Plastika kot naš trojanski konj

Plastika kot naš trojanski konj

Plastika kot naš trojanski konj

avtor 8. decembra, 2019

Ali veste, kateri so top trije plastični odpadki, mimo katerih dandanes ne morejo živali na odlagališčih ali v morju? Po oceanih je žal še vedno največ zapuščenih ribiških mrež, industrijskega materiala za pakiranje (plastični peleti oziroma granule, ang. nurdles), pri čiščenju obal pa se zbere največ cigaretnih ogorkov.  Tokrat pišem o alternativah, ki vznikajo po vsem »nerazvitem« svetu in nadomeščajo plastiko. (op. ur.: članek je četrti v vrsti iz serij BITI POET ZA PLANET (poet: potencialna oseba ekološkega temperamenta)).

Pozabili smo hvaležnost do narave
Zemlja za Navdihni me by Eva Žunec za Insights d.o.o.

Zemlja za Navdihni me by Eva Žunec

Nietsche je rekel: “V naravi smo radi, ker o nas nima mnenja.” Hm. A mi nismo narava? “Ko bi zemlja merila v premeru le nekaj čevljev in bi nekje lebdela nekaj čevljev nad nekim poljem, bi jo ljudje prihajali občudovat od vsepovsod … Čudili bi se vsem bitjem, ki bi hodila po površini krogle, in vsem bitjem v vodi. Ljudje bi jo razglasili za sveto, ker bi bila edina, in bi jo zavarovali, da je ne bi nič prizadelo. Krogla bi bila največje znano čudo in ljudje bi prihajali k njej molit, prosit za zdravje, za znanje, spoznavat lepoto in se čudit, kako je sploh mogoča.” (Joe Miller)

Naša družba ni v splošnem nič več spiritualno naravnana do tega planeta. Šamani, dajatve zemlji in staroselski način življenja so samo še delček kulturne zapuščine preteklosti, ki spada pod polico pravljic za lahko noč. Kot znanstveno-raziskovalno usmerjena, empirično in k utemeljitvam naravnana napredna moderna civilizacija, smo že dojeli, da strela ni odraz jeze bogov in da so naravne nesreče posledice razumljivih pojavov in dogodkov.

Kaj je vredno več: človekove pravice ali naravni zakoni ekosistemskih povezav?

Zakaj bi torej naravi še morali podeliti kakšno daritev v obliki česarkoli, kajne? Če pa smo jo osvojili v vseh najtežjih življenjskih prostorih, ki jih ima ponuditi in se bolj kot ne uspeli uspešno zavarovati vsaj pred večino naravnih katastrof in nevšečnosti? Ne borimo se več za golo preživetje, kjer bi bili odvisni od naklonjenosti naravnih pogojev – smo družba obilja in blagostanja, če se primerjamo s prejšnjimi obdobji človeštva. Ali lahko zdaj trdimo, da imamo zato eksistencialne privilegije pred ostalimi?

Ne pravim, da bi se znova morali vrniti v srednji vek k zažiganju čarovnic in prodaji odpustkov. Toda sprašujem se, če so človeške pravice, ki smo jih zapisali v želji, da postanemo enakovredna družba blaginje, resnično več vredne od neodvisnih naravnih zakonov ekosistemskih povezav, ki so obstajale že pred nami in bodo obstajale tudi brez nas? Za družbo očitno so. Kaj pa o njih meni preostala narava?

Plastika naš tihi ubijalec
Plastika za Navdihni me by Eva Žunec za Insights d.o.o.

Plastika naš tihi ubijalec

Človeštvo je tukaj res prekosilo samega sebe – ustvarili smo odpadek, ki ga ne znamo izničiti. Poleg tega, da je onesnaženje s tem materialom za nas videti zelo neokusno, pa recimo plastika rdeče barve najbolj privlači živali, ker je zanje videti kot hrana. Zdaj se mrzlično iščejo alternative temu ubijalcu. In ljudje, mimogrede – če nas mikroplastika iz oceanov sicer smrtno še ne ogroža, ne bi ob tem pomislili tudi, da namesto kalorij v hrani raje preštevamo kemikalije v plastiki, kamor naše obroke pakiramo vedno znova?

Saj je samo en plastični lonček za kavo,” je recimo v ponedeljek vnovič reklo nekaj milijard ljudi in se z novo kavo podalo osvojiti delovni dan. Vidite, družba je že dolgo nevarnejša od narave … Ker narava samo sebe uravnava – na zelo kompleksen, širše pravičen in neoporečen način.

 

Odvisni smo od papirja v denarnici in navideznega udobja

Pa mi? No, mi smo dandanes žal predvsem zares odvisni od količine papirja v denarnici in stvari, zaradi katerih smo preko stoletja evolucije sicer pridobili navidezno udobje. Ljudje težko dobimo pravo perspektivo, saj si je skoraj nemogoče predstavljati masovno porabo nekega globalno potrebnega izdelka.

