Smaragdno srce človeka

Smaragdno srce človeka

Smaragdno srce človeka

avtor 14. novembra, 2020

Kmalu bo 12 let, odkar sem v Blaženem Zaupanju sledila Klicu svojega Srca in kakor lastovica, ki plete svoje srčno gnezdo, odletela po ozki stezici skozi svoj čarobni gozdiček, v Maternico svojega Svetišča Matere Zemlje, ki sem ga zgradila s svojimi Molitvami k Zaupanju v zdravje sebe, svojih otrok in celega planeta.

V svet pokuka novo bitje, moja srčna Ronja

Tako sem v okrilju Narave in Dobrih Duhov, v združitvi užitka in bolečine, v združitvi vseh razumsko dualnih nasprotij v eno in nedeljivo celoto, ob fizičnem ognju in rahlemu dežju, ob moškem igranju piščali in petjem in plesom žensk ter s slapovi božanske energije, ki je preplavljala celoten gozdiček in vse njene prebivalce, v Primarni Ekstazi, ki je najbolj naravno stanje duha, povezanega z bistvom in enostjo vsega stvarstva, rodila svojo čudovito hči …

Nikoli ne bom pozabila njenega začudenega pogleda, ko je prvič uzrla zunanjo svetlobo zelenine gozda, in njenega krika, ko je prvič začutila izvenmaternični hlad na svojem telesu … popustila sem pritisk v svoji maternici, nežno potegnila popkovnico iz svojega telesa, ter privila svojo hči na svoje telo … neizmerno evforičen občutek je pričel preplavljati srce in telo, cele tri dni nisem mogla spati, počutila sem se lahka kot pero … in te njene oči….

Prvi stiki z okoliškimi ljudmi so bili pretresljivi … vsa moja radost in zaupanje sta treščila ob zgroženost in strah ljudi … želela sem jim predati čudovito izkušnjo, želela sem oznaniti celemu svetu, da SO ROJSTVO, ŽIVLJENJE IN SMRT darilo in naj se prenehamo bati, saj ne moremo zbežati svoji usodi … pa me niso slišali … zelo redki so me … če sem hotela še naprej živeti v svetu ljudi, takem, kot je bil takrat, sem morala svojo radost in navdušenje potlačiti … tako je postal najlepši trenutek mojega življenja moja največja travma …

Postajala sem jezna in žalostna, pričela sem zavračati in se bati ljudi … in ljudje so se pričeli bati in zavračati mene. In kaj sem se naučila iz vsega zavračanja in vsega sovraštva in strahu, jeze in sramu, žalosti in bolečine, ki so se nabrali v mojem srcu skozi leta, ki so sledila? Da je edino resnično Zdravilo Svetá skrito v pasivni Ljubezni in sprejemanju tako dobrega, kot zla. Kajti samo ljubezen lahko preobrazi najhujše zlo, najhujši strah in najhujšo bolečino.

Porodne poti odprte v rojstvo Luči rodijo seme Noči

Moje porodne poti so bile tako razprte v večnost in neskončnost, da me porod ni izčrpal, ampak do roba napolnil z energijo. Ta energija je bila tako silna, da je prešla v evforijo, ki je trajala tri dni in tri noči. Vsi, ki so bili priča porodu, so praznovali z nama, vsi smo delili isti duh blažene zamaknjenosti … Svet se je zdel tako čudovit in neresničen … vse je bilo tako popolno, tako do roba polno lepote in ljubezni, da ni bilo prostora za nič drugega … to so bili najlepši in najčistejši trenutki mojega življenja … Hvaležnost in ponos sta plapolala skozi moje žile in poganjala srce, da je bilo v radosti in sreči. Počutila sem se nepremagljiva. Ne jaz, radost, ki sem jo v srcu čutila.

Uspelo nama je, uspelo, sem zašepetala svoji hčerki in vrnjen mi je bil njen blažen nasmeh …

S prijateljico Petro po porodu

Nekateri trdijo, da se morajo vse potlačene čustvene vsebine nekoč izraziti. Morda so mi odprte porodne poti spustile na plano vsa stara in potlačena čustva. Odkrito soočenje je najbolj blagodejna stvar, ki jo lahko storimo v takem primeru … In to sem storila, kar je mnogo ljudi peljalo k sodbam, da se mi je zmešalo. Najbolj hecno od vsega je, da sem se vsega, kar se mi je dogajalo, pošteno zavedala. Zavedala pa sem se tudi, da strastnega konja, ki je prebil v premajhnem prostoru predolgo časa, ne boš ustavil z noberno brzdo. Najbolje, kar v takem primeru lahko storiš, je, da mu popustiš vajeti. Da se na njem obdržiš, pa potrebuješ popolno sprejemanje njegovega stanja ter pasivno ljubezen, celo občudovanje njegovega nevihtnega divjanja. Sčasoma se bo utrudil in umiril ter postal voljan …

Moj notranji konj je bil popolnoma pobesnel … divjal je in hrzal:”Ukroti me lahko samo resnična ljubezen, ukroti me lahko samo resnična ljubezen, ukroti me lahko samo resnična ljubezen …”
In sčasoma je spoznal, da jo dobi le od svojih dveh hčera. In da je ta ljubezen neumrljiva, neminljiva in večna … in da ga resnična ljubezen noče ukrotiti. Da ga resnična ljubezen hoče le ljubiti … takega, kot je, popolnega. Z vso divjostjo vred … Hvala, da sta, ljubi moji.

Jeza, strah in sovraštvo v službi Resnice

Svetišče novega rojstva

Ta tri čustva so se pričela zbujati že četrti dan po porodu. In sicer takrat, ko sem se nič hudega sluteč, v sanjavi zamaknjenosti materinske sreče, sprehajala po pomladanskem sončnem travniku in srečala dve sosedi iz vasi, ki je bila od naše hiše oddaljena dober kilometer in pol poti. Začudili sta se, ti dve sosedi, in me debelo gledali:”Kaj ne počivaš? Kaj ne ležiš? Smrt še dva tedna leži pod posteljo porodnice. Lahko izkrvaviš!”
Ko sta odšli, sem počenila, da se polulam in iz maternice se mi je v veliki kepi ulila kri … Spoznala sem svojo šibko točko … zelo sem sugestibilna in hitro me lahko kdo prepriča v svoj prav. Ko pomislim na otroštvo, se lahko jasno spominjam resničnosti te trditve, zato sem se velikokrat jezila in se bala in sovražila tiste, ki so me prepričevali v svoj prav. Kako naj zaščitim svojo Resnico, ko pa je v stikih z drugimi tako krhka?

Spoznavam, da sem tukaj z namenom, da zapišem svojo Resnico, ki bo opogumila in predramila vse sorodne in speče Resnice sorodnih duš in ljudi, da sprejmejo svojo temno plat in njeno silo uporabijo v svoje Dobro. V Dobro Srca Človeka. Jaz sem tista, ki obstajam, zato da obstajam, taka kot sem, zato, da sem. »Sprejemam in ljubim se v popolnosti.« Ta stavek je čudodelni napoj, ki odveže negativni pol od sile čustev ter ga uravnovesi z mirom in predanostjo sebi, svoji duši, svoji tihi sreči. Ob tem ni potlačena niti kaplja čustvene energije, še več, energija se lahko sedaj prosto pretaka po mogočnem steblu volje v korenine čudovitega drevesa lastne Resnice.

In če pomislim, sem v tistih časih resnično imela posebno moč ter jo obilno predajala svoji hčerki. Šele kasneje, ko sta se najini avri in telesi pričeli ločevati in sem ostala zopet sama, so te modrosti ponovno poniknile v sen. Dejstvo je, da je lastno neodgovornost do sebe in svoje Resnice lažje prenašati na druge ali se izgovarjati na okoliščine, ali oboje.

Dve leti in pol srečnega materinstva

V prvih dveh letih sem bila zelo pozorna na to, da sem svoji hčerki dajala pozitivne afirmacije tam, kjer sem videla, da je večina staršev prestrašenih in ta strah predajajo otroku.
Zelo znan primer je, ko starš reče:”Boš padel!” In otrok pade. Potem starš reče:”No, a sem ti rekla?” In tako se prične najzgodnejše uveljavljanje Resnice starša nad otrokom.

Jaz sem si želela predati svoji hčerki zaupanje, zdravje in vero, ki sem jih doživljala med nosečnostjo in rojevanjem. Spomin na blaženo stanje zavesti je bil takrat še zelo živ in živeli sva precej stran od ljudi, ki bi nama vsiljevali svoje strahove in skrbi.

Božansko svetišče ponoči

V miru narave sem ji lahko predajala prve afirmacije. Namesto “pazi, da ne padeš”, sem ji v srcu govorila, že odkar se je prvič splazila za mačkom: »Zaupam tvoji poti, zdrava si, cela si, čudovito se razvijaš.« Kraj, kjer sva bivali, je bila hiša, vsidrana v strmino, zato bi bilo lahko milijon razlogov za strah in skrb. Vendar je moje zaupanje kmalu obrodilo sadove. Opazila sem, da je hodila po vseh štirih z glavo naprej po ravnini, v klančini je hodila postrani in po hudem klancu je šla vzvratno. Moje zaupanje ji je pomagalo razviti lastne tehnike, ki so jo povsem obvarovale padcev. Svoje prve pokončne korake je naredila tako, da se je prijela za ovratnico psice ter vstala. Pričeli sta hoditi vedno dlje in ne znam drugače pojasniti, kot tako, da sem s srcem hodila z njima in bila resnično cela v zaupanju do njune poti, zato me ni nikoli skrbelo. Moje materinstvo je bilo v tem smislu popolnoma sproščeno in izpolnjeno!

