Šepetalka mamam, jazzistka in mojstrica videografije

Šepetalka mamam, jazzistka in mojstrica videografije

Šepetalka mamam, jazzistka in mojstrica videografije

avtor 25. maja, 2020

Katja Lenart

Katja Lenart je diplomirana kulturologinja, ki s svojo družino trenutno živi v Ugandi. Ima svoje podjetje, ki se ukvarja z ustvarjanjem vizualnih vsebin, zadnjih nekaj let pa uči ljudi (trenutno predvsem preko spleta), kako s pametnimi telefoni narediti vrhunske fotografije in video posnetke. V Ugandi se ji je leta 2015 rodila hči Ronya in prav zaradi slabe porodne izkušnje se je zavezala pomagati ugandskim mamicam. Svojo sprostitev pa še vedno najde v glasbenem ustvarjanju.

Dovolj imam življenja na robu preživetja

Kaj je botrovalo vaši odločitvi, da ste se preselili v Ugando? Kako dolgo že živite tam? Ali ste odpotovali sami, vas je v kdo Ugandi pričakoval? 

Leta 2009 sem bila na prelomnici svojega življenja – dopolnila sem 30 let, skoraj polovico svojega življenja sem garala za druge (še v srednji šoli sem začela delati na lokalnem radiu in potem v vseh možnih slovenskih medijih) kot prekarka … In vsega mi je bilo dovolj. Ves čas sem komaj shajala iz meseca v mesec, moji sovrstniki so bili pri 30-tih že skoraj vsi redno zaposleni, socialno varni … Jaz pa sem z vsemi izkušnjami in znanjem visela na robu preživetja.

Moj zadnji slovenski projekt je bil spletni medij Vest.si, ki sem ga soustanovila in mi je dal ogromno lepih spominov. Maja 2009 sem tako prišla v stik z neko organizacijo v Ugandi, ki je iskala multimedijske strokovnjake za pomoč pri postavitvi nekega projekta v Nkoziju, tik ob eni od tamkajšnjih Univerz. Tja sem odpotovala v začetku julija in z njimi ostala nekaj mesecev. Stvari niso bile takšne, kot smo se dogovorili, zato sem konec leta 2009 zapustila projekt in se preselila bližje k ugandskemu glavnemu mestu, Kampali. Tam sem si ustvarila gnezdece in delala v oglaševanju, medijih, nekaj časa pa sem imela odprto celo umetnostno galerijo z majhno slovensko kuhinjo! Tako sem v Ugandi zdaj že 11 let.

V Ugandi bom zmeraj čutila nekaj te »muzungu« krivde

Kaj je bil največji kulturni šok? Kako ste se privadili življenju v drugi kulturi? Ali je kaj, kar pogrešate, ste veseli, da česa v Ugandi ni, pa je tukaj v Sloveniji bilo? 

Težko rečem, kaj je bil največji kulturni šok. Sama sem studirala kulturologijo in imam že od nekdaj antropološki vidik na

Katja Lenart, hči Ronya in družba

tuje kulture. Opazovati jih moramo z določene razdalje in brez predsodkov. Vsaka kultura ima svoje navade, običaje, fenomene in nujno je NE obsojati s perspektive moje slovenske kulture. To mi je precej pomagalo. Še vedno pa potrebuješ predvsem izkušnje, svoje zgodbe o uspehih in padcih … da v neki kulturi zaživiš in zadihaš.

Jaz vem, da bom za veliko Ugandčanov vedno “muzungu”, tista tujka z belo kožo in denarjem, in to s seboj prinese ogromno privilegijev. Je pa grozen občutek “bele” krivde, ki ga ima toliko belcev ob obisku Ugande. Zame je to predvsem popolnoma druga kutura, s svojim razumevanjem vloge žensk in moških, drugačnimi družbenimi fenomeni. Ampak poglejte, jaz sem tista, ki sem prišla sem. Nisem tu, da jim vcepim svoje navade in kulturo … dasiravno je to tako zelo pogost (odkrito povedano, ogaben!) fenomen. Oni povsem lepo živijo, so živeli … tudi preden so sem prišli ti beli ljudje z idejo, da je treba Ugandčanom pomagati.

Tako ranljiva, a hkrati tako živa sem

Ljubezen mame in hčere

Vesela sem, da tukaj ni te naše slovenske zagrenjenosti in jamranja. Se mi zdi, da ko enkrat doživiš, vidiš, kako je živeti z resnično minimalnimi materialnimi dobrinami (ker res ne potrebujemo vsega tega balasta, kupljenega s popusti, vsiljenega preko reklam in pisanih lučk in barv), je živeti veliko lažje. Tega recimo sploh ne pogrešam. Mi pa zelo manjkajo moji starši in prijatelji/-ce iz Slovenije, zelo zelo! Moja hči pogreša babi in dedka … pa svoja bratranca in sestrični.

