In nos. Oboje, torej nos za raj, je zapisano v DNK Alenke Ott Šaponia, vztrajne in trajnostno usmerjene Korošice. Dame, ki je magistrirala iz kemije, za kar v smehu pravi, da je raj in prekletstvo, saj se nakupi zaradi branja deklaracij strašno podaljšajo. Ženske, ki je z možem že pred dvajsetimi leti, ko še ni bilo »moderno«, postavila energetsko varčno hišo (brez radiatorjev in dimnika(!)). Strokovnjakinje, ki je razvila svojo lastno kozmetično linijo. Vodje službe trajnostnega razvoja, ki razvija v prihodnost usmerjena znanja in veščine svojih sodelavk in sodelavcev v okviru Petrola – za katerega se je odločila kot svojega bodočega delodajalca enkrat davno, še v času študija, ko se je peljala na »troli« in zagledala rdečemoder logotip. Tako si je uresničila sanje in ustvarila svoj raj – trajnostno življenje tukaj in zdaj. Navdih za sobivanje in sožitje z naravo ji je podarila njej ljuba oma, ki je kljub hudim preizkušnjam živela v popolnem sozvočju z naravo in je na Alenko nesebično prenesla svoje življenjske modrosti.
Ljubezen do kemije se začne v gimnaziji
Alenka Ott Šaponia pravi, da je že v gimnaziji začutila privlačnost kemije po zaslugi zelo zanimivega, drugačnega profesorja, ki je poučevanje kemije občasno popestril z igranjem na citre. »Nismo se učili periodnega sistema in zapletenih kemijskih formul na pamet, ampak smo spoznavali ozadje procesov, ki potekajo v naravi: npr. zakaj se skisa mleko ali rjavi železo …,« pravi. Prav zato je svojo pozornost usmerila na biokemijsko smer kemije in v povezavi s tem na medicino.
»Moj navdih in strast sta razvoj, napredek. Neka nova spoznanja, ki rešujejo izzive, ki smo jih do sedaj reševali na neustrezne načine. Po naravi sem precej radovedna, tako da ko naletim na neko alternativno možnost, jo preučim, raziščem in velikokrat tudi preizkusim. Iz vsakega poizkusa se nekaj naučim, seveda ne vedno uspešno. Potem iščem dalje, ubiram druge poti,… Ob tem pa me navdihuje tudi lepo, zveneče, dišeče, …… skratka vse, kar nagovarja moja čutila.«
Čeprav je bila kemija zgodnja ljubezen, je svoje poslanstvo videla v medicini. »Od malih nog sem govorila, da bom zdravnica. Globoko v meni je tlela želja, da bom pomagala ljudem, ki jih imam rada. Verjetno sem se jih bala zgubiti,« razmišlja. Ta poklic je čutila kot svojo izpolnitev. »Na drugi strani sem občudovala ljudi v belem, ki so mi kar nekajkrat pomagali pri mojih zdravstvenih preizkušnjah.« A kot ni naključij, je morala v četrtem letniku poleg sprejemnih izpitov za vpis na študij medicine opraviti nekajtedensko prakso. Ta je bila sestavljena iz dnevov, preživetih v zdravstvenem domu, bolnici in domu za starostnike.
Srečanje z mladim bolnikom spremeni njeno poslanstvo
»Zame je bil usoden dan, ki sem ga preživela na obiskih s patronažno sestro. Tisti dan sva obiskali bolnika z multiplo sklerozo. Bil je mlajši človek, moški okrog 30 let. Imel je slab dan, bil je precej na dnu. Pogovarjal se je z nama, izlil svojo stisko. Pripovedoval je, kako je ves čas v tem enem prostoru, žena mu ne pusti otrok blizu. Še uro so mu odstranili, da se ne more obesiti. Skratka, bil je povsem sesut. Ne spominjam se, kaj mu je odvrnila patronažna sestra. A mene se je dogodek tako dotaknil, da sem jokala, ko sem priša domov,« pojasnjuje spremembo svoje poslovne poti. »Tisti moj ideal, da bom lahko pomagala, reševala življenja, se je porušil. Ugotovila sem, da za vse še nimamo zdravila. Ne vem, če se me je kakšna druga zadeva, razen slovesa mojih staršev, v mojem življenju tako dotaknila,« razlaga Alenka.
Bila je sredi priprav na sprejemne izpite na medicini; preštudirala je fiziko ter kemijo, biologija pa je še čakala nanjo. »Nisem imela nobene motivacije, dva tedna sta kar šla, a jaz nisem odprla knjig. Približal se je sprejemni izpit. Fiziko in kemijo sem naredila z več kot 90 odstotki, biologijo pa s 60-imi, kar je bilo premalo,« opisuje obdobje pred vpisom na fakulteto. Tako je ostala najbližja možnost medicini, torej farmacija, a po premisleku se je odločila za kemijo. »Nameravala sem poskusiti z vpisom na medicino ponovno leto za tem. A po prvem letu študija mi je postal študij zelo všeč, vse izpite sem končala v prvem roku,« smeje razlaga. Očitno je bilo naključje glede mladega bolnika, sprejemnih izpitov in odločitve glede študija »tapravo«. V prvem letniku kemije je namreč sobivala s študentko medicine, tako da je lahko od blizu spremljala študij in vse, kar sodi zraven – in ni je več pritegnilo.
