Kaj storiti, da uspem in se umaknem od vseh? Kako se rešiti strahu in posledic preživetih zlorab, okrutnih dejanj, ki so ranile mojo celotno bit in mi niso dale možnosti preživetja, v okolju, kjer sem se vedno bolj “dušila”, “izgubljala”, sama pred vsemi in proti vsem? Težko sem sprejemala vedno težjo pot življenja. Potrebno je bilo ukrepati in se opreti na nekaj tako močnega, da bom zmogla iz teme v svetlobo.
Vse to in še več je rojilo po moji glavi, mi ni dalo spati, da sem začela intenzivno udejanjati svoj beg iz pekla.
V okolju, v katerem sem s sinom živela, ni bilo možno graditi prihodnosti. Nihče me ni jemal resno, zaradi vseh blokad v govoru sem se težko izražala. Telo je trpelo. Zadnje leto pred prekinitvijo molka (ko sem začutila oporo za možnost sprememb v osebi iz svetovalnega centra v Ljubljani in začela formalno zapisovati večino preživetih situacij, kar govorno ni šlo iz mene), je bilo peklensko. Kot da gre samo še na slabše, ne glede na moje pozitivno razmišljanje in vsakodnevno osrediščenje na dobra dejanja.
Zakaj? … sem se spraševala.
Kaj sem jim naredila?
Samo svoje sanje želim živeti!
A nikoli ni bilo dovolj. Niti tako, kot so drugi želeli.
Sama, zasledovana, marioneta – potrebujem čudež
Nisem več zmogla. Ropotalo je v meni, kot bi divjala vojna, kot bi orkan objemal moje telo, dušo, srce. In vse svetlo zabrisal v prah. Odvzel vse v meni komaj še živo. Vsa hrepenenja, drobtinice ostalih hrepenenj, zadnji kanček moči in upov. Brez osebe, na katero bi se lahko oprla, zaupala ali zanesla, je odneslo še zadnjo trohico sposobnosti zaupanja. Življenje brez občutka varnosti, brez ljubezni, topline, bližine, iskrenosti. Nadzor, zasledovanja, ustrahovanja, pridiganja, omejevanja, obsojanja, poniževanja, vsiljevanja manjvrednosti, …
Karkoli sem ustvarjala, ni bilo v skladu z določenimi načeli in pričakovanji. Nikomur nisem bila pomembna; uporabljali so me kot marioneto. Tega sem se še kako zavedala. Jokala sem, kolikor sem zmogla. Dokler tudi solza ni bilo več moč videti. Sama tišina, bolečina, … in prava družba, mi je, iskreno rečeno, primanjkovala. Kot je primanjkovalo sredstev za preživetje. V končni fazi celo upanja. A morala sem ga iskati. Zaradi sina. Edine osebe, ki je ostala del mojega življenja, in največji razlog, da se še borim. Zanj, zase, za življenje. Za iskanje novih razlogov, ki bodo pričarale smeh, radost, tako iskano in hrepenenja polno obilje.
Ko se človek počuti mrtvega, je edino preostalo hrepenenje – čudež. Želja, brez zmožnosti pričakovanja in čutenja – selitev. Novo življenje.
Misel in prebujanje občutij, kaj mi pomeni selitev: beg, ali resnična zmožnost/sposobnost gradnje celotnega življenja na novo, preobrazbe mene same, navzven in navznotraj; nekje v novem okolju
Ko se je želja kot blisk uresničila in sva se imela s sinom možnost umakniti od vseh, ne znam opisati, kako je bilo zadihati zrak, stran od podivjane atmosfere preteklega območja bivanja. Stran od teme. V naravi, v umirjanju same sebe, v kreaciji načrtov skozi vsakodnevno aktivnost, brez čutenja obremenjenosti. Čeprav je telo čutilo utrujenost. In se občasno še upiralo (tremeroznost, ohromelost telesa), a vse le ob stresnih situacijah (sodni postopki, ustrahovanja bivšega partnerja, izvrševanje pritiskov name). Rojevale so se nove ideje, vizija je bila bolj čista, sanje občasno že bolj prijetne, sin bolj miren. Večji mir tudi v meni sami.
Prisluhnem sebi in odslovim krivdo
Nikogar nisem pogrešala. Niti nisem želela delati korakov v sprejemanju odnosov. Tega me je bilo neizmerno strah. O misli na partnerstvo pa nisem bila niti sposobna razmišljati. Potreba po moškem je zamrla. Imela sem jih v slabi luči. Zaradi vsega preživetega. Nikogar nisem hotela. Odločila sem se za posel. Za svobodo. Za varnost. Previdnost. Uspeh. Za vedno več volje do življenja.
Puščala sem času čas, se spreminjala, duhovno rasla, krepila argumente, analizirala sebe in ljudi okoli sebe, opazovala in nadzirala lasten odziv v raznih okoliščinah, v katerih sem se ali pa bi se še lahko znašla. Ni mi bilo več treba vsega sprejeti, se dobrikati, prilagajati. Vnaprej sem se pripravljala in predvidevala možne situacije, instinktivno. Imela sem sposobnost zelo globokega čutenja, videnja. Skozi sanje in skozi dan. Skozi dvome, izkušnje.
