ni me.je

Prvih 42 km

avtor dr. Danijela Brečko 4. decembra, 2019

Pisalo se je leto 2018 sredi oktobra, ko me prešine, da bi bilo pravzaprav dobro uresničiti 10 let staro zaobljubo, da bom pa nekoč pretekla maraton. Nemalo zatem me je v e-poštnem nabiralniku pričakalo povabilo za prijavo na Berlinski maraton 2019. Nikoli prej nisem prav nič brskala po njihovih spletnih straneh, toda tako pač gredo te stvari, ko o nečem razmišljaš, to tudi prikličeš. Sprva sem ga želela spregledati in začela iskati ovire, kot npr. prepričanje, da moraš imeti za Berlinski maraton zagotovo predhodno zelo dober rezultat. Jaz pa predhodni dve leti sploh nisem tekla, ker se mi je vnela Ahilova tetiva, ki se nikakor ni hotela pozdraviti. Z zavestnim delovanjem opustim tovrstno razmišljanje, se opogumim (pa saj je še skoraj leto dni časa) in se prijavim. V oktobru prispele prijave za Berlinski maraton žrebajo (in ne potrebuješ predhodnega rezultata) in če si izbran, imaš silno ugodno ceno, sicer pa moraš zakupiti celoten paket, ki je trikrat dražji.

In ja, bila sem izžrebana in ni bilo več izgovorov

Verjetno iz zapisanega že slutite, da sem bila izžrebana, o čemer so me obvestili sredi novembra lani, maraton pa je tradicionalno zadnjo nedeljo v septembru. Torej imam  še 10 mesecev za pripravo. Bo dovolj? Zdi se dolga doba, ki pa zelo hitre teče, kadar imaš pred seboj jasen cilj. In tako je pretekel že skoraj mesec dni, moje priprave pa se še sploh niso začele, pretekla nisem še niti kilometra. Če se prav spomnim, sem se prvič “brcnila v rit” šele sredi lanskega decembra in se odpravila teči po 6 km dolgi progi, ki sem jo pred poškodbo Ahilove tetive pretekla tako malo za ogrevanje, takorekoč za šalo.

Tokrat pa je bil to pravi podvig. Noge mi niso hotele ubogati, namesto da bi se lahkotno dvigovale, so padale na tla kot da bi bile iz betona, v zadnjem delu glave sem lahko čutila sleherni utrip srca, znoj pa je tekel iz mene v potokih. Uf, začetek res ni bil obetaven, toda kaj pa sem lahko drugega pričakovala po dveh letih “lenarjenja”. Telo se je enostavno pozabilo gibati v lahkotnih ritmih in potrebno ga bo znova naučiti. Tako sem en kilometer prve priprave kar prehodila. Čez dva dni sem se znova podala na tek, neprimerno bolje, sedaj sem že pretekla vseh 6 kilometrov brez ustavljanja, pa tudi noge so bile že nekoliko lažje.

Moj načrt je bil v glavi, ja

Treba bo narediti načrt priprave, sem si rekla takoj po novem letu, in kajpak mi je še tisti teden prijateljica Iris posodila Veliko tekaško knjigo Herberta Steffnyja, nekdaj najboljšega nemškega maratonca, ki je prava bibilija za vse, ki jih srbijo podplati, tako za rekreativne kot profesionalne tekače. Na “dušek” sem jo prebrala in si kajpak najbolj zapomnila  pravilo postopnosti, torej vsak dan kakšen kilometer več, pa teči je potrebno štirikrat na teden. Več kot odlična matrica načrta, toda jaz niti pod razno nisem premogla toliko časa za trening, preprosto zato, ker me v življenju zanima (pre)več stvari.

V glavi sem si tako oblikovala svoj načrt, ki je predvideval tek dvakrat do trikrat na teden, za nabiranje kondicije pa še kakšen vzpon na bližnje in tudi daljne vzpetine. Do maja meseca sem pretekla v enem kosu največ 12 km.  Ahilova tetiva  me je sproti “obveščala”, kdaj moram nehati.

Potem pa je prišlo bratovo povabilo na 21 km v Radence, ki me je doseglo ravno sredi pohoda po hribovju nad Atenami. Kdaj, če ne sedaj, sem si rekla in se konec maja odpravila s Tomijem in Polono v Radence. Seveda je razlika med 12 in 21 km in kar nekaj dodatnega trpljenja je bilo potrebnega, da sem jih premagala. To je bil moj četrti polmaraton v življenju in Ahilova tetiva je “zdržala”.

Šport postane del mojega vsakdanjika

Opogumljena z novim (starim) dosežkom, sem v času kratkega dopustovanja na Krku vsak dan tekla 10 do 12 km pri temperaturah 20 do 30 stopinj, kondicijo pa negovala tudi s plavanjem ter občasnim pohodništvom. V začetku avgusta sem se preizkušala še na višini med 3.200 in 5.500 metri v gorovju Cordilliera Blanca v Peruju, kamor sem z možem Janijem ter prijateljem Boštjanom odšla plezat.