Raznolikost jo spremlja na osebni in poslovni poti
Sam odhod na študij v Ljubljano, pravi Alenka, ni bil enostaven. Predvsem se je težko navadila na meglo, ki je bila v tistih časih mnogo bolj intenzivna kot danes. »Ali pa se meni tako zdelo, saj sem prišla iz majhnjega Dravograda, ki leži ob sotočju treh rek, okoli in okoli obdanega s hribi, z neokrnjeno naravo, ob vsaki hiši vrtovi,« zamišljeno ralzaga. »V tistih časih sem se zelo istovetila s popevko Nece Falk – Vsi ljudje hitijo; verjetno se je spominja še marsikdo iz srednje generacije,« pripoveduje z nekakšno nostalgijo.
Druga taka preizkušnja, seveda v pozitivnem smislu, je partnerstvo z možem, saj »sva po naravi zelo drugačna in ravno ta različnost naju skozi vse življenje bogati in plemeniti, skupaj z materinstvom,« opisuje Alenka. »Prihod in odraščanje sina sta najino življenje postavila na glavo, vendar tega ne bi hotela zamuditi ali spremeniti,« dodaja.
Tudi v službi se je srečala z raznolikostjo. »Ko sem kot mlada nadebudna razvojnica postala šefica precej strejšim kolegom, sem morala najti ravnovesje v sebi in okolici, da smo lahko šli čez ovire, ki so se nam postavile na pot.« In naposled služba v Petrolu, kjer se je po prihodu iz bistveno manjšega podjetja, kot pravi, na začetku velikokrat počutila kot slon v omari s porcelanom.
»A kar brez dimnika in radiatorjev bo?«
Energetsko samooskrbna hiša- brez dimnika in radiatorjev
Leta 2000 pri nas še ni bilo veliko znanega o gradnji energetsko varčnih hiš. Z možem nama je prišla v roke knjiga Bau in Österreich (Gradnja v Avstriji, op. a). Možu je bilo to zelo všeč, pravi Alenka, principi učinkovite rabe energije, krožnega gospodarstva so ga zelo pritegnili. »Ne bom delal hiše samo zato, da bova rešila svoj bivalni problem, je rekel,« razlaga Alenka, »ampak nekaj, kar bo dobro tudi za prihodnost, da se bova pri tem tudi nekaj naučila.« Kar nekaj let sta iskala vse dobre rešitve, obiskovala t. i. Energiesparmesse, se posvetovala z arhitektom v Innsbrucku, ki se je ukvarjal s solarno arhitekturo…
»Pri nas ni bilo obrtnikov, ne načrtovalcev, ki bi poznali ta način gradnje. Na srečo sva oba z možem razvojnika; on je elektroinženir, jaz pa kemičarka, tako da sva naredila hišo brez radiatorjev in dimnika, kar je bilo takrat totalno smešno,« pripoveduje o prvih odzivih širše okolice na njuno odločitev. »Sedaj je seveda drugače, dvajset let je prineslo nov razvoj in nove poglede, sedaj naju že marsikdo sprašuje za nasvete in priporočila,« razlaga z nasmehom.
A iskanje trajnostnih rešitev nadaljujeta
Alenkina starša sta med 60imi in 70imi leti v Istri postavila vikend. »Je precej star, potreben je rekonstrukcije. Zato sva se z možem odločila, da hišo zgradiva na novo. Želiva uporabiti dokaj novo CLT tehnologijo, ki omogoča gradnjo stolpnic celo v lesu. Gre za trajnostno naravnan koncept , ki zamenjuje konvencionalna materiala beton in jeklo s križno lepljenim lesom. To pomeni velik prihranek energije in manjše emisije toplogrednih plinov, saj gradbeništvo prispeva kar 47 % emisij. To je pomemben podatek, saj bo kar 40 % ljudi na planetu v naslednjih 20 letih potrebovalo nov dom,« pojasnjuje Alenka. Pravi, da »smo tik pred podpisom z izvajalcem. Projekt smo pripravljali tri leta, jeseni pa začnemo z deli.«
Verjamem v vrednote, ki so večje, kot je samo tukaj in zdaj, segajo v prihodnost in temeljijo na pravih odločitvah in konkretnih dejanjih za dostojno življenje jutri.
