, ampak še vedno zmorem vse, kar si zastavim. Mogoče malo počasneje, pa zato bolj uživam v okolju, naravi, posnamem veliko fotografij, opazim stvari, ki jih hitrejši ne opazijo.

Stvar odločitve: pozitivnost ali trpljenje

Od staršev sem imela dva popolnoma različna pristopa k življenju. Oče mi je vedno govoril, da nihče ni dolžan prenašati moje slabe volje, slabovoljnosti, nerganja: ne na delovnem mestu, ne med bližnjimi. Seveda so prijatelji, s katerimi se pogovarjaš o težavah in deliš svoje slabe trenutke, ki jih ima vsak, prosiš za nasvet, daš nasvet. Moja prijateljica Sonja k temu pravi: “Vsak/a ima 10 minut za negodovanje, potem pa lepše teme.”.

Mama mi je po drugi strani vedno govorila, da vidim samo tisto, kar hočem. A vidim dejansko vse; če slabe stvari lahko popravim, jih popravim. Če jih ne morem popraviti, jih poskušam sprejeti in iti dalje. Sem pa opazila, da veliko ljudi (mlajšiih in starejših) moti pozitiven odnos do življenja, posebej pri Slovencih je življenje trpljenje in delo garanje.

Verjamem v dobro v vsaki osebi

Pred nekaj dnevi sva šli s prijateljico Zorico na kosilo. Pred gostilno je starejši gospod čuval parkirno mesto v senci in nama mahal. Zorica je rekla, da to dela, da bi mu dali kakšen denar. Parkirali sva in izmenjali standarne vljudnosti: “Dober dan, kako ste?” Gospod je z nasmehom odgovoril:”Kronično zadovoljen,” midve sva v en glas zakričali: “Ali je nalezljivo?” Prikimal je s širokim nasmehom na obrazu.

Mislim, da dobra volja in mladostno razmišljanje lahko popravita trenutno vzdušje v družbi, ne moreta pa negativcev spremeniti v pozitivce. Sem realistični optimist. Vsi smo različni, mogoče so zgolj moji standardi postavljeni visoko. Verjamem v dobro v vsaki osebi, dokler me ne razočara, a znam to sprejeti brez slabe volje.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: osebni arhiv avtorice

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.