V tistem času nisem tekla in kaj hitro spoznala, da planinarjenje razvija drugačne mišice, kot jih potrebuješ pri teku. Ob vrnitvi domov, mi je ostal še slab mesec do maratona, jaz pa še nisem prišla dlje kot do 21 km. Počasi me je začela grabiti panika, zato sem izkoristila vsako priložnost za tek, na obisku pri  starših, tašči, namesto z avtom sem poslovne partnerje obiskovala  “peš”, da ne omenjam neštetih stopnic, ki sem jih pretekla …14 dni pred dnevom D sem se udeležila še nočnega polmaratona ob Ljubljanici in nato še čez teden dni na lastnih pripravah dosegla “rekordnih” 24 km v enem kosu. Bo kar bo, sem si rekla, preostalih 18  km je v glavi, ne bom se več obremenjavala.

Najprej okušam Berlin, nato me prevzame mrzlica

27. septembra zvečer pa z avtom za Berlin. (To je namreč še vedno najhitrejši in najmanj stresen način potovanja z Adrio Airways ali brez nje). Moja spremljevalca in glavna navijača sta bila mož Jani in sin Maj. V soboto, dan kasneje, ko sem opravila vse formalnosti glede prevzema štartnega paketa, smo se napotili še na sprehod po Berlinu, mimo Brandenburških vrat in avenije 27. junija, kjer je bilo tudi startno in ciljno mesto maratona. V zraku je bilo čutiti, da se nekaj dogaja in da so Berlin “zavzeli” tujci, ki so kar iz 150 različnih držav prišli preizkušat svoje moči in okušat energijo Berlinskega maratona. Našteli so nekaj čez 64.400 prijav, toda kljub temu je promet v Berlinu potekal gladko in brez kakršnihkoli zastojev.

Prava maratonska mrzlica pa se je pričela v nedeljo (na dan maratona) že ob 7. uri zjutraj. Podzemna železnica (U-Bahn) je bil preplavljen s tekači s celega sveta. Občudovala sem njihove  inovativne “odprave” za premagovanje 42 km ravne, toda zato toliko hitrejše, proge. Vstop v štartno areno je potekal mirno z obveznim pregledom prtljage. Organizacija je potekala vrhunsko, navkljub temu da so Berlin že dva dni prekrivali težki deževni oblaki.  Štart maratona je potekal v 4 valovih, prvi že ob 9.10 in potem vsake pol ure. Meni je bil določen 4 val s pričetkom ob 10.40. Energija je bila v tem času na višku, ljudje so prepevali, dvigovali roke visoko v zrak, poskakovali, se objemali in smejali, Vrhunsko razpoloženje, kjer smo bili vsi preprosto eno.

Presenetljivo enostavno me energija ponese do 27-ega kilometra

Tek se je začel počasi, kar 12 minut sem potrebovala, da sem prečkala štartno linijo.  Kmalu sem se popolnoma zlila z reko tekačev in si utirala svojo pot po ulicah Berlina. Po prvih petih kilometrih je bila že prva okrepčevalnica, kjer se nisem ustavila, saj nisem čutila nobene žeje. Oblaki nad Berlinom so namreč strnili svoje vrste in nas ves čas rahlo osveževali.

Presenetljivo me dež ni motil, kljub vsemu da so se mi po 20 kilometru začeli oglašati copati v stilu “žljef, žljef”, kar je pomenilo, da so že pošteno namočeni in dobesedno za ožet. Samo da ne razpadejo, sem si mislila.  Do 27-ega kilometra je tako šlo presenetljivo lahko. Nisem kaj veliko razmišljala, le tekla sem in se veselila vsake deževne kaplje, ki mi je hladila razgreto telo.  Skovala pa sem svoj glasbeni refren, ki se je glasil: “Prelep deževen dan, užij tek svojih sanj…” in mi prav lepo odzvanjal v glavi.

Čas za zahrbtne misli …

Po 30 km pa se je pojavila resna kriza. Refren je utihnil, noge so postajale težke, malodane svinčene, časovnik na telefonu mi je sporočal, da se v 31 km upočasnjujem, prikradle so se zahrbtne misli, kot so: Le kaj mi je tega treba bilo…, Le kaj  za vraga počnem sredi Berlina v kratkih tekaških hlačah, tanki majici in v dežju…, Dovolj mi je samomučenja… Vedela sem, da moram zelo hitro nekaj storiti, da premagam depresijo. Z zavestno odločitvijo sem prevzela nadzor nad svojimi mislimi ter racionalno odločitvijo, da se v naslednji okrepčevalnici zares tudi okrepčam in to v miru, torej tudi malo postanem.

