Poučne misli, ki največkrat ne držijo ali zakaj ne jemati resno izreka »Curiosity killed the Cat«
Zadnja tri leta živim posebno življenje. Nenačrtovano. Marsikaj od tega, česar sem bila navajena, da je del mojega vsakdana, se je spremenilo. V tem času se vse vrti okoli mojega zdravja. To je sedaj moja prioriteta, edina tema in vsebina.
Sem živahna oseba, ki ni nikoli mirovala. Zasebno in karierno sem rada živela, potovala, se družila a tudi iskala velike projekte in se kdaj tudi postavila na čelo in vodila skupino ljudi. Mariborčanka, a usmerjena v svet. Veliko sem prepotovala, več kot leto dni živela na Kitajskem. Strahu nisem poznala, svet pa mi je bil vedno zanimiv in z radostjo sem ga raziskovala. V 2018 sem se srečala z neznanim občutkom, z utrujenostjo, drevenenjem nog in bolečinami. Počasi so se kopičile še druge težave in stare Mie skoraj ni bilo več.
»Gospa, leta so tukaj, morali se boste navaditi«
Mia, ljubezen
Kako se torej obnašati in kaj narediti, ko nenadoma telo ne deluje več, kakor prej, ko se pričnejo pojavljati težave. Pri meni se je začelo z nespečnostjo, utrujenostjo, nevrološkimi problemi, nihanjem pritiska in težavami s srcem.
Zdravniki so merili funkcije organov in niso vedeli, kaj bi z mano. Niso imeli odgovora, kaj se dogaja, in predlogi za pomoč so bili bolj ugibanja kot karkoli drugega. Čez čas so pokimali in rekli » avtoimuna bolezen« in s tem zaključili. In vse to je bilo pospremljeno marsikdaj z: » Gospa leta so tukaj, morali se boste navaditi«. No, pri nekaj čez petdeset nisem imela občutka, da je ok, da sem nemočna in nefunkcionalna.
Končno diagnoza
Po letu dni obiskovanja zdravnikov sem dobila prvo diagnozo. Diagnosticirali so mi raka na prsih. In že prej slab občutek, da mi življenje polzi iz rok, se je samo poglobil. Stanje šoka in praznine. Nabor veliko nepričakovanih dejstev, ki so tok tega, kar sem zase načrtovala in česar sem se veselila, preusmerile in bolje rečeno, ustavila vse. Vse, kar sem poznala, se je sesulo. Kaj narediti in ali sploh kaj narediti? Tudi brez zdravstvenih podatkov mi je bilo jasno že nekaj časa, da nisem dobro.
V tej praznini, strahu in zmedi sem se poizkusila orientirati. Pogledati naprej. Kam naprej? Pritiski, da moram ali hočem preživeti, mi niso pomagali iz zmede. Takoj se pojavlja drugi pol – Nočem, ne morem. Za ravnovesje sta potrebni obe skrajnosti in miselno sem se znašla v tej dvojini, ki je ustvarjala z nihanjem ravnovesje. Umirila sem se, ko sem sprejela, da je v redu in eno in drugo. Potem je ok. Brez ciljev. Pustiti stvari odprte …
Ne bitka z rakom, radovednost je moja izbira
Nisem se torej odločila za mantro: »Hočem živeti«. Ne nameravam pa sveta zapustiti zaradi naivnosti, nevednosti ali površnosti. Iskala sem pot. Sem zaupala? Upala? Niti ne najbolj … a šla sem dalje. Ko sem se ustavila, se je pojavil kdo od prijateljev, prijateljic, moja sangha, in me premaknil, spodbudil … da sem delala nove korake. Nič krčevito … šlo je in še gre bolj za radovednost. Grem dalje. Radovednost. Do kod lahko grem? Kam naj stopam? Ali lahko poiščem rešitev, ki bo zame – za moje bitje in telo podporna?