Če smo se še pred nedavnim strinjali, kako slabi so plastični lončki za kavo in jih skušamo nadomestiti s papirnatimi, je tukaj nov šokanten podatek: 6,59 milijonov dreves bi bilo letno rešenih samo, če bi prešli na lončke za večkratno uporabo, kot so recimo stekleni.

Naravni konkurenti plastiki: ribe, kaktusi, sadje …

Nekje sem prebrala, da sveta ne spreminjajo naše kritike, temveč naši zgledi. Seveda je nemogoče pričakovati, da bi se odpovedali embalaži za enkratno uporabo, ker je veliko preveč uporabna – toda ‘plastika‘ je lahko povsem naravna!

Sadje, ribe, kaktusi – vse to je lahko soliden konkurent plastiki, obenem pa je kot material med razgradnjo neškodljiv za okolje. Ne verjamete? Sprehodimo se čez nekaj najbolj inovativnih in prisrčnih primerov, ki so vzklili po svetu v protest trenutnemu “ne gre drugače” prepričanju.

Bioplastika iz lupine mangov

Filipinski raziskovalec, Denxybel Montinola oziroma le 23-letni pripravnik je ustvaril bioplastiko iz lupine mangov in morske trave. Je vodotopna in brez škodljivega vpliva na okolje.

Spomnimo, da so morali najbolj znan filipinski otok Boracay zaradi čiščenja leta 2018 za šest mesecev povsem zapreti za turiste. Kar še dodatno navdihuje v tej zgodbi – mladenič je ta sadež izbral po premisleku iz razloga, ker ga imajo na Filipinih  v izobilju, obenem pa želi svoji biorazgradljivi plastiki z nadaljnjim delom še podaljšati rok trajanja. Njegov material bi se lahko uporabljal celo za lokalno preprečevanje krvavenja oziroma virusnih okužb!

Ali iz rdečih alg in ribjih lusk

Študentka Lucy Hughes se je prav tako odločila nasloviti problematiko plastike za enkratno uporabo. Njen odgovor: ustvarila je bioplastiko iz rdečih alg in ribjih lusk, imenovano MarinaTex!

Angležinja je zaradi izuma že prejela odmevno nagrado, njena bioplastika pa je v primerjavi s klasično močnejša, varnejša za uporabo in seveda veliko bolj prijaznejša okolju – ne le zaradi načina razgradnje, temveč tudi ker je njena osnovna surovina pravzaprav ogromen odpadek v industriji pri procesiranju ribjih izdelkov.

Mehika s kar dvema izjemnima izdelkoma, naravnima nadomestkoma plastike

V Mehiki imajo kar dve močni novici na področju plastičnih alternativ z izjemnim potencialom in pohvalo za inovativnost. Kaktusov sok je ne več tako skrivna sestavina, ki skupaj z nekaj nestrupenimi dodatki tvori nov material, ki se v zemlji razgradi v mesecu dni, namočen v vodo še prej ali pa ga po uporabi tudi preprosto zaužijemo – čeprav je raziskovalka Sandra Pascoe Ortiz, priznala, da sicer ni najboljšega okusa.

Ključna prednost kaktusov v primerjavi s pridelavo koruze za biplastiko, je v dejstvu, da ne potrebujejo veliko vode in uspevajo v trdoživih pogojih širom sveta. Nadalje, neko mehiško podjetje tudi že izdeluje plastičen pribor in slamice iz koščic avokada, ki so prav tako neuporabne v prehrani ljudi.

Listi bananovcev in vodotopne plastične vrečke prihajajo iz Azije

Še širša uporaba neplastičnih izdelkov pa je v uporabi po supermarketih na Tajskem in v Vietnamu – tam so se že odločili za pakiranje zelenjave in sadja v liste bananovcev, s čimer drastično zmanjšujejo plastiko za enkratno uporabo. Državi tako zmanjšujeta svoj škodljiv okoljski odtis – sicer sta se glede na raziskavo iz 2015 nahajali med prvimi petimi državami, ki jim pripada 60-odstotni delež onesnaževanja svetovnih oceanov s plastiko.

Obenem so v Aziji predstavili še en navdušujoč izum – vodotopne plastične vrečke čilskega podjetnika Roberta Asteta. Njegova vizija se je začela z idejo, da bi plastični pribor v okrepčevalnicah zmleli in bi se delci nato raztopili v vodi, s čimer ne bi bilo potrebe po zbiralnih centrih plastičnih odpadkov. Potencialnega partnerja je za masovno proizvodnjo takšnih vodotopnih plastičnih vrečk iskal po Ameriki in Evropi, toda ostal praznik rok. Proizvodnja vrečk podjetjem tukaj namreč prinaša premajhen profit, da bi jih zanimalo. Še dobro, da je Astete iskal naprej, dokler ni naletel na posluh in partnerja – na Kitajskem in rodila se je iniciativa, ki ustvarja svetlejšo prihodnost.

