preberi.me

Obvladajte stres kot nepopustljivega malčka v trgovini s porcelanom

avtor Mirela Smajić 16. marca, 2023

Odziv na stres pogosto opisujejo kot predzgodovinsko funkcijo, ki nas varuje pred medvedi ali drugimi različnimi izzivi, s katerimi so se srečevali naši evolucijski predniki. Ko danes govorimo o stresu, govorimo o tem, da ga je treba ukrotiti, obvladati, kot da bi bil nepopustljiv malček, ki je izpuščen v trgovini s porcelanom.

Mnenje prispeva: Mirela Smajić
Naslov knjige: Kako biti zlomljen. Prednost razpadanja
Avtorica: dr. Emma Kavanagh
Foto: Naslovnica knjige

Razpadanje je darilo novega rojstva

Dr. Emma Kavanagh, psihologinja, specializirana za človekovo delovanje v ekstremnih situacijah nas v knjigi Kako biti zlomljen povabi na zanimivo popotovanje po skrivnostih možganov, na katerem spoznavamo, kako se možgani odzivajo na stres in kakšne skrivne super moči prinašajo s seboj. V knjigi razkrije, zakaj se počutimo tako, kot se, kaj to pomeni in kako se lahko s počutjem spoprimemo, da razpadanje postane darilo novega rojstva? Knjiga je napisana iz avtoričine potrebe, da se sooči s svojim največjim strahom med svetovno pandemijo, da razume sebe in da to razumevanje deli z drugimi. Sicer bi takrat najraje zlezla pod mizo in se skrila ter počakala, da »nevarnost« mine, vendar je raje začela raziskati, kaj se ji pravzaprav sploh dogaja?

Kako biti zlomljen je njena osebna izpoved o tem, kaj se je naučila in kako je preživela. Še več, to je knjiga o tem, kako se je naučila rasti, ker je spoznala, da se tudi v grozljivih okoliščinah rojevajo dobre in celo čudovite stvari ter, da je bilo tisto, kar je videla kot zlom, v resnici skrita moč. To je skrivnost, ki jo je odkrila med iskanjem razumevanja. Da lahko številne stvari, ki se nam zdijo katastrofalne, s seboj prinesejo tudi priložnosti. In da lahko po tem, ko smo preživeli, naredimo še nekaj več. Lahko se naučimo uspevati.

Bežati, se boriti ali zamrzniti

Vsi mislimo, da vemo, kako je videti, ko se zgodi nesreča. Vsi mislimo, da bomo vedeli, kako se odzvati. Resnica pa je, da je resničnost tega precej odvisna od tega, kdo smo in kaj smo doživeli prej. Naše možnosti odzivanja so enostavne, instinktivne. To so tiste, ki jih je vgradila narava: boriti se, bežati ali zamrzniti. Naši možgani so kljub vsem svojim muham in čudaštvu zelo zainteresirani, da ostanemo živi. Očitno.

Jeza

Ko se počutimo ogrožene, je eden od možnih odzivov nanj, da se borimo in poskušamo rešiti težavo. Čeprav se lahko občasno vsi zatečemo k jezi, lahko rečemo, da je za nekatere ljudi ta odziv najpogostejša možnost v njihovem repertoarju odzivov. V resnici ima lahko odziv z bojem tudi prednosti. Jeza je mobilizacijsko čustvo. To pomeni, da ustvarja težnjo po približevanju in nas usmerja proti grožnji. Zaradi tega se lahko zdi, da nam jeza ponuja določeno raven nadzora nad situacijo, ki je sicer ne moremo nadzorovati. Druga stvar je, da nam omogoča, da se izognemo bolj ranljivim čustvom: strahu, tesnobi, žalosti.

Študije so pokazale povečanje družinskega in spolnega nasilja med velikimi katastrofami in po njih. Ne bi bilo pravilno, če bi to povečanje nasilja pripisali izključno odzivu na stres. Stvar je bolj zapletena. Stresni odziv je sprožilec, ki nas opozarja, da je nekaj narobe in da moramo biti pozorni nanj. Naš dejanski odziv je odvisen od več stvari, med drugim od tega, kako čustveno odzivni smo in kako dobro znamo nadzorovati to čustveno vzburjenje. Težave z eno od teh dveh stvari pomenijo, da se bomo v času velikega stresa pogosteje odzvali z neustreznim odzivom boja.

Beg

Reakcija bega je način aktivnega izogibanja grožnji s ciljem preprečiti ali zmanjšati stik z njo. Kadar smo izpostavljeni stresorju, ki je prostorsko in časovno omejen in pred katerim je mogoče pobegniti, je beg zelo prilagodljiv. Vendar pa se zdi, da obstaja neko napačno razumevanje načina, kako govorimo o vedenju pri begu. Mediji včasih menijo, da sta beg in panika sinonima. Raziskave so dejansko pokazale, da je prava panika (nelogična, antisocialna in vase zagledana) pravzaprav izjemno redka. Ena od značilnosti, ki povečuje verjetnost pojava prave panike, je namreč že obstoječe prepričanje, da bo situacija, v kateri smo, povzročila paniko. Ko se mediji osredotočijo na panično nakupovanje, ustvarjajo iluzijo, da je panika zelo razširjena.

Ljudje smo zelo družabni in se zgledujemo po ljudeh okoli sebe. Zato se s prepričanjem, da ljudje panično kupujejo, dogaja več stvari. Poveča se naš občutek strahu. Ker strah zmanjšuje našo sposobnost logičnega razmišljanja, je naša sposobnost zavestnega odziva na grožnjo, s katero se srečujemo, še toliko težja. Prav tako ustvarja občutek, da ti drugi kupci niso del našega kolektiva, niso ljudje v podobnem položaju kot mi, ampak so konkurenti za omejene vire. Stranski učinek tega je zmanjšanje sodelovanja in empatije ter večje tveganje za agresijo. Tako medijske zgodbe še poslabšajo razmere, ki jih kritizirajo.

Beg, pravi beg, ni nerazumljiv. Pravzaprav je beg v mnogo situacijah zelo racionalen odziv. Pri strmoglavljenem letalu, kjer je nevarnost požara izjemno velika, nam lahko beg reši življenje. Težava nastane, ko se znajdemo pred neobvladljivo, neprepoznavno in vseprisotno grožnjo.  Če smo oblikovani tako, da je naš primarni odziv v težavah beg (na primer tisti z visoko stopnjo anksioznosti so bolj nagnjeni k tej kategoriji), je verjetno, da se bomo bolj izogibali čustvom, kot je zanikanje.

Zamrznitev

Tradicionalno se je o zamrznitvi razpravljalo le v smislu njenih pomanjkljivosti. Raziskave na živalih o odzivu zamrznitve pa so razkrile nekaj zanimivega. Čeprav gre za obdobje, v katerem se ne premikamo ali ne ukrepamo, da bi se zaščitili, pa so študije v resnici pokazale, da je zamrznitev najbolje opisati kot pozorno negibnost. To pomeni, da se zdi, da ne počnemo ničesar, v resnici pa je vsa naša pozornost preusmerjena k viru grožnje in ga obdelujete. Zamrznitev najverjetneje nastane, ko je grožnja še vedno oddaljena, in kar se dogaja, je osredotočanje vseh virov pozornosti v razumevanje grožnje in uvedbe najučinkovitejšega odziva. Zato ga ne smemo obravnavati kot pasivno stanje, temveč kot proces ocenjevanja tveganja.

Kaj oblikuje odziv na stres?

Vsi mislimo, da vemo, kaj povzroča odziv na stres. Da smo zaradi njega hitrejši, a neumnejši. Da izkoriščamo svoje prvinske odzive, da bi si rešili življenje. Toda ta slika se je mnogim psihologom vedno zdela nepopolna. Če je to res, če je vse, kar znamo kot neusposobljeni civilisti storiti v stresni situaciji, boj, beg ali zamrznitev, zakaj se nam ob nesreči dogaja to, kar se nam dogaja? Ljudje se po naravni poti združujejo v skupine. Evolucijsko gledano je to smiselno, saj nam te zagotavljajo večjo zaščito v času stresa.

Avtorica v knjigi pojasni, da se poleg adrenalina in noradrenalina, ki se sproščata ob stresu, sprošča tudi še nekaj drugega, oksitocin. Oksitocin je nevrotransmiter, ki ga sprošča hipotalamus. Povezan je z našim družbenim nagonom, ki se sprošča, ko potrebujemo človeški stik in naklonjenost. Ko je oksitocin iz zunanjega vira, nas vodi k iskanju večje bližine naših otrok in drugih ljubljenih oseb. Skratka, oksitocin nas žene v objem našega socialnega omrežja. Ko se sprošča kot del odziva na stres, ima pomirjujočo funkcijo in deluje skupaj z opioidnimi in dopaminskimi potmi. Te poti so zapleteno povezane z zmanjševanjem bolečine in z občutkom nagrajevanja.

To za nas pomeni, da bomo, ko smo blizu drugim, zlasti tistim, s katerimi smo povezani, opazili aktivacijo na tistih možganskih področjih, ki se prižgejo, ko prejmemo nagrado. Če smo v bližini tistih, ki jih imamo radi, nas bo to vodilo do tega, da se bo tudi bolečina zmanjšala.

Na pripravljenost pomagati drugim lahko vpliva veliko različnih dejavnikov. Naša sposobnost čustvene empatije, naše poznavanje ozadja, ki določa, ali bi imeli ponuditi kaj koristnega. Če bi se ustavili, kakšna bi bila tveganja in posledice za nas. Zaradi odziva na stres se pogosteje vračamo k vedenju, ki smo ga vajeni. Če je sočutje za nas navada, bo sočutje verjetno tudi naš odziv pod stresom. Ameriški televizijski voditelj Rogers je dejal: »Ko sem bil deček in sem v novicah videl strašljive stvari, mi je mama rekla: ‘Poišči pomočnike. Vedno boš našel ljudi, ki pomagajo.’« In desetletja raziskav o tem, kako se ljudje odzivajo, to potrjuje. Pomirjujoče je vedeti, da velik del ljudi, ki se odzivajo na nesreče, zaradi stresa ne postanejo pošasti, temveč skrbniki.

P. S.:

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.