Po padcu drugačen pogled na življenje

Po padcu drugačen pogled na življenje

Po padcu drugačen pogled na življenje

avtor 14. april, 2019

Zgodba fotografa, nekdaj rokometaša, sedaj tetraplegika, Sevničana Dejana Mijovića, čeprav dramatična, ima srečen konec. Travmatični dogodek iz leta 2010, ko je padel na spolzki klančini v Piranu, je bil velik mejnik v njegovem življenju. Zaradi poškodbe dela vratne hrbtenice je bil pri 34-tih letih začasno hrom in od vratu navzdol tri mesece negiben. Potem nič več ni bilo isto.

Čeprav so bile napovedi zelo slabe, so mu, kot pravi, močna volja, pozitivna energija, športna disciplina, trma ter podpora družine, žene in prijateljev dali energijo, da je spet na nogah. Zaveda se, da so družina, žena in prijatelji največje bogastvo, ki mu ga je dalo življenje. Po nesreči je čisto drugače začel gledati na svet.

»Začel sem ceniti majhne trenutke, ki v življenju štejejo največ. Ugotovil sem, da se ljudje preveč obremenjujemo z malenkostmi, ki nimajo pomembne vloge v življenju. Ceniti sem začel življenje in uživati v njem,« izpostavi Dejan. Pravi, da je njegovo življenje po nesreči bolj kakovostno, spontano, srečno. »Ko se sprijaznimo s stanjem in začnemo graditi iz ničle, lahko dosežemo marsikaj. Dokler tega ne sprejmemo ali nočemo sami sebi priznati, imamo težave in psihične ovire.«

Vse je odvisno od nas samih

Ta nasvet lahko pomaga, ko okrevaš po bolezni, lahko pa tudi za druge težke situacije v življenju, kot so ločitev, selitev, smrt bližnjih. »Ja, vedno se je najtežje sprijazniti z dano situacijo, ki te postavlja na takšno ali drugačno življenjsko preizkušnjo. Prej ko se soočiš in sprijazniš z njo, prej se boš postavil na noge. Ampak ljudje smo različni in nekateri so psihično močnejši od drugih. Konec koncev pa je vse odvisno od nas samih, torej od vsakega posameznika. Vse se začne v naših glavah,« pove Dejan, nekdanji zelo uspešen rokometaš, ki se je moral hoje naučiti znova.

Posledice poškodbe še vedno čuti, premika se počasneje kot pred nesrečo. Ker ima okvaro centra za čutila, ne čuti površine telesa. Hojo kontrolira z vidom. Mraz in vročino zazna le na obrazu. Prav tako ga pestijo krči mišic, pomoč potrebuje pri osebni higieni in drugih opravilih.

Minljivost življenja in toliko večja volja zanj

Kljub temu da je minilo že nekaj let, odkar se je postavil na noge, še vedno obiskuje in spodbuja bolnike na rehabilitaciji v Soči, ki so se znašli v položaju, kot je bil on. Kot pravi, mu takšni pogovori niso v breme. Pomenijo mu veliko, čeprav so hkrati tudi boleči spomini na njegovo osebno stisko, v kateri se je znašel kot tetraplegik … Prepričan je, da je to najmanj, kar lahko naredi, da svoje izkušnje delim z drugimi in jih mogoče s tem vsaj malo navdihne z upanjem ter pozitivno energijo.

Hkrati med obiski bolnikov v Soči vedno znova opominja tudi sebe, kako je življenje minljivo in krhko. Posledično gleda na življenje drugače kot pred nesrečo. Veliko bolj zna ceniti vsak trenutek, predvsem pa se ne sekira za vsakodnevne malenkosti, ki nas običajno spravljajo v slabo voljo. »Padec v Piranu na betonski klančini porasli z algami, zaradi katerega sem začasno postal hrom, mi je bil največja življenjska lekcija,« pravi Dejan, ki je bil včasih fotograf, zdaj pa skrbi za vizualno podobo spletne strani enega od slovenskih medijev. »V službi počnem prav to, kar me veseli. Sem pomočnik urednika fotografije, tako da še vedno počnem to, v čemer uživam.

S fotografijo ovekoveča minljivost življenja

Čeprav se več ne preživlja s fotografiranjem, se s fotografijo še vedno ukvarja. Pravi, da ima fotoaparat vedno pri sebi in če le ima možnost, fotografira. »Je pa res, da sem fizično v slabšem stanju. Veliko mi pomagata moj oče, navdušenec nad fotografijo, in žena Bojana. Pomlad je že tik pred vrati, z njo pa bo tudi moja fotografska žilica spet zaživela,« doda Dejan.

Ko gledamo njegove fotografije, nastale po nesreči, dobimo občutek, da poskuša ujeti drobne trenutke, bodisi srečne ali nesrečne. Dejansko ponazarjajo minljivost življenja. Na fotografijah ne skuša olepšati življenjskih situacij, temveč jih želi prikazati realno, takšne, kot so, pa najsi bodo vesele, mračne ali žalostne. Po nesreči je dal Dejan barve na stranski tir. »Moje mnenje je, da lahko čustva skozi osebnoizpovedni dokumentarni črno-beli svet dodatno poudarim in s tem pritegnem gledalca, gledalko. Barve so potemtakem moteč element, ki odvračajo od bistva, ki ga želim poudariti na svojih fotografijah. Če moje črno-bele fotografije ne pustijo gledalca hladnokrvnega, temveč v njem prebudijo določena čustva, dobra ali slaba, je moj cilj dosežen,«  izpostavi naš sogovornik, ki je diplomiral na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani.

Popotovanja ga še vedno privlačijo

Od tistega kar pogreša iz prejšnjih časov Dejan izpostavi popotniške avanture, za kar je v mladosti porabil večino zaslužnega denarja. Na srečo s svojo drago lahko tudi sedaj potuje, a je treba veliko stvari prilagoditi njegovim sedanjim potrebam. Zato so sedaj potovanja veliko redkejša, predvsem pa popolnoma drugačna, kot so bila pred nesrečo.

Ena od želja je doživeti severni sij (avrora borealis). »Vsekakor se zavedam, da nekaterih želja nikoli ne bom izpolnil, na nekatere pa bo treba še počakati,« pove Dejan. Vseeno poskuša zajemati življenje s polno žlico. Z ženo sta si že pred nekaj časa uredila domovanje v Ljubljani, tako da trenutno kuje posebne načrte za bližnjo kot tudi daljno prihodnost. Trenutno išče nove ideje za svoj naslednji fotografski projekt, z ženo pa si želita uresničiti dolgo želeno potovanje v Afriko.

 

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: osebni arhiv in Boštjan Imperl

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

<