srž za.me

Pismo sebi: svet ustavi se. Prosim.

Avtor: Eva Žunec 5. aprila, 2022

Saj nočemo ledene dobe, kajne?
Ledena doba: »obdobje dolgotrajne ohladitve podnebja«, pogovorno pa tudi odnosov.
Razumem, da sta dobro in slabo medsebojno povezana in soodvisna. A če »slabo« enačimo z zimo, le-ta traja predolgo in če ne bomo ukrepali, se nam prav v kratkem obeta ledena doba.
In upam si trditi, da nanjo ni pripravljen prav nihče.

Tako vsaj menim jaz. (op. ur. Pismo objavljamo na mednarodni dan vesti (International Day of Concscience))

Sem Eva. Moje ime naj bi simboliziralo življenje, živost, živahnost.

Rada mislim, da mi dano ime pristaja in da s svojim pisanjem navdihujem druge.
Ker imam rada ljudi. Še bolj pa celovitost, ki si jo delimo z Naravo. In ves ta čaroben planet.
Zadnje čase pa sem samo sebe ujela, kako si vse bolj želim le, da bi se svet okoli mene ustavil.
Da bi ga današnji tempo resnično prizadel, upehal in na novo osmislil. V miru.
Pa ne namigujem samo na mir v povezavi z vojno, kot se morda bere.

Želim si mir na vseh področjih. Ki se ga pa prav tako ne sme enačiti z zatišjem.

Želim si pustolovščin in izzivov, novih spoznanj ter presenečenj. A brez stresa, kaosa in »čudne energije«, ki se dandanes vse preveč sproščeno širijo vse naokoli.

Na kratko? Želim si obilje minimalizma.
Minimalizem: »umetniško gibanje, ki v ospredje postavlja poenostavljene oblike, preproste kompozicije«. Vse bolj pa tudi življenjska filozofija, ki poenostavlja vsakdan in iz njega umika materializem oziroma zanko pretiranega potrošništva.
V zahodnjaški kulturi se nam dogaja prenasičenost, zdolgočasenost, izgubljanje skupnih vrednot, spodbujanje individualizma, obremenjenost z vizualnim izgledom, … In do sem smo kot družba žal prišli s skupnimi močmi, po korakih z dosedanjimi odločitvami.

Vse to je zdaj »zima«.

Zato že nekaj mesecev tuhtam, s kakšno serijo člankov bi bolje uravnotežila dogodke v 2022, vas prebudila v navdihujočo pomlad, morda celo potolažila … Pa sem prišla samo do spoznanja, da imam pisateljsko blokado. Ker je vsega preveč.
Preveč je informacij in tako imenovanih novic, bombardiranja z vprašljivimi informacijami, vsesplošnih zahtev družbe po nenehnem preusmerjanju pozornosti. In potem sem na hitro sklenila, da v takšnih časih najbrž nihče ne bo bral še mojih razmišljanj.
Kdo pa ima dandanes čas za zelene teme, branja o trajnostnem razvoju in dobrih zgodbah našega človeštva, ko smo okupirani z drugimi izzivi vsakdana. Zato bi včasih kar pobegnila na kak otok brez signala in brala o pasivnih hišah in permakulturi ter eksperimentirala, kako se naredi perfekten ajdov kruh z orehi.

Pa vendar … Ali ni smisel, da ravno v takšnih časih ostanemo povezani?

In če od svojih »dobrih« prepričanj po navdihovanju v takšni ali drugačni obliki odstopim jaz, in mi v svojih dejanjih sledi še nekaj ljudi – ali ni tako, da ravno s tem potemtakem doprinašamo k »zimi«?

Kot zaskrbljena posameznica bi lahko pisala, kako me čudi, da je par-letna pandemija kar iz danes na jutri »izpuhtela«. In kako so vsi mogoči mediji lačno pograbili grozote na vzhodu Evrope za novo vročo temo. Ne pravim, da bi vojno dogajanje moralo ostati spregledano, nikakor. Razjezi pa me, da imajo lahko nekorektni mediji prevelik vpliv na manipulacijo informacij. In da nas zabrisane meje »PRAV & NAROBE« skorajda ne ganejo več. Ker ne vemo več, kdo je na naši strani, komu zaupati, kdo bo pomagal.

In zato še vedno pišem.

Kajti »navihni.me« je zame prostor v vesolju, ki mi omogoča izpostavljanje takšnih nezamenljivih pomembnosti. Detajlov in iskric, ki morajo ostati nekje zabeleženi. Kot prijazen opomnik, da v protiutež vsej negativi, obstajajo pravljice, upanje in ljudje velikih src.

In ker sem na sredi meseca marca zasledila, da bodo po slovenskih mestih znova odvijali vsesplošni podnebni protesti. Ker še verjamemo, da nas bodo predstavniki države morda le upoštevali pri sprejemanju zakonov – v dobro ljudstva in okolja, ne samo za profit. Saj gre tudi za njihov zrak in pitno vodo, kajne? No, zanima me, koliko slovenskih politikov uporablja vrečice za večkratno uporabo, ko gredo v trgovino ali na tržnico po sadje in zelenjavo. Upam, da slovenskega porekla. Sprašujem se tudi, če kdaj donirajo v dobrodelne namene, pa ne zaradi medijskega pompa, ali nabiranja točk za nove volitve. Ne vem, ali morda razmišljajo o tem, da bi pri sebi na balkonu ustvarili nekaj urbanih gredic z medonosnimi rastlinami?

Ja, zame drži, da sem neprikrita ljubiteljica narave in oportunistična vrtnarka oziroma vizionarka samooskrbe.

Vendar o tem ne razpravljam na veliko – škoda časa, ki ga lahko v nasprotnem primeru dodobra izkoristiš ob zelenih eksperimentih. Vzgoja kalčkov pozimi mi je recimo risala strukturo dni v času pandemije – »zalit takoj zjutraj, zalit tik pred spanjem«. Kljubovanje zmernemu toplemu pasu z vzgojo poganjkov sladkega krompirja na okenskih policah, pol potopljenih v kozarcih vode – ker je preprosto predober za kosilo, da ne bi poskusila. Potem je tukaj še naključno testiranje semen češnjevega paradižnika iz trgovine, če niso tako hibridni, da iz njih ne bo več nastala mlajša generacija. Začetna hipoteza je bila veselo zavrnjena (in zaloga paradižničkov je bila lani zagotovljena do pozne jeseni). Izziv ponavljamo tudi letos. Ali pa iskanje najbolj optimalnega orodja za delo na vrtu, ki je zabavno, preprosto, varčno s časom in karseda učinkovito – dame in gospodje, nihajna motika!

Zgoraj našteti primeri so med vrsticami tudi kakovostni primeri oddaljevanja od računalnika in njegovih vplivov motenja pozornosti, primerjanja z drugimi ter prebiranja vprašljivih novic.

A dandanes se je težko umakniti svetu.

Trudim se biti romantična in v trenutni globalni situaciji videti pogum, čast, žrtvovanje, … pa ostaja grenak priokus. Denar za vojskovanje bi morali že desetletja nazaj preusmeriti v restavracijo mokrišč, čiščenje oceanov, zagotavljanje prehranske samooskrbe območij ter v spodbujanje procesa socialne vključenosti manjšin in posameznikov z manj priložnostmi.

Razumem, da je zima potrebna.

A ne želim, da ji dovolimo, da postane uničujoča.

Tudi in predvsem zato, ker smo vsi »živ« del »življenja« – imamo pravico in dolžnost delati dobro, bolje.

Tako, to je moj zapis pol-uradnega dnevnika.

Res upam, da ste zdravi, prilično mirni in se veselite jutrišnjega dne.

Roža v sožitju okolice (E. Žunec)

Na srečo Narava kljub našim muham in radikalnim testiranjem zdravih meja ne odstopa od svoje stabilnosti – Zemlja bo urejeno zaokrožila okoli svoje osi, Sonce bo skušalo pričarati malce več topline v zmerno toplem pasu v imenu pomladi in vodni cikel bo sprožil novo kaljenje semen, ki so podlaga življenju (in določajo širino Evinega nasmeška ob pogledu na vrt).

Pomlad bo poživila naše čute in morda bomo znova globalno razumeli klic, da postanemo »toplejši« tudi sami. Morda bo pa prav zaradi nas nekdo v bližini zacvetel hitreje, lažje in bolj čarobno.

Eva

******

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Želite tudi vi osebnostne spremembe in tudi vi razmišljate o podobnih vsebinah kot Eva? Preberite več.

Foto: Eva Žunec