ni za od.me.t

avtor Otmar Lajh 21. maja, 2017 0 komentarjev

Pred sedeminštiridesetimi leti sem se – sicer zdrav – soočil z dejstvom, da sem diabetik tipa 1, ki si bo moral dnevno vbrizgavati inzulin in živeti asketsko. Najprej sem pomislil, kaj to pomeni zame in za mojo družino. Bil sem mlad poročen oče. Čutil sem veliko odgovornost. Če bolezni ne bi vzel resno, bi moja žena in hči lahko dokaj hitro ostali brez mene. Nisem hotel vreči puške v koruzo, hotel sem ukrepati. Nisem se želel zanesti samo na zdravnike in sem iskal dodatne informacije na načine, ki si jih je v dobi interneta kar težko predstavljati.

V svoj način življenja sem vključil redno hojo, postal planinec in še tri leta vztrajal brez inzulina, potem pa ni šlo več. Prilagodil sem prehrano, še naprej preučeval zdravo prehranjevanje in potrdil svojo izkušnjo, da je za diabetika pretežno vegetarijanska prehrana dobra izbira, česar takrat uradna doktrina še ni zagovarjala.

Otmar Lajh, laični svetovalec za sladkorno bolezen

Danes pri dvainsedemdesetih kot laični svetovalec osveščam, kako živeti s sladkorno boleznijo. Svoje dolgoletne izkušnje z boleznijo, zaradi katere še nimam zapletov, ki jo tako pogosto spremljajo, bi rad prenesel čim več ljudem. Vzgojen sem bil, da je treba pomagati, kadar lahko.

Sam žal nisem bil deležen usposabljanja kot današnji diabetiki. Kot samouk sem sproti odpravljal napake in prilagajal način življenja. Še danes vodim evidenco svoje prehrane in redno merim raven sladkorja v svoji krvi po jedi. Veselil sem se vsakega uspeha in danes točno vem, kakšen odziv v mojem telesu sproži določena hrana ali pijača. Žal mi je bolnikov, nepozornih in nepripravljenih na spremembe, ki bi jim omogočile bolj kakovostno preživetje in manj trpljenja. Žalosten sem, ker nekateri zdravniki niso pripravljeni sprejeti pomoči od nas, ki z diabetesom uspešno živimo že desetletja.

Ni treba biti bolan, da bi spoznal vrednost zdravja. (Arabska modrost)

A to me ne ustavi. Dokler bom lahko, bom izkušnje, da tudi z diabetesom lahko doživiš visoko starost, z veseljem prenašal na bolnike, ki se zavedajo, da je zdravje njihov največji kapital.

Fotografija: osebni arhiv