Na novo sem se učila sprejemati, razumeti, veseliti, smejati, razreševati pretekle in vsakodnevne situacije, izražati lastno mnenje, postavljati meje, biti slišana in upoštevana. Najti rešitve, ki bodo učinkovite v večini primerov.
Predala sem se poslovnim načrtom, sprehodom, razmišljanju, nadaljnjemu pisanju pesmi. Aktivnost me je reševala, krepila. Oddaljevala od obžalovanj. Postavljala v samozavestnejše stanje. Brez nenehne misli, kako imajo drugi več kakor jaz. Tudi moči, vpliva.
A materialni svet je tukaj
Ukvarjala sem se z dokazi, da bi se čim prej ubranila občutkov krivde, ter odstranila pripisane občutke, kako je vse narobe z mano, kako sem nora, kako si ničesar ne zaslužim, kako je moje življenje pretežko, da bi me kdo sploh želel, in da itak ničesar ne bom dosegla, sploh pa ne brez pomoči …:
– zapisovala sem vse, česar sem se v sebi spomnila, kar se mi je dogajalo
– snemati začela pogovore (zaradi samozaščite) v sumljivih situacijah
– slikala določene dokazne materiale, ko sme čutila, da moram to storiti
– pazila na izražanje
– se posvečala petju in snemanju ene izmed oddaj, v katero so me povabilo z mojo življenjsko zgodbo
– pred spanjem in čez dan veliko razmišljala (misli dejansko nisem zmogla ustaviti).
Bila sem še vedno sama v vsem. In za vse. Sama z otrokom. Za otroka. Za živeti življenje.
Iskanje odgovorov na vprašanja, skrita v notranjosti mene same … Komu dajejo uradni organi zaščito? Komu se verjame? Koga se raje spreminja? Ali nimamo pravice vsi izživeti svojih potencialov? Komu se pusti blizu in komu križa poti? Kdo določa količino možnosti posamezniku in reže krila ljudem?
Dovolj! »Poln kufr!«
Da prekinem molk, pa je bilo ključno dejstvo, da sem imela vsega “poln kufr”. Zakaj bi morala nositi vso to breme, ki ga nisem sama izzvala skozi svoja dejanja? Zakaj že ?
Prekipelo mi je.
Odločila sem se. Moje telo, srce, duša, zavest – da je dovolj!
Pa četudi mi tisti nekdo resnično vzame življenje, kakor je rad govoril o moji in sinovi ogroženosti. Na rezervi sem vsekakor imela zapiske, da bi se vedelo, kaj se je dogajalo, če bi do kakšne nesreče resnično prišlo. Prišel je čas, da svet seznanim z dejansko resnico, kaj vse se lahko zgodi živemu človeku, kako najti rešitve.
Sama sebi sem si drznila postavljati vrednost. Se poslušati: kako se počutim v nekih situacijah, v okoljih z ljudmi, kako se samozaščitim, tudi komunikacijsko. Že od nekdaj sem se čutila ljudsko, zelo resno in s potrebo po ustalitvi. Zelo delavno. Vedno sem konec koncev prihajala do spoznanj, da moje najgloblje želje nikoli niso dokončno zamrle. Da vera vame sama nikdar ni dokončno odšla. Sama sebi sem postajala pomembna. Pa četudi bi ali pa bom večno živela sama, bi in bom vedno ohranjala vse, kar sem začela ustvarjati, in kar sem do danes ustvarila – na kar sem lahko še bolj ponosna. Ker sem vse zmogla in zmorem.
Moje špansko srce zaživi svoje sanje
Sebe sem delno videla v podobah princese Diane. Kot bi nekoč, v kakšnem izmed preteklih življenj (kdor verjame vanje, ve, in razume, o čem govorim), živela na dvorcu, bila morda kraljica (to sem v sebi zelo čutila, in me je velikokrat vleklo k želji, občutiti, kako je živeti v kakšnem gradu). Nikoli se nisem niti počutila kot Slovenka. V sebi sem čutila špansko srce.
Instinkt me je vodil v spremembe. Sprememba v nove spremembe. Z novo identiteto.
Šele sedaj tudi vidim, da si marsikdo iz obdobja preteklega življenja ne upa, kar so si upali prej. Zanje sem bila vse, kar so sami bili. Marsikomu sem bila njihovo ogledalo.
Jah, ta strah – kaj vse uniči, dokler ga ne predelamo. In se bojimo, česar se ne bi smeli. Ne živimo, ker ves čas le hrepenimo. Dokler ne ugotovimo, da je življenje prekratko, da bi del sebe zapustili in živeli pod tujimi načeli in vplivi.
Ne rečem, da izzivi kar izginejo. Tudi pri meni niso. So prišli novi, na poslovnem področju, ker je bilo potrebno, da se izoblikujem v vseh smereh, da lahko postanem vedno boljša verzija same sebe. Da še v tej smeri proučim, kaj mi koristi, kaj le jemlje energijo in napredek. Da zaupam sebi in svojemu sistemu, v katerem se najbolje znajdem, kakor drugi v svoji smeri lastnih taktik.
V slabem letu dni neverjeten napredek – moj posel, vse, česar nekoč nisem imela, sedaj ustvarjam sama, znotraj svojega podjetja, za obilje lastnega Življenja.
V stiku s seboj, popolno nasprotje tega, kar je nekoč bilo.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o.
Foto: arhiv avtorice
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.