Pričujoče besede bom izkoristila, da vam orišem svet, v katerem želim živeti. Želim si družbe, ki spoštljivo ravna s hrano in ne potrebuje programov za reševanje stiske lačnih otrok. Želim uživati v čisti naravi, ki ne potrebuje čistilnih akcij. Želim si zavedanja vseh nas, kako zelo pomembno je in sploh ne samoumevno, da si lahko natočimo kozarec čiste vode. Želim si, da se skrb za okolje postavi na agendo ne le šolarjev, ampak tudi gospodarstvenikov in politikov. Predvsem pa si želim, da bodo moji bodoči otroci živeli v takem sanjskem svetu. Pa so to res zgolj sanje?
Večkrat slišim “ne da se”. “Ne, tebi se ne da,” si mislim. Ne da se nam niti razmišljati o okoljskih izzivih, saj so trenutno še daleč stran, na zasmetenem Baliju, skoraj poplavljenem Miamiju in talečih ledenikih. A če želimo ohraniti svet vsaj v približno takem stanju, kot je, tudi za naše otroke, bomo morali pričeti razmišljati o tem in zavihati rokave. In to ne zgolj enkrat letno, ko se oboroženi z vrečkami in rokavicami odpravimo v bližnji gozd, poberemo nekaj plastenk in se zadovoljno fotografiramo s sendvičem v roki v zbrani družbi. Ponosno se potrkamo po prsih v prepričanju, da smo rešili svet.
Zdi se, da čistilne akcije simbolizirajo poglavitno in edino okoljevarstveno udejstvovanje Slovenk in Slovencev. Pa še te se zgodijo le enkrat letno. S čistilnimi akcijami seveda ni nič narobe, saj tudi narava, kot naši domovi, potrebuje redno ‘vzdrževanje’. Napačno pa je mišljenje, da je čiščenje narave dovolj, da si očistimo tudi svojo vest. Pomislite, en dan čistimo, preostalih 364 dni v letu pa s prepolnimi plastičnimi vrečkami hrane, od katere bomo verjetno vsaj del zavrgli, zapuščamo malike potrošniške družbe.
Nočemo razmišljati o tem, da enkrat letno ni dovolj, še bolj pa nočemo razmišljati o tem, da je čiščenje le izhod v sili. Zato smo se Ekologi brez meja odločili, da bomo letos čistili še zadnjič, z ambicijo, da bo to za našo zeleno Slovenijo svež in čist začetek. Nekatere čistilne akcije imajo že 40-letno tradicijo, kar pomeni, da že 40 let nekateri odpadke nosijo v naravo, drugi pa iz nje. Čistilne akcije niso zgolj lek za naravo, ampak tudi oz. predvsem za našo vest. Čas je, da primemo za drugi konec vrvi in se problemov/odpadkov lotimo tam, kjer nastajajo.
To bomo letos storili 15. septembra, ko bomo še zadnjič očistili Slovenijo, nato pa bomo morali kot družba vse moči usmerjati v preprečevanje nastajanja odpadkov in posledično tudi smetenja. Akcija bo letos potekala septembra, saj se tudi Slovenija pridružuje največjemu svetovnemu okoljevarstvenemu dogodku tega leta World Cleanup Day 2018, v sklopu katerega bo vsaj 5 % prebivalstva iz 150 držav od Nove Zelandije pa vse do Havajev čistilo v enem dnevu.
A bolj kot 15. september se mi zdijo prelomni vsi preostali dnevi v letu. Bomo vklopili ‘kmečko’ pamet in s preudarnimi nakupi poskrbeli za znižanje ogljičnega odtisa in zmanjševanje količin odpadkov, ki jih v povprečju vsak od nas dnevno proizvede za skoraj kilogram in pol? Bomo pozabili na trende hitre mode in se v trgovine odpravili s svojimi vrečkami in embalažami? Bomo popravili pokvarjene ali polomljene reči in jim podarili novo življenje? Ne vem. Vem pa, da vsak korak šteje pri uresničitvi sanj o čistem o okolju. Tudi tako majhen, kot je zavračanje slamic, plastičnih vrečk in plastenk. In verjamem, da te sanje niso samo moje.
Slovenija v svetu visoko vihti zeleno zastavo in je navdih množicam. 15. septembra bo tako priložnost, da Sloveniji in svetu znova dokažemo, da zmoremo in znamo. Tokrat tudi dolgoročno s poudarkom na preprečevanju nastajanja odpadkov in raznolikih skupnostnih aktivnosti za izboljšanje našega bivalnega okolja. Povlecite z nami za pravi konec vrvi 15. septembra in vsak nadaljnji dan!
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o.
Fotografije: Boštjan Mljac, Ranja Ristič, Davorin Baloh, osebni arhiv avtorice
No Comments so far
Jump into a conversationNo Comments Yet!
You can be the one to start a conversation.