Človek vedno kaj pogreša, vedno nam kaj manjka. Ampak odkrito povem, da sem tukaj našla pot do tiste Katje, ki se je v Sloveniji skoraj zadušila pod bremenom hitenja, ihtenja, nenehnega poganjanja in sekiranja za brezveze. Tukaj so problemi pravi – tu so ekstremi tako močni, da se človek počuti res živ. Veliko razočaranj sem doživela v 11-ih letih, pa tudi veliko intenzivno lepega sem tu doživela. V vseh 30-ih letih mojega “slovenskega” življenja se nisem počutila tako ranljive, na dnu in same … ampak tudi tako zelo živa, močna in optimistična, kot sem tukajm nisem bila v Sloveniji nikoli. Izjemna izkušnja in nikoli ne bom obžalovala niti sekunde svojega življenja v Ugandi. Z vsemi pljuči diham in rastem.

Korona nas je vse zaprla med štiri stene

Kako je videti vaš tipični dan (če obstaja)?

Tipičnega dne tukaj ni. Tudi če bi zelela nek vsakdanjik in rutino, je tukaj to preprosto nemogoče. V Ugandi sem vzljubila to njeno negotovost, instinktivnost, tudi neko nepojasnjeno vesoljsko uravnanost (nekako se na koncu vse nekako uredi) … in nepredvidljivost. Zdaj smo tako ali tako vsi zaprti – v Ugandi imamo popoln “lockdown”, policijsko uro, omejitev gibanja, prepoved uporabe osebnih vozil, ipd.

Korona je vsem nam zmešala “tipične dni”. Vse moje delo se je preselilo na splet: vsi moji dogodki, tečaji in snemanja sem do nadaljnega odpovedala. Nič več nimam poslovnih stikov zunaj doma, vse se odvija na spletu (kot drugje po svetu). S hčerko preživim veliko časa, sicer pa organiziram online (spletne) tečaje fotografiranja in videografije s pametnimi telefoni.

Skozi pomoč drugim mamicam zacelim svoje porodne rane

Zasledila sem, da ste se posvetili predvsem skrbi za (bodoče) mamice. Drži? Kako so vas sprejeli kot tujko? Kako vzgajajo otroke v Ugandi? Kako je zdravstvo? Kako spoštujejo svoja tradicijo in izročila pri nosečnosti, porodu, vzgoji? 

TMR International Hospital

Leta 2016 so me k sodelovanju povabili v eni od novih mednarodnih bolnišnic v Ugandi. Z njimi sem bila od samega začetka, še preden so odprli svoja vrata za javnost. Zelo rada imam start-upe). Moja hči je bila stara takrat manj kot leto dni in delo v bolnišnici je bila odlična terapija za mojo grozljivo porodno izkušnjo v Ugandi. Takrat sem se odločila, da jim bom pomagala zgraditi najboljši možni porodničarski oddelek. Res nam je uspelo. Vodstvo bolnišnice je bilo odprto za moje ideje in tako sem postala neke vrste “šepetalka materam” v naši bolnišnici. Organizirala sem materinsko šolo, jim predstavila doulo, specialistko za dojenje, matere povezala s pediatri in porodnčarji …

Veliko smo storili na tem področju in trenutno ima ta bolnišnica enega najboljših porodničarskih oddelkov v Ugandi. Uradno sem bila zaposlena kot vodja komunikacij. Bila sem edina belka v kolektivu. Fantastična izkušnja. Delo z materami je bilo zelo izpopolnjujoče, navdihujoče … ogromno sem se naučila in pomagale so mi zaceliti rane ob spominu na mojo lastno porodno izkušnjo.

V Ugandi so še daleč od formalne enakosti spolov

TMR International Hospital

Tukaj je porod še vedno precej v domeni žensk – od ženske se nekako pričakuje, da bo močna, da bo previjala, kopala, hranila otroka … Oče je pri teh opravilih neprisoten. Vloga moškega tukaj je zelo močno osredotočena na njegovo vlogo “skrbnika”. On prinese denar k hiši, postavi hrano na mizo, plača račune … ženska pa pač skrbi za otroka, gospodinjstvo.