Iskala sem in spoznavala, da na svetu obstajajo znanja, a razpršena in manj dostopna. Spoznanja, da rak ni zahrbtna bolezen. Kakor marsikatera druga tudi ne. Pomembno je, da sem pričela z ignoriranjem ignorantskih medijev, ki v glavnem ustvarjajo pritisk in govorijo o «bitki z rakom«. Jaz se ne bom borila. Moja izkušnja je, da bitke izčrpavajo. Ustvarjajo poražence in zmagovalce. To ni moj način pojmovanja sveta. S telesom morava najti pot, kako živeti naprej. Sprejela sem, da mogoče ne bom. Zdravniške pripombe me v glavnem niso podpirale. Odločitev sem sprejela sama. V soglasju s svojimi notranjimi merili in vodstvom. In na osnovi veliko preučene snovi o boleznih in zdravju. Prvo spoznanje, da se svojega stanja ne bojim in ga ne sovražim. Je del mene in mojega telesa. Telo ga je ustvarilo, torej se moram s telesom dogovoriti, kako naprej.
Optimizem, jeza, obup, strah, hvaležnost … samo sem
Mia na Artkampu Lent
Z zdravniki sem reševala področje raka na prsih. In se dogovorila za operacijo. Ostalih uradnih pristopov niso izvedli. Še sedaj me na kakem pregledu kak »uradni zdravnik » v beli halji pokara, da me najbrž prihodnje leto več ne bo, ker nisem imela kemoterapije in obsevanja. Te besede ustvarjajo veliko stisko. Jaz sem ok, saj stojim za svojimi odločitvami. A tak pristop najbrž ni v pomoč bolnikom, ki imajo manj znanja o tem, kako ohranjati notranjo stabilnost.
V celotnem obdobju sem imela faze obupa in strahu. Ko sem se opazovala, sem spoznala, da je v meni vse to hkrati. Istočasno obupana in optimistična, jezna in hvaležna. Malo me je zmedlo. In potrdilo, da vsaka sodba, mnenje ustvarja ravnovesje tako, da ustvari svoje nasprotje. Najbolj je ponovno pomagalo, da se nisem ukvarjala s tem, da moram verjeti, da moram ostati pozitivna. Lažje je, če sem bila, kar sem bila … in da tem občutkom nisem dajala več predznakov, da sem pozitivna ali negativna. Haha. Samo sem.
Holistično pristopim k svojemu zdravju
Moje počutje je bilo slabo že leto dni pred diagnozo in vedela sem, da se moram ukvarjati s celim telesom. Usmerila sem se v to, kako pomagati telesu, kako si vrniti moč in vitalnost. Potem se ne bom bala novih bolezni, saj se zdravo telo obnavlja samo.
Zame je veljalo, da je bilo telo potrebno razstrupiti. Današnje življenje, tudi v Sloveniji, ne pomeni, da nismo izpostavljeni težkim kovinam, kemikalijam in mikro plastiki. Mojemu telesu so ti vsiljivci resnično škodili. Začela sem res pazljivo iskati ekološko pridelano hrano, se izogibati sladkorjem in glutenu in ….. Zame je veljalo, da sem določeno obdobje lahko glede tekočine konzumirala le destilirano vodo. Dolgo obdobje resne diete je bil zanimiv preizkus. In v ozadju ponovno veliko radovednosti… Kako je živeti ob hrani, ki je toliko različna od vsega, kar se nam ponuja vsakdan in kar imam pravzaprav tudi rada.
Suvereno trdim, da avtoimuna bolezen ne obstaja
Potrdila bi raziskave, ki trdijo, da so za raka krivi patogeni mikroorganizmi. Pri meni je to gotovo veljalo. Velik nabor raznoraznih virusov, bakterij, glivic in parazitov si je ustvarilo svoje kraljestvo. Prevelik zalogaj za moj imunski sistem.
