ni za od.me.t srž za.me

V starosti ne smemo biti (pre)strogi do sebe

avtor Sanja Rubinić 28. junija, 2022

Kako živeti v sožitju, v miru sam s seboj, in se lažje soočiti s starostjo, je nekaj izmed misli, ki jih z nami bralci na družbenem mediju skoraj vsak dan deli gospa Metka Klevišar, dr. med., specialistka onkološke radioterapije, publicistka, predavateljica in prevajalka. Je dobitnica mnogih javnih priznanj, starejši bralci se jo mogoče spomnijo kot Slovenke leta (izbrana je bila leta 1995) ali kot ustanoviteljice Slovenskega društva Hospic. Napisala in prevedla je veliko knjig s področja sprejemanja in razumevanja bolezni, spremljanja bolnih, umirajočih in žalujočih ter duhovnosti v vsakdanjem življenju. Od mladih letih z multiplo sklerozo je pred kratkim dobila še diagnozo: rak na dojki.

Njene zapise iz Doma sv. Jožef v Celju, ki jih gospa Metka objavlja skoraj vsak dan, se mi zdi, beremo vsi, stari – od 7 do 77 let. Čeprav gre samo za črtice iz vsakdanjega življenja, nam veliko pomenijo, kar pritrdi dejstvo, da če je kakšen dan ni, se bralci hitro odzovemo.

Kako ste te dni? Koliko je ta pomlad za vas drugačna po postavitvi diagnoze?

Zdaj se počutim spet veliko bolje, nekaj dni je bilo veliko slabše. Pa sploh ne zaradi moje nove diagnoze, raka na dojki, ampak zaradi moje slabše gibljivosti, ko sem čutila veliko nemoč v rokah in sem težko pisala. Zdaj je spet bolje. Kar se pa tiče raka, vam moram povedati, da me ta nova diagnoza niti malo ne vznemirja in mi tudi ne dela nobenih težav. Toliko stvari se je letos dogajalo, da je ta pomlad res čisto drugačna in naenkrat že prihaja poletje. Človek tako tudi vidi, kako nikoli, tudi v starosti ne, ne moremo obstati.

Če ostali zbolijo zaradi raka, zakaj ne bi smela še jaz

Kako vam je vaš poklic pomagal pri postavitvi najnovejše diagnoze? Ali ste bolj trezni, pri stvari?

Da ne bodo ljudje ugibali, za kakšno bolezen gre, je treba najprej povedati, da je to rak na dojki. Nekateri ljudje se namreč raka tako panično bojijo, da se niti besede rak ne upajo izreči. Gotovo mi je moj poklic, vedenje o raku, pomagal pri tem. Pa seveda ne samo to. Tu so moja vsa dolgoletna razmišljanja o zdravju in bolezni in o smrti. Raka na dojki je zelo veliko in je ob vsej terapiji tudi dobro ozdravljiv. Poleg tega pa je treba vedeti, da je precej drugače imeti raka v starosti kot v mladih letih. In upam, da bo tudi pri meni potekalo čim bolje.

Kako je biti na drugi strani: ne na tisti, ki sporoča diagnozo, ampak jo dobi?

Tega sem se pri tem zelo dobro zavedala, posebno še takrat, ko sem kot bolnica tri dni ležala v bolnici zaradi operacije. Drugače je biti v bolnici kot bolnik kot pa zdravnik. Sicer pa so bile moje tokratne izkušnje s kolegi, s katerimi sem imela opravka, zelo dobre. Ampak če toliko ljudi zboli zaradi raka, zakaj ne bi smela še jaz.

Vse se dogaja z namenom

V življenju ste počeli in počnete veliko stvari: onkologinja ste, ustanoviteljica slovenskega društva Hospic, publicistka, predavateljica, prevajalka. Kateri od teh poklicev vam je največ prinesel? Kateri vas je osebno najbolj zaznamoval?

Metka Klevišar na Mohorskem večeru, v Domu sv. Jožef Celje

Vsak po svoje. Težko bi rekla, kateri najbolj. Sem pa zelo prepričana, da bi se moje življenje odvijalo čisto drugače. če se ne bi toliko let srečevala z bolniki, ki so imeli pljučnega raka. Prej si sploh nisem predstavljala, da bi kdaj delala na onkologiji. Potem se je to preprosto zgodilo in zdaj vem, zakaj se je to moralo zgoditi. Nov dokaz, da se nič ne dogaja naključno, ampak vse z nekim namenom. Je pa tudi vse ostalo, kar sem počela, pomemben del moje osebne zgodovine.

Ali vam je morda lastna bolezen, ko ste bili še študentka medicine, prinesla največ ‘znanja’ o življenju?