Govorim seveda o klasičnih vzorcih ugandske kulture. Ženske so močne babe – veliko dajo skozi, veliko prenesejo. Je pa tudi res, da je mama navadno tista, ki hčerki stoji ob strani ob porodu, ji svetuje, podpira, pomaga … Skratka, porod, nosečnost, sta v Ugandi zanimiv fenomen. O tem bi lahko napisala knjigo.

Naučila sem se ceniti čudovitost Slovenije

Ali bo vaše življenje ostalo tam ali razmišljate o selitvi še kam drugam ali o vrnitvi? Si sploh še predstavljate življenje v SLO? 

Ne vem. Težko vprašanje. Z lahkoto si predstavljam, da se vrnem v Slovenijo; predvsem iz prakticnih razlogov. Šolanje bo tukaj za mojo hči zelo drago, a ne nujno kakovostno. Zdravstvo je precej drago. Predvsem pa bi si želela, da ima moja hči ob sebi stare starše in razširjeno družino. Njen oče je namreč brez staršev, tako da hči tukaj nima veliko stikov z njegovo razširjeno družino. Občutek imam tudi, da bi s to svojo izkušnjo v Sloveniji lahko ustvarila nekaj lepega in velikega, samo pravi ljudje bi morali uvideti moj potencial.

Če se vrnem, bom gotovo spet na začetku, tega me je najbolj groza. V 11-ih letih izgubiš stike. Seveda bi mi bilo težko pasti nazaj v slovensko družbo. Življenje v Sloveniji si torej predstavljam, seveda. To je moja dežela, rada jo imam. Vsekakor drži, da je povsod lepo, a doma je najlepše! Ena taka melanholija me spremlja ob misli na Slovenijo, čudovita dežela je. Slovenci se preveč pritožujemo, premalo cenimo, kaj imamo. Saj politika je povsod pokvarjena, povsod so grdi in neprijazni ljudje … ampak Slovenija je res zlata dežela. Ponosna Slovenka sem! Uganda ne bo nikoli čisto zares moj dom. Moj dom in moje srce sta v veliki meri še vedno v Sloveniji…

Ljudje bomo sami dokumentirali svojo realnost

Od kod ljubezen do fotografije, video snemanja … kaj vidite skozi fotografsko lečo/ video kamero? Kako dojemate svet?

hčera Ronalda Ro Kerango in Katje Lenart

Fotografija in video sta moja velika strast že več kot 15 let! Delala sem na RTV Slovenija, so-ustanovila spletni medij Vest.si, vedno sem verjela v dokumentiranje realnosti. Ko sem dobila prvi pametni telefon, mi je bilo takoj jasno, da je to zdaj moja kamera. Samo naučiti se jo moramo uporabljati. Trdno verjamem, da bomo ljudje v prihodnosti dokumentirali našo realnost prav sami, s svojimi telefoni.

Če se naučimo osnov fotografije in videografije, bomo lahko telefon uporabili za svoj posel, družinske spomine … Vse lahko naredimo kar s telefonom. Sploh ne potrebujemo več računalnika za urejanje fotografije ali videa! Ljudje morajo samo opustiti predsodek, da je dobra slika možna le z velikimi in mogočnimi kamerami. Neverjetno, kaj vse se da narediti z dobrim pametnim telefonom in njegovo kamero! Mislim, da bo vedno več ljudi uporabljalo telefone za fotografiranje res kakovostnih fotografij, snemanje filmov …To je neizogibna prihodnost in to vizijo sem imela že pred skoraj desetimi leti. Zdaj je moja naloga, da pomagam drugim osvojiti osnove fotografije, da boste lahko telefon uporabili tudi za svoj posel, za ustvarjanje kakovostnih vsebin.

Glasba je moja strast, a preživetja v Ugandi ne omogoča

Od kod prihaja ljubezen do glasbe? Si lahko kje ogledamo/prisluhnemo vašemu ustvarjanju?

glasba Katja Lenart

Sem jazz pevka, v Ugando sem s seboj leta 2009 prinesla celo harmoniko! Tukaj sem veliko nastopala, veliko skupaj ustvarjam z ugandskimi glasbeniki. To je tak moj filter, strast … od katere pa tudi tukaj težko živis oz. preživiš.

Ko bo te naše izolacije in vsesplošne paranoje, anksioznosti končno konec in bomo spet lahko šli med ljudi brez strahu (nikoli ne bo tako kot je bilo!), si želim čimprej stopiti na oder. Veliko energije črpam iz glasbe!

Dotlej pa moramo predvsem živeti in…preživeti!

 

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: osebni arhiv Katje Lenart

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.