»Prijatelji so bili spočetka malce presenečeni nad nami; zdaj, ko vidijo, da zadeve delujejo, jim je všeč. Naš način življenja sprejemajo z radovednostjo in z vprašanji. Pa to ne le s področja gradnje ali vrta, ampak holistično; od prehane, alternativnega zdravilstva, zdrave kozmetike …,« razlaga Alenka o napredku tudi v svojem širšem socialnem krogu. »Trajnostni način življenja pride v kri. Pri nas se je začelo s tem, da smo začeli bili pozorni na to, kaj je v hrani. Iskali smo zdravju prjazne izdelke. Nato smo začeli sami vrtnariti in pridelovati zelenjavo. Sledili so ukrepi za energetsko učinkovitost. Potem je bila na vrsti kozmetika.« In doda:« Moje poznavanje kemije je tudi prekletsvo. Ko kupujem, berem deklaracije na hrani in kozmetiki, vidim kaj vse vsebujejo, kako se manupulira s potrošniki, da so izdelki dopadljivi in cenovno optimirani. Hranimo se tudi preko kože in spoznanje, da kreme vsebujejo škodljive snovi, celo mikroplastiko, je botrovalo, da sem veliko prostega časa vložila v izobraževanja o naravni kozmetiki. Razvila sem linijo kozmetičnih izdelkov, ki so ekološki, popolnoma iz naravnih sestavin in ki poudarijo naravno karizmo ženske.«
Alenka izpostavi štiri. Lastnosti, seveda.
- Na prvem mestu je vsekakor vztrajnost … dokončati stvari, čeprav je težko … potem je zadovoljstvo še večje.
- Organiziranost in iniciativnost … v zadovoljstvo mi je, da stvari potekajo gladko in da se energija ne izgublja tam, kjer ni potrebno.
- Mislim, da znam dobro poslušati, se vživeti v sogovornika, mu poskušati pomagati z deljenjem kakšne svoje izkušnje in iskanjem primerne rešitve.
- Visoka pričakovanja do sebe v nekaterih situacijah projeciram tudi na druge, kar lahko izpade kot neučakanost, nepotrpežljivost.
Čebulca za zdravje
Alenka v vrtu z ljubeznijo
»Delo na vrtu in z zemljo me pomirja. Ko se z rokami dotikam rastlin se Vvpostavi tok energije med mano in zemljo. Ko pridem iz službe, grem na vrt in se sprostim. Vse, kar se je dogajalo čez dan, se izteče na vrtu. Sicer vrt običajno ni tako urejen, kot pri tistih, ki so več doma,« se smeje, a v smehu doda: »No, letošnje leto je vrt zelo urejen, zaradi korone.« Pri pridelavi sledi biodinamičnim principom in je članica društva Ajda. Ko je dan za list, dela s solatami, ko je dan korenine, okoplje krompir. Tako, pravi, da kar gre in ni preveč dela naenkrat, in da štiri članska družina ne potrebuje veliko.
»Dela smo si razdelili; mož skrbi za sadno drevje, sin kosi in pomaga pri težjih delih; mož skrbi za kompost, jaz pa se ukvarjam z vso zelenjavo. »Ni bilo vedno idilično, sploh ne, ko se je sin postavljal na svoje noge, v puberteti. Je rekel: vidva boste še od zdravja umrla!« (smeh). »Ampak danes, ko si sin s partnerko postavlja svoje življenje, vidim, da je seme padlo na plodna tla in da ga zdrav način življenja že bolj zanima.«
»A se vam splača, če pa je v trgovini tako poceni«
Čeprav vrt meri le okrog 100 m2, se na njem najdejo fižol, visok in nizek; čebula, korenje, grah, korenje, paradižnik, por, koromač, vse vrste solat, začimbnice … »Pri tem imamo eno četrtino zemlje proste, da smo vedno v kroženju in lahko zemlja zadiha,« razloži. »Postavili smo tudi rastlinjak, tako da se pri nas dogaja in nekaj raste tudi čez vso zimo in solatko imamo ves čas.«
Ob prihodu v kraj, kjer živijo sedaj, se spominja svoje sosede, ki jo je vprašala, če se ji vse to vrtičkanje splača, ko pa je zelenjava v trgovini tako poceni. »No, zdaj si je tudi ta soseda postavila vrt in sama prideluje za svoj dom,« se Alenka nasmeje. »Nismo bili ravno vizionarji, pa vendar smo čutili, da je korist večja, ker ni vse v ceni zelenjave. Danes seveda vrtičkanje ni več nič nenavadnega, samooskrba je celo zaželena.«
Name sta vplivali močni ženski
Mogoče je name vplival način življenja moje družine, starši, zlasti pa oma, ki je kljub hudim preizkušnjam živela v popolnem sozvočju z naravo. Oma, rojena 1901, je bila samohranilka z dvema otrokoma. Lahko si predstavljate, da to v tistih časih ni bilo enostavno! Od nje sem se naučila ljubezni do narave in vsega, kar nas obdaja … Name je prenesla vse svoje življenjske modrosti. Odkar sem v Petrolu, me poklicno navdihuje dr. Marta Svoljšak, moja šefica, s svojim entuziazmom in vizionarstvom, ki se ga od nje nalezem vsakič znova.
»Na takšno šolo bi pa jaz rad hodil.«
Z družino ob božičnem času
»Moj sin je dislektik. Pred 26-imi leti se je o tem zelo malo vedelo; tudi pisalo se ni nič. Ko je imel v prvem razredu težave s pisanjem in branjem, so učitelji na nