ni me.je

Poslovilno pismo.

avtor Maja Lotrič 30. maja, 2018

Ne od življenja. Od Maje, ki je bila nepopolno popolna. In vedno bo.

Toliko let, misli o tem, kaj moram in česa ne smem, predvsem o seganju po popolnosti in o tem, da bom vedno dovolj dobra. Ne prepoznam se v nobeni knjigi, poslušam le lastne misli. Dokler »naključje« ne želi, da preberem nekaj misli pisateljice Rupi Kaur. Razumem jo. Razumem, kaj pomeni toliko pik na koncu vsakih nekaj besed. Tišina je. Tišina je bolečina. In končno si priznam, da je bila ta izkušnja nekaj najlepšega, a hkrati največja preizkušnja. Priznam si, da je vse minljivo. Edino, kar lastim, je moje telo, duša in srce. Vedno bo dom lahko v drugih ljudeh, a bo vedno v meni. Ko skrbim za telo in um, skrbim, da imam posluh za svoje telo. Ne gledam več na zunanjost, saj vem da je um tisti, ki mora biti  v pravi formi, trening telesa je le celovita pot do uspeha. In tudi pri tem – mi spodleti. Ob prebrani misli sem se resnično zazrla vase: »Šele ko boš imel sebe rad, bo vesolje na tvojo pot poslalo osebo, ki te bo imela rada«. Nisem se imela rada.

Živim življenje malce bolj izpostavljeno kot množica. Tako ljudje velikokrat predvidevajo, da me poznajo. S tem jih deloma “zavajam” z objavami na družbenih omrežjih. Ob tem me malokdo vpraša, kdo pravzaprav sem in kakšna je moja zgodba. Velikokrat svojo bolečino prikrijem s smehom, saj je orodje, pri katerem sogovornik (v večini primerov) zopet predvideva, da sem pač – v redu.

Nestrpnost in pričakovanje, toplina pri srcu ob prejetem klicu in potem … tišina. Preprosto je bila bolečina prevelika, oba sva želela LE BITI – skupaj.

Bile so dolgi dnevi in meseci, ko to preprosto ni bilo res. Moja velika preizkušnja ali kot mu pravim – izpit, se je pričel odvijati septembra 2016. Spoznala sem ga že nekaj let pred tem, a tokrat je šlo zares. Metuljčki, neprespane noči, spontane odločitve so me pripeljale do Avstralije. On, sicer rojen v Avstraliji, a vzgojen v slovenskem domu, mi je pokazal delček življenja, ki bi mu marsikdo lahko rekel pravljica. Po nekaj mesecih v deželi tam spodaj, je bil čas za vrnitev domov. Prvič. Vrnila sem se zgolj iz enega samega razloga: ker sem dala obljubo, da se vrnem. Najina pot se je nadaljevala. Celotni dnevi organizacije okoli enega samega klica. Nestrpnost in pričakovanje, toplina pri srcu ob prejetem klicu in potem … tišina. Preprosto je bila bolečina prevelika, oba sva želela LE BITI – skupaj. Tako sem čez nekaj časa zopet prepotovala 18.000 kilometrov. Tokrat sva se soočila z resnico. Kaj bova storila? Kdo se bo odpovedal svojemu življenju. Kdo je pripravljen popustiti, ker v takem primeru kompromis ne zadostuje. Odgovor: nihče.

Kaos, neprespane noči in srčne bolečine

Ko sem se vrnila drugič, je bilo moje življenje opisano v eni besedi – kaos. Občutek, kot da nikamor in nikomur ne pripadaš. Občutek samote v svetu, kjer družbena omrežja dajejo vtis večne sreče in zadovoljstva, partnerskega življenja. Pa tako malo komunikacije se v resnici odvija v takih razmerjih. Vem to, a me še vedno žalosti to, da sem Jaz sama. Minevajo dnevi in še daljše noči. Iz sebe ne spravim več niti ene same solze, misli pa nenadzorovano begajo po prostoru. V službi med sestankom bolj razmišljam o tem, kakšno življenje imajo ti ljudje doma, kot da se osredotočim na delo. Zamotim se v delu. Vsaj v tem sem dobra. Sem mar res? Mi je bilo to podarjeno? Ne, ne Maja, naredi korak nazaj. To ti ni bilo dano. Dana ti je bila priložnost, da narediš projekt svojega življenja. Poletni meseci in delo me še tretjič, tokrat zadnjič, pripeljejo do Avstralije. Ponujena mi je bila priložnost, da spoznam tudi poslovni svet in to v istem mestu, kjer biva on. Nisem bila dovolj močna, da bi se oddaljila od njega. Preživela sva še nekaj skupnih dni, ki jih še danes nosim prav na posebnem mestu. Pravijo, da so dom ljudje. Kaj se zgodi, ko je dom na dveh različnih kontinentih? Pri različnih ljudeh?

Moje delo šteje. Naše podjetje šteje. Delamo prav in delamo dobro. Še vedno pride dan, ko moram preprosto biti močna in pogumna. Vendar ne potrebujem (več) potrditve drugih, ker v sebi vem, da delam prav. In veš kaj? Tudi srečna sem.

Toliko neprespanih noči in nemirnih misli. Toliko srčne bolečine in jeze. Ko opazuješ sovrstnike, ki si ustvarjajo življenje. Ti pa se odločiš za življenjski projekt – kariero. Sem res tako drugačna? Imam res lahko večjo odgovornost do podjetja kot do lastne sreče? Bi bila zares srečna v Avstraliji?

Za mojim zidom je prostor, poln sreče in ljubezni

Ko mi te misli švigajo, me »zmoti« avstralski podjetnik, ki nam predava o svoji poti. Pravi: »Čas namenjen delu je izposojen od ljudi, ki jih imamo radi. Zato naj šteje.« Pismo, ima prav. S tem se lahko poistovetim. Moje delo šteje. Naše podjetje šteje. Delamo prav in delamo dobro. Še vedno pride dan, ko moram preprosto biti močna in pogumna. Vendar ne potrebujem (več) potrditve drugih, ker v sebi vem, da delam prav. In veš kaj? Tudi srečna sem. Verjamem, da mi je bila izkušnja namenjena, da se odločim. Mi daje osebno zadovoljstvo? Da. Ali to pomeni, da imam nekaj rajše? Ne. Ljubezen je neprimerljiva. Je edinstvena.

In danes? Kaj je danes tako drugače? Verjamem v svoj »načrt«, ki ga ne pišem sama, temveč Življenje. Verjamem v to, da bom svoje otroke vzgajala z mislimi, kako močni so za ta svet, odprti do sprememb, ljudi in sebe. Upam, da jih bom vzgajala tako, kot sta starša vzgajala nas – po svojih najboljših močeh. Do takrat? Bom svoja čustva hranila za svojim zidom. A za njim? Je prostor poln sreče in ljubezni. Do družine in tesnih prijateljev.

Danes se odkrito lahko pogovarjam s tistimi, ki želijo slišati resnico. Ki mi dajejo prostor in čas ter me sprejmejo točno takšno, kot sem.

Napisano iz srca,

Maja

Maja skozi šest kratkih »izzivov«

~ ~ ~

Maja Lotrič je 25-letna mlada dama z izjemnim občutkom za odgovornost, »svetovna ženska«, ki trenutno zaključuje magistrski študij na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. V družinskem podjetju LOTRIČ Metrology jje zadolžena za področje prodaje lastnih produktov. V življenju ima dve strasti – posel in družino, ki jo je ob dobri podpori po njenem mnenju mogoče uskladiti. LOTRIČ Metrology je družinsko podjetje s sedežem v Selcih (Selška dolina). Z ljubeznijo do meroslovja že skoraj tri desetletja opravljajo kalibracije, preskušanja in overitve, razvijajo vrhunsko in tehnološko dovršene, a za uporabo enostavne meroslovne izdelke in rešitve. Marko Lotrič je skupaj z ženo Mojco samostojno poklicno pot pričel z odprtjem obrti za kalibracijo tehtnic, uteži in pipet v letu 1991. Danes skupina združuje že preko 110 strokovnjakov s področja meroslovja, zaposlenih v šestih državah. Poleg Maje sta tako brat Mitja ter sestra Katja aktivno vključena v poslovanje podjetja. So  prejemniki vrste nagrad, od Horus, Zlate niti, Gazel do Naj družinskega podjetja.

~ ~ ~

Poslovilno pismo.