Danijela Brečko: Prvih 42 km Berlinski maraton

Pomislila sem na Janija in Maja kot tudi na vse druge navijače doma in si rekla, njih pa res ne morem razočarati. Bolje je delovalo, ko sem pomislila na vsakega posebej, vizualizirala njihove obraze, se povezala s njimi, energija je očitno stekla in dobesedno sem začutila njihovo podporo. Ko je bil za menoj 35 kilometer, sem bila izven najhujšega. Noge so me znova ubogale, bolečine v sklepih so bile bolj znosne, opazila sem celo, da je je ob progi vedno več navijačev, opremljenih z vsemi mogočimi pripomočki. Zbirali so se tudi na številnih balkonih in prepevali “You are the best…”  “You are hero…” Glasbo sem v teh trenutkih začutila kot čisto energijo in jo hvaležno vsrkavala.

Eksplozija: čustev, občutkov …

Premočena od nog do peta sem želela preveriti na telefonu, ki sem ga nosila na levi nadlahti,

Danijela Brečko navdušeno z medaljo v roki

koliko je še do konca maratona in ugotovila, da je le ta mrknil. Očitno je tekaška aplikacija porabila celotno zalogo baterije…Hmm, kako pa bom potem poklicala Janija in Maja? Dogovorili smo se namreč, da ju ob prihodu v cilj pokličem in se dogovorimo za mesto srečanja. To bo še zabavno. Ko sem se v mislih ukvarjala z reševanjem tega problema, je mimo mene pritekel tekač z ameriško zastavo in  veselo vzkliknil:  “Just 2 km left”. In res, pred nami je bila tabla 40 km, kar je pomenilo še 2 km in nekaj metrov do cilja.

Bližina cilja me je tako opogumila, da sem zadnja dva kilometra pretekla hitreje kot prva dva. Še sama ne vem, od kod je prišla ta moč, vem le, da me je kar poneslo proti cilju, kjer sem pod oboki Brandedburških vrat zaslišala zaključni pisk in visoko dvignila roke v zrak. Tekla sem še  kakšne pol minute, navijači so nas trepljali po ramenih, nekdo mi je potisnil v roke darilno vrečo polno sadja, čokoladic, napitkov, vitaminov…, na voljo so bila plastična ogrinjala in šele takrat sem se zavedala, da še vedno dežuje, zato sem se hvaležno zavila vanj. Nekaj metrov naprej pa so me povabili na stopničko in mi obesili okrog vratu medaljo, težko celih 115 g.  Berlin se je spremenil v vulkan čustev, povsod nasmehi, solze sreče, objemi, poljubi, zaobljube, drugo leto spet …

Poiskati družino je skoraj težje, kot preteči maraton (smeh)

Omamljena od osebne zmage, sem se napotila proti izhodu poiskat Janija in Maja, navijači namreč niso smeli v zaključni prostor. Vmes sem tri tekače prosila, če mi posodijo telefon za kratek klic … In nihče izmed njih ni imel več baterije. Vprašala sem še na informacijah, pa so dejali, da njihovi telefoni delajo samo v Nemčiji, tujih številk ne morejo priklicati. Kar na smeh mi je že šlo, ker ob vsem preoblilju digitala ni kaj dosti kazalo, da bom lahko vzpostavila zvezo.  Tik pred izhodom, kjer se je trla nepregledna množica, sem še enkrat poskusila “nažicati” telefon in po dveh neuspelih poskusih končno uspela  priklicati Janija, ki se na angleško številko sprva ni hotel odzvati.

Zakaj tečem? Pošteno  povedano, nisem med tistimi, ki polno uživam v vsaki minuti teka, tečem zato, ker se po teku odlično počutim, ker s tekom premagujem lastne meje in ker se pri teku čutim povezano s celim svetom.

Končno smo se našli, Jani in Maj sta me pričakala vsak s svojim dežnikom in mi prinesla suha oblačila. Šele sedaj sem videla, da mi je na mestu, kjer sem nosila telefon, zrastel pravi pravcati žulj. No, na srečo je bilo to tudi vse od poškodb. Utrujenosti nisem  pretirano čutila, le noge so bile precej lesene, toda še vedno v funkciji, zato smo se skupaj odločili, da gremo praznovat po mestu. Prehodili smo vsaj dva kilometra, se  zabavali ob pogledu na številne mimoidoče, ki so stokajoče, a z nasmehom na obrazu, hodili po stopnicah, po čemer smo sklepali, da so bili udeleženci maratona. V mestu smo nazdravili s pivom in se nato napotili v hotel, kjer smo še dolgo v noč razpravljali o čudoviti izkušnji dneva.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: osebni arhiv