Največje preglavice in skrbi mi je delal “zunanji” svet, ki se je nenehoma vtikal v mojo naravno srečo. Bile so to govorice, nenapovedani obiski s strani socialne službe, nenehna skrb zaradi obveznega cepljenja …
Zavedala sem se, da zdravje izhaja iz harmonične povezave zunaj in znotraj nas. Opazovala sem svojo hči, kako nagonsko čuti, kaj potrebuje in nikoli je nisem trgala stran od zemlje ali ji vsiljevala umivanja. Naravni ekosistem je občutljivo ravnovesje med vsemi stvarmi. Opazovala sem ples elementov okoli svoje hčere in čutila, da ji naravno življenje z ljubeznijo krepi njen imunski sistem. Vse se je dogajalo spontano in brez prisile, vse je bilo nadzorovano s strani velike roke, katere majhen atom je naša Zemlja … Amen.

Zlato Sonce moje Zarje

Prišel je čas, da globlje omenim dragocenost svoje prve hčerke in ji dam mesto, ki ji pripada. Ta zlata in pogumna duša je prišla pomagat nositi križ, ki sem ga podedovala od svojih prednic, križ tako težak, saj je vsaka ženska, ki ga je prejela, nanj obesila še svojo težo, da ga sama nisem zmogla nositi … Pisalo se je leto 1999, leto, ki so ga mnogi napovedovali kot konec sveta. In res ga je bilo konec. Vsaj takega, kot sem ga poznala do takrat.

Njeno ime zrcali svetlobo, ki jo je prinesla s svojim prihodom v moje srce. In njen nasmeh mi je vedno znova vzbujal čudenje, čudenje, ki ga omenjajo že antični filozofi kot temeljni pogled na svet, ki vodi do Resnice.

V Imenu Resnice

Število devet je povezano z Luno in našo temeljno držo, z našim osnovnim odnosom do sveta. Nespremenljivost tega števila v povezavi s simboliko Lune govori o večni spremembi kot stalnici. Večna Resnica je stalnica, čeprev se njena oblika v času spreminja. Sedaj odhajam globoko, globoko, globoko v srčiko svoje Biti, kamor sem zakopala svoje Svetišče Resnice. Priučeni vzorci in travma, ki sem jo doživela ob izgubi skrbništva nad svojima hčerama, so me prisilili, da sem potlačila svojo Resnico in se pridno prilagajala drugim. Edinkrat v življenju, ko tega nisem storila, sem postala stigmatizirana kot neprimerna mati, neodgovorna, umazana, nora, sama, z večnim občutkom, da sem nerazumljena.

Ronjino rojstvo – naslikala Ana

Prepričana sem, da ima vsak od nas sorodne izkušnje, saj je že dr. Jung, eden prvih začetnikov psihoanalize, v poglavju knjige Človek in njegovi simboli, zapisal, da je bilo najprej dejanje in nato zavedanje o tem dejanju. Človek se skozi travmo in bolečino, ki iz nje izhaja, prične zavedati samega sebe. Zato so travme pomembne in bistvene za ozaveščanje tega, kdo smo in kaj je naše poslanstvo. Samo s preseganjem samega sebe in svoje travme se lahko dokopljemo do vrat svetega prostora znotraj nas in odpremo zastor svoje Resnice.

Travma je tista, ki nas zbudi iz zaspanosti ter nas požene v globine, potisne do DNA, kamor smo potlačili svojo najglobljo Resnico. Na dnu jezera leži plodna plast mulja, iz katerega na gladini vode poženejo čudoviti cvetovi LOTOSA duhovnega zavedanja.

Moja Resnica je ranjena. Doživela je travmo v srečanju z grobim materialnim obstojem. Še dobro, da je ranjena, saj potrebujem njeno kri; za črnilo. Njena kri vsebuje esencialno informacijo, ki jo zapisujem z vsako Besedo. In ker ima Beseda moč postati Meso in Luč, sprejemam popolno odgovornost za vsak izražen stavek, vsem strahovom in bolečini navkljub.
Pomembne Besede in dejanja, ki so iz njih izšla, so vedno prinesle težke preizkuse zaupanja za tistega, ki jih je izrekel, izpisal in udejanil. V tem je čar sveta in velika Milost Boga.

 

***

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: osebni arhiv Ane Nefeli

1 komentar

Vpišite vaš komentar
  1. Ljubo Divljak
    #1 Ljubo Divljak 14 decembra, 2020, 01:52

    Besede je napisala, to se namreč za-sliši, pogumna vajenka črne Zemlje, alkimije, ki Umetnost, (do) sedaj je postala praktično že mojstrica, tudi to se vidi. Dragocena je perspektiva ženske, navdihujoč je njen nori pogum, ki živo spominja na oljenko Puščavnice iz bukle zakona ljuibavi.

    Odgovori na komentar

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.