Londonski maraton navdušil z vodnimi žepki iz morske trave

In če še vedno mislimo, da lahko trende narekujejo le proizvodna podjetja, so tudi na londonskem maratonu dokazali nasprotno. Plastenke vode za tekače so zamenjali z biorazgradljivimi jedilnimi vodnimi žepki iz morske trave!

Rastlina, ki velja za enega najbolj obnovljivih virov na zemlji – zraste lahko tudi do enega metra na dan – za rast ne potrebuje pitne vode, niti gnojil, obenem pa skrbi tudi za nižanje stopnje zakisanosti oceanov, ki je eden izmed ključnih problemov ta hip. Ustvarjeni vodni žepki nimajo okusa in so varni za uživanje – v nasprotnem primeru pa se zavrženi v okolju razgradijo nekje po šestih tednih.

Ruanda s strogimi kaznimi za uporabo plastičnih vrečk – tudi za turiste

Ste opazili, da so skoraj vsi do sedaj našteti primeri iz “držav v razvoju” – oziroma vsaj tako jim pravimo slabšalno. Kot v smislu, da še niso na naši stopnji ali kaj …? No, da razčistimo – v namerah reševanja plastične problematike vsekakor prednjačijo; najbrž zato, ker morski tok na njihove obale nosi večino plastike, ki pristane v oceanih. Ste vedeli, da kar 80 odstotkov vseh odpadkov s kopnega pristane v morju?

Ruanda je že leta 2008 prepovedala uporabo plastičnih vrečk – zaplenijo jih tudi vsem turistom pri vstopu v državo. Vodstvom podjetij v primeru proizvajanja plastičnih vrečk grozi celo zaporna kazen. Učinkovito izvrševanje politike z ničelno toleranco do plastičnih vrečk zdaj uvršča Ruando v vrh držav brez problematike smetenja. Za primerjavo – parlament Evropske unije je prepoved plastike za enkratno uporabo letos potrdil v reševanje do leta 2021 … Nizozemska je medtem sicer v eni trgovini svoje prestolnice dosegla vpeljavo prvega oddelka brez plastike. V alternativnem pakiranju ponujajo že kar 680 različnih organskih izdelkov – od mesa, mlečnih izdelkov, zelenjave in sadja, …

Zahtevajmo pravice!

Še vedno pa nič od zgoraj naštetega ne predstavlja splošno vpeljanega in množično uporabljanega koncepta. Zato poudarjam, kaj so trenutno naše najvišje cenjene dobrine?

Nimamo pravic, dokler jih ne zahtevamo. Pa četudi kupimo le tisto zapestnico, zaradi katere se bo očistilo pet kilogramov smeti iz oceana …

Si upamo imeti pravico do čistejšega okolja?

Eva

P.S. Mimogrede, če se res ne morete odpovedati dnevni rabi plastenk, nasvet: Razrežite plastične obročke, ki se ustvarijo po odpiranju pokrovčka plastenke – vaše dejanje bo zmanjšalo možnost smrti živali v divjini.

Linki do povezav z bolj podrobnimi informacijami so tukaj:
mango plastika: https://nolisoli.ph/65114/plastic-alternative-mango-peels-seaweed-csanjose-20190729/
marinatex ribja plastika (zelo lep video o oceanih pravzaprav tudi): https://vimeo.com/356159721 + krajša različica: https://www.youtube.com/watch?v=AHKaChoCDW8
kaktusova plastika: https://www.goodmorningamerica.com/living/story/cactus-juice-newplastic-female-scientist-discovers-biodegradable-plastic-65830239
Robert Astete (topeče vrečke): https://solubag.cl/index.html

O Evi

Eva je študentka managementa trajnostnega razvoja v Kopru. Navdušila nas je s svojo iskrenostjo, ko smo jo spoznali na izobraževanju za vodjo certificiranja za družbeno odgovornost in trajnostni razvoj v okviru IRDO inštituta; s svojo idejo za Živo tržnico pa je navdušila tudi mednarodno žirijo International Call for Solutions on Innovation in Agrifood, kjer sta bila s kolegom uvrščena v finale. Povabili smo jo k pisanju, k predstavljanju res dobrih, navdihujočih zgodb, ki ne poznajo meja in pomagajo nam, naši družbi, našemu okolju. Hvaležni smo ji, ker se je vabilu odzvala. In tukaj je njen uvod, kmalu prihaja več zgodb.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

 


Foto: druga in prva

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.