preberi.me srž za.me

Ali lahko ima boj z depresijo srečen konec?

avtor Ines Ćeman 7. julija, 2022

Sedim na plaži Fiese in razmišljam.

Damijan Janžekovič: Bitka z depresijo in Izgubljeno otroštvo

Po poti, ki jo od tu vidim, pridem na drugo stran. Ob ograji, s pogledom na spokojno morje, pridem na drugo stran. Čeprav me vleče tja, je tokrat drugače. Težko se odločim, a vseeno vstanem in grem. Zakaj? Ker je na drugi strani moj prijatelj doživel nekakšen preboj, o katerem sem pravkar brala v njegovi drugi knjigi iz trilogije Iz pekla do življenja, z naslovom Bitka z depresijo. Preboj, za katerega se je odločil sam, ko je šel na pot iskanja zadnjih potrebnih odgovorov, ki bi ga bodisi pahnili z vrha stolpnice, kjer je zaključil svojo prvo knjigo, ali pa ga vrnili na pot, ki je pomenila vojno z zahrbtno diagnozo. Odločil se je boriti in mnogi smo mu danes hvaležni za to.

Damijan (op. ur. preberite intervju z Damijanom Janžekovičem v Navdihni me), hvala ker si obstal, hvala, ker si vložil vso svojo energijo in se lotil vojne z bitko, za katero si v naprej vedel, da četudi jo dobiš, ena dobljena bitka še ne pomeni zmagati v vojni. 

PIRAN in Minoritski samostan

Damijan Janžekovič: Bitka z depresijo – predstavitev knjige

Čeprav se celotna knjiga bere tako tekoče in te iz poglavja v poglavje vleče naprej s takšno silo, da enostavno ne odložiš, je del ki se zgodi v Piranu tako močan, da bi ga lahko prebirala znova in znova. V prvi knjigi Izgubljeno otroštvo smo spoznali Damijanovo prijateljico, ki stori samomor in za seboj pusti pismo, ki ga Damijan jezno odloži v predal, kjer se leta na njem nabira prah, on pa ga ni pripravljen prebrati. Pred odhodom v Piran, kjer ima resen namen pretehtati smiselnost življenja, Damijan pakira svoje stvari. Med pakiranjem v predalu naleti na pismo prijateljice in ga zadnji trenutek vrže v prtljago namenjeno v Piran.

V bistvu je pismo najprej romalo v eno od kartonskih škatel, kjer so bile vse njegove stvari, pripravljene za selitev od doma k družini prijatelja, a se je pravilno odločil in ga vzel s seboj v Piran, saj je bil namen obiska minoritskega samostana v Piranu, razčistiti s preteklostjo in pismo je bilo del nepredelane preteklosti. Celo njegovo pričevanje o tem “izletu” me je navdihnilo in prevzelo do te mere, da zdaj sedim v Fiesi in zbiram pogum za sprehod skozi Piran, mimo samostana, preko Tartinijevega trga vse do pomola, kjer je pismo prebral in z njim storil točno to, kar je prijateljica želela in v njem tudi napisala.

Mama z nožem

Neverjetno, kako lahko nekdo razmišlja na način, da ti je življenje dal in ti ga lahko vzame kadarkoli se mu zahoče. Kako poškodovan moraš biti znotraj sebe, da bi vzel v roke usodo življenja lastnega otroka? To, da se je Damijan prebudil pravi oziroma zadnji trenutek, je božji dar. To, da je ta dogodek pravzaprav povzročil največjo spremembo v njegovem življenju, pa čudež. Ali se nam morajo resnično zgoditi najbolj skrajne situacije, da bi se prebudili in odločili zase? V Damijanovem primeru je to sovpadalo z njegovo polnoletnostjo in le ta mu je bila kot nek rešilni jopič, saj se je zavedal, da zdaj lahko to stori brez večjih posledic za del družine, ki ostaja za njim: babico in strica. Neverjetno, kako žrtve nasilja kljub vsemu mislijo vedno tudi na vse druge in skrbijo, da jih ne prizadenejo.