In ja, suvereno trdim, da avtoimunska bolezen ne obstaja. Vedno gre za vnetja, ki so za imunski sistem prevelika, premočna in zato trajajo in se ponavljajo. In bolj kot je imunski sistem šibek, več mimoidočih mikroorganizmov se lahko naseli v nas, ki bi jih drugače imunski sistem sam hitro uničil. Ni nujno, da merjenje na vzorcu krvi iz roke pokaže obstoj teh »bacilov«. Običajno ne. Nekaj let je trajalo, da sem našla izvor vztrajnih vnetij pri sebi … ustna votlina in čeljusti, kjer so se za lepimi in zdravimi zobmi skrivale poškodbe, polne bakterij.
V nas samih je velika moč
Mia na Kitajskem
Radovednost me je gnala dalje. Po vsem preštudiranem in doživetem se strinjam z Joem Dispenzo in Brucom Liptonom in Greggom Bradnom. Poškodbe na fizičnem telesu so posledica poškodb na drugih telesih. Različni pristopi te drugi plasti telesa imenujejo različno, in tudi jaz sem morala pogledati v zapise »energijskega telesa« in poiskati poškodbe tam. Tiste, ki so bile tako velike in močne, da so povzročile slabo delovanje mojega imunskega sistema. In pripeljale do vseh teh vnetij in bolečin.
Zgoraj omenjeni lepo razložijo kako deluje povezava med fizičnim in nefizičnim in da je v nas samih velika moč. Veliko znanja o spreminjanju podzavesti, teh zapisov in kreiranju nove realnosti sem imela že prej. Radovednost mi je odpirala vedno nove poti in pristope, kako to znanje uporabiti in svoje energijske zapise in frekvence uravnavati na poti k zdravju in vitalnosti.
Šlo je za pot raziskovanja
Miina pot raziskovanja
Pot počasnih korakov in prehojenih smeri, ki niso bila načrtovana. Počasi in nikoli z zagotovilom, da je pot prava. Tudi tu me je ohranjala in naprej gnala radovednost. Ali je to počutje povezano s tem? Ali bom kaj našla na tem nivoju zavesti in sprostila tam? Ali je dovolj, da samo sem in se bodo energije uskladile same?
Pri meni je bilo potrebno veliko dodatnega uravnavanja in sproščanja vozlov, ki so bili na energijskem nivoju, a so povzročali moje fizične simptome. Brez predsodkov sem iskala možne poti in poglede. Našla mnogo ljudi brez predsodkov, ki so me podpirali s svojim znanjem. Da sem svet, kot sem ga poznala, čisto spustila in ga pričela počasi sestavljati na novo. Z zavedanjem, ki ga imam še sedaj, da veliko tega ne vem, da mi ni jasno in da je naše življenje pustolovščina. Pot v neznano. Fino je, če na tej poti raziskuješ in uživaš. In za to je osnova radovednost.
Filozofski pogled, prilagojen mojemu vesolju
Predstavila bom tudi poglede, ki sem jih ustvarila, da v svojem vesolju lažje živim.
Vse je za nekaj dobro. Naka
»Vse je za nekaj dobro.« V mojem vesolju tega stavka ni. Ta gonja po dobrem, po pozitivnem ustvarja polarnost … potem sem velikokrat zopet slabo … saj če se trudim biti pozitivna …. avtomatično ustvarim tudi drugi pol, zato, da je stvaritev usklajena, stabilna.
Ali res lahko verjamem, da je moja bolezen za nekaj dobra? Če sem iskrena ali lahko to rečem? Pri meni se je izkazalo, da se s tem tolažim … ja, je že za kaj dobro. Iskrena pa v tem nisem. In ali je to sploh pomembno, da je dogodek za nekaj dober. Pač je…dogodek. Na poti. Enkrat dež, enkrat poledica, enkrat sonce. Vseeno mi je, bolezen je, lahko se trudim ozdraveti ali pa ne. Eno in drugo je ok. V bistvu sem najlaže sprejela idejo, da je prava pot, pot celjenja in meni ustrezen cilj biti cel, ne pa zdrav.
Tolažbe ne maram in to krilatico sem hitro zabrisala iz svojega življenja. Vprašala sem se, kdo določa kaj je lastnost, ki ji rečemo dobro ali slabo. Jaz sama. Torej se lahko tudi sama odločim, da se s tem ne ukvarjam. In če se neham s tem ukvarjati, koliko sproščene energije se pojavi. Ne ustvarjam več sodbe o na primer bolezni, ustvarjam lahko karkoli drugega. Ali pa nič in samo uživam. In raziskujem. In sem radovedna.
Težave so, da se iz njih nekaj naučiš. Ko se, greš dalje. Naka
Še en znani stavek sem vrgla iz svojega vesolja. Tisti: »Težave so, da se iz njih nekaj naučiš in ko se naučiš, lahko greš dalje.« Jaz sem se naučila, da to zame ne velja. In šla dalje. Ogromno pritiska je v tem, da iščeš lekcije in se mučiš, ker nisi dovolj pameten, da bi razumel lekcijo in verjameš, da te zato čaka še več trpljenja. Tudi če se ničesar ne naučim, je ok. Seveda sem prišla do določenih uvidov in spoznanj. A do njih prihajamo nenehno v življenju, niso značilne samo za bolezen, vsaj jaz tako mislim.
Mia in projekt avatar
Avtomatično naši možgani vlagajo energijo v to, da nas opozarjajo na nevarnost. Tako nas čuvajo. Že od pamtiveka. In ogromno energije gre v to … saj to je delo, aktivnost možganov … ustvarjanje te sodbe. In ob ustvarjanju te sodbe večina ljudi ni doživljala sreče. Zato se je pojavila doktrina, da je ustvarjanje skrbi in strahu in jeze slabo, in je bolje energijo namesto tega porabiti za nasprotno, za ustvarjanje optimističnega pogleda, dajanja hvaležnosti in ljubezni. Think positive! In ogromno energije se potem vlaga v to pozitivno razmišljanje. A če temelj nosi zapise strahu in nevarnosti, ne moreš gledati prijazno. Veliko nas je, ki smo ob tem delu čutili veliko izčrpanost. In ko smo za trenutek od utrujenosti pozabili biti pozitivni, se je vrnil občutek skrbi in strahu.
Najprej sprejmimo svoje misli, občutke, čustva
Kaj narediti torej s to energijo? Vse samo sprejeti. Opazovati. Misli, ki opisujejo strah, skrb, občutek ogroženosti ali hrepenenje po varnosti itd…Te misli nastajajo v naših možganih. In možgani so v naši glavi. Glava je torej naša, ni nekaj večjega in izven nas. Smo večji od možganov in dobro je, da sami prevzamemo krmiljenje njihovega delovanja, sami odločamo, kaj naj možgani mislijo.
A najprej moramo samo spremljati in opazovati naše misli. Potem opazovati kakšne občutke te misli povzročajo. Občutke in čustva potrebujemo, saj nas usmerjajo v življenju. Odločamo se z možgani, ki so del nas in odločitve morajo biti naše, zavestne. S tehnikami, ki sem se jih naučila že prej, imam dostop do tako imenovanega podzavestnega dela uma. In zapise lahko zavestno spreminjam. Odločam se sama, kako bo tisti del deloval. Del, kjer so nakopičene izkušnje, ki nas opozarjajo na nevarnosti. Del, ki je bil posebej aktiviran v času bolezni. Ta tri leta sem zaradi slabega počutja in bolečin veliko preležala. A sem bila aktivna. Povezovala sem vse dele možganov, gladila podzavest in zavest in ustvarjala koherenco z drugimi deli telesa in bitja.
Hvaležna
Hvala znanju in izkušnjam in mojim učiteljem: Vipassana tehniki meditacije (www.dhamma.org) , Hariju Palmerju in Avatar tečaju Zavestnega upravljanja življenja (https://avatar.nl) in dr. Nasserju Salehiniji (https://youleadyou.net).
Foto: arhiv avtorice
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Če vas zanima, kako potekajo delavnice s psi/konji, ki jih izvajamo, ali si želite izkusiti coaching/delavnico s psi ali s konji, ali vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.
1 komentar
Vpišite vaš komentarkako čudovito močna zgodba.