Znanje o življenju se seveda nabira počasi, korak za korakom, ob vsem, kar doživljamo. Moja lastna bolezen, multipla skleroza, ima pri tem gotovo zelo pomembno vlogo in sem se ob njej veliko naučila. Marsičesa se sproti verjetno sploh nisem zavedala, sem pa gotovo ob tem zelo veliko premišljevala. Včasih sem se tudi malo bala, kako bo, pa se je pozneje izkazalo, da se je razvijalo veliko bolje, kot sem pričakovala. In vse to mi verjetno pride prav še sedaj v starosti.

Poklic zdravnice prinaša zadoščenje

Ali ste imeli velike načrte, da dosežete vse, to kar ste dejansko, ali so se stvari spontano dogajale? Nekoč ste zapisali, da ni treba delati velikih načrtov v življenju.

Vse je prihajalo zelo spontano. Do zadnjega leta gimnazije sem bila prepričana, da bom študirala slavistko, potem pa sem se odločila za medicino, ker mi je ta poklic predstavljal pot do ljudi. Kot študentka sem menila, da bom internistka. In potem se je tako odvijalo naprej v življenju. Moji prvotni načrti se zelo pogosto niso uresničevali, sem pa postajala vedno bolj prepričana, da je bilo tako, kot se je zgodilo, ravno prav zame. Tudi če v prvem trenutku nisem bila zadovoljna.

Dobili ste veliko domačih in tujih nagrad, katera vam je najljubša?            

Nimam občutka, da je bilo teh nagrad veliko. Sem pa najbolj vesela ljudi, ki jih po mnogih letih srečam in mi zatrjujejo, kako so mi hvaležni za to, kako sem kot zdravnica skrbela za koga od njihovih svojcev ali za besede, ki sem jih izrekla na kakšnem predavanju. To je več vredno kot vse nagrade.

V upanju je moč

Pišete in govorite zelo modro, vseeno me zanima, če vas je kdaj in če, v kakšnih situacijah, v življenju zajela žalost, potrtost, obup?

Seveda tudi jaz poznam žalost in potrtost, ne spomnim pa se, da bi bila kdaj zares obupana. Vedno je bilo še močnejše upanje, da se bo vse že nekako uredilo.

Kaj bi bil vaš moto za življenje?

Iz tega, kar imaš, kar ti je dano in kar lahko narediš, si naredi življenje čim bolj znosno in sprejemljivo – in živi ga z veseljem. O tem tudi največkrat pišem in govorim.

Kaj bi bil vaš nasvet glede premagovanja stiske?

Del odgovora je naveden že v mojem motu. Mislim pa, da nobena stiska ni tako huda, kot je videti v začetku. Drži znani pregovor, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Vsi doživljamo stiske, nekatere so tudi zelo hude, se pa iz njih veliko naučimo in mnogi postajajo ob tem mnogo modrejši.

Občutek sreče, ali bolje zadovoljstva, ni v zdravju ali bolezni ampak v lastni odločitvi, ki pa je sad zavestnega prizadevanja – kako naj razumemo ta stavek? Da je odločitev za našo srečo odvisna od nas samih in naših vrednot?

Osebno raje govorim o zadovoljstvu kot o sreči. To je povsem odvisno od nas samih, od naših vrednot, od tega, kaj je naša misel, kaj je za nas pomembno. Biti ali imeti. Svoje zadovoljstvo ali srečo gradiš celo življenje, tega nimaš kar tako.

V domu za ostarele sem si ustvarila dom

Živite v domu za ostarele, sedaj že skoraj 10 let. Koliko časa ste potrebovali, da ste se navadili na vaš nov dom?

1. srečanje skupine pogovori o življenju in smrti, 14. oktober 2013

V dom sva se skupaj s kolegico in prijateljico preselili septembra 2013. Gotovo nama je bilo veliko lažje, ker sva bili dve. Imava isti poklic, enake vrednote in obe imava zelo radi ljudi. Sicer pa sva si zelo različni in je najino sobivanje neprestano prilagajanje in učenje. Zelo hitro sva se vživeli. Želeli sva priti dovolj zgodaj, preden bova čisto nebogljeni, tako da si lahko res ustvariva dom.

Kako to, da si niste izbrali doma v Ljubljani, kjer ste prej živeli? Kaj najbolj pogrešate iz svojega prejšnjega bivanja, česar nimate tukaj v Celju?

Zelo veliko sem predavala po Sloveniji, tudi v mnogih domovih, tako da jih kar precej poznam. V Sloveniji je veliko odličnih domov. Bila sem tudi tu v Celju in mi je bilo marsikaj zelo všeč. Dom je povezan z duhovno izobraževalnim centrom Sveti Jožef, kjer so mnoga predavanja, seminarji, koncerti in druge prireditve, in se jih stanovalci doma lahko udeležujejo, če želijo. Poleg tega pa so vsi zaposleni zelo prijazni. Tako sva se odločili, da prideva sem in doslej nama še ni bilo žal. Ljubljano imava zelo radi, imava tudi veliko lepih spominov, ampak zdaj tu začenjava novo življenjsko obdobje, ki je tudi dragoceno.

O odhodu v dom je treba misliti pravočasno

Odhod v dom je za večino starostnikov travma. Kakšen je bil in je vaš odnos do te ustanove?

Za mnoge je to zares prava travma. Posebno za tiste, ki so bili celo življenje proti domu, potem pa se jim v starosti stanje tako poslabša, da jih iz bolnice lahko odpeljejo samo v dom za starostnike. Mnogi se tudi težko ločijo od svojega okolja, stanovanja ali hiše. Živeli so nekako v prepričanju, da se to ne sme nikoli spremeniti. Vedejo se tako, kot da bodo vse to nesli s seboj v grob. Nama z Julko ni bilo težko iz Ljubljane priti sem.

Kaj je najbolj pomembno v starosti? Zdravje, čim manj trpljenja, ali dobri odnosi s sorodniki in okolico?

Najbolj pomembno je pozitivno ocenjevati svoje življenje, potem boš prestal marsikaj težkega in boš hvaležen za vse dobro, kar se ti je zgodilo. Tega pa se učiš že vse življenje. Zavedati se moraš, da boš v starosti postajal vedno bolj nebogljen in da se boš nazadnje moral posloviti od vsega. Dobri odnosi do bližnjih so vedno dragoceni in nam pomagajo živeti. Dobri odnosi do svojcev doma, pa tudi do zaposlenih in do sostanovalcev v domu.

Treba je sprejeti starost in tisto, kar ona nosi

Kako se lahko pripravimo na starost in tisto kar ona prinese: nemoč, strah, osamljenost …

Na starost se pripravljaš z vsem, kar živiš. Da sprejemaš življenje takšno, kot je, in da se tudi zavedaš, da te lahko čaka nemoč, osamljenost in še kaj, če boš dolgo živel. Mnogi ljudje začnejo razmišljati o starosti šele pri devetdesetih, ko bi želeli v dom, pa ni nikjer prostora in tudi prošnje še niso poslali nikamor. Pa živijo v četrtem nadstropju brez dvigala in doslej niso nikoli pomislili, da enkrat tega ne bodo zmogli več.

Skoraj vsak dan objavljate svoje zapise, ki jih tudi sama rada berem. Se mi zdi, da je rdeča nit vsega napisanega – da življenja ni treba jemati preveč resno, da moramo imeti zdravo distanco.

Te zapise pišem zelo rada. Bi pa stavek obrnila malo drugače. Življenje je že treba jemati zelo resno, res pa tudi z neko distanco, tudi ne s pretirano skrbjo. Treba ga je predvsem jemati realno.

(Ne)Pogovori o smrti, poroka in še kaj vmes

Ali še naprej v Domu Sv. Jožefa organizirate pogovore o življenju in smrti, ki se jih udeležujejo stanovalci doma, pa tudi zunanji obiskovalci? Kakšna vprašanja ponavadi dobite?

Zoom srečanje z Metko Klevišar in Julko Žagar, Pogovori o življenju in smrti

Ti pogovori tečejo zdaj že deveto leto, dvakrat mesečno. Stanovalcev doma prihaja zelo malo, v glavnem so to zunanji obiskovalci. V zadnjem času potekajo po spletu, po zoomu. To niso predavanja, ampak pogovori. Veliko najrazličnejših stvari si povemo. Se pa ne izogibamo tudi pogovoru o smrti. Morda bomo čez prihajajoče poletje naredili malo pavze.

Koliko je smrt pogosta tema v Domu? Ali se o njej sploh govori?

Teme smrt v domu praktično ni. S posamezniki se o tem sicer da govoriti, z večino pa ne. Sva pa z Julko že kmalu po prihodu v dom napisali, kako želiva, da z nama ravnajo ob umiranju in upava, da se bodo tega držali.

Ali je resnica ali mit, da se v Domu za upokojence ljudje tudi lahko zaljubijo, povežejo?

Seveda je tudi to možno in verjetno niti ne tako redko. To jim lahko polepša življenje. Se pa spomnim, da je bila tu pred leti ena poroka.

******

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Če iščete drugačne pristope k življenju, delovanju, bomo veseli vašega kontakta.

Fotografije: arhiv Doma sv. Jožef Celje