Svetovalna delavka

Poleg glavnega junaka je v tej knjigi moj osrednji lik Tanja. Svetovalna delavka gimnazije Moste, ki bo bralcem zagotovo ostala v spominu kot nekdo, ki bi v svojem poklicu moral biti za primer vsem, ki se na svojih poklicnih poteh na katerikoli način srečujejo z otroki in mladostniki. Kako počasi in umirjeno je delovala z otrokom, ki je na smrt sovražil vse, kar je predstavljala, ko je prvih nekajkrat vstopil v njeno pisarno zaradi dogovora z razredničarko.

Vsako sekundo se je potrudil, da ji je dal vedeti, da tam ne sedi po svoji izbiri. Pred Tanjo so ga izdali vsi možni, tako svetovalni in socialni delavci, kot tudi sama psihologinja. Slednja izda zaupanje celo tako, da prekrši svoj poklicni kodeks in Damijanovi mami pove do potankosti vse, kar ji je zaupal, rezultat pa so bili ta dan najhujši udarci, še več krvi in žaljivk. Le kako bi otrok lahko sploh še komu zaupal.

A Tanja se ni dala. Že pri prvem obisku ga je pustila pri miru, nič pritiskala ali zahtevala česarkoli; ne. Že prvič je njegovo pozornost usmerila v skledo z bonboni, ki jo je v vsej svoji napetosti in nestrpnosti izpraznil, ne da bi se tega prav zares zavedal. Od tega dneva dalje je bila njena skrb, da skleda nikoli ni prazna, če slučajno nenapovedano na vrata potrka dijak, v katerem je videla ves potencial tega sveta in ga tako tudi obravnavala. Tanja je bila prisotna na obeh predstavitvah Damijanovih knjig, še danes je njegova zaupnica, še danes se mu oglasi na telefon kadarkoli in kjerkoli. In – ne boste verjeli – še vedno poskrbi, da ima na voljo bonbone. Zdaj Damijan običajno poje zgolj enega, tako, za stare čase.

Bitka z depresijo

Depresija je prav zares zahrbtna bolezen. Pride počasi, nenapovedano, z znaki, ki jih hitro lahko zamenjamo z utrujenostjo ali izčrpanostjo, prepoznamo pa jo šele, ko nas tako prevzame, da je potem z njo veliko več dela, kot bi ga bilo, če bi jo prepoznali nekje na začetku. Knjiga je napisana v preprostem jeziku in vsebina se bralcu tako zlahka približa, da je znanje, ki ga pridobimo ob branju zares neprecenljivo. Prepoznati znake v zgodnji fazi depresije pri sebi, ali pri kom drugem, sploh če gre za nam bližnjo osebo, je ključnega pomena.

Veliko prihranjenega dela, trpljenja, energije, bolečine – pa konec koncev lahko s tem rešimo življenje. Si lahko mislite? Rešeno življenje. Znanje, ki nima cene. Na drugi strani pa še znanje, ki nas usmeri, kako ravnati z osebo, ki se z globoko depresijo že bori. Da bomo vedeli, da ne gre zgolj za lenobo, iskanje pozornosti, negativnost ali nejevoljo. Ne. Depresija je vse prej kot našteto. Veliko več kot le to. To je bitka, ki ni lahko premagljiva, na koncu pa še ne pomeni zmage, temveč šele začetek dela na sebi.

Hvala, ker si se odločil za življenje

Nazaj na plažo v Fieso. Dovolj mi je tega. Grem po poti, ki jo je prehodil Damijan. Mogoče celo pozvonim pri samostanu, pozdravim in se zahvalim bratom, da so sprejeli medse izgubljenega fanta, ki se je pred leti tu ponovno našel in odločil za življenje. Hvala Damijan, hvala v mojem in imenu vseh, ki v tvoji zgodbi najdejo navdih, moč, smisel in pot. Hvala.

***

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: Damijan Janžekovič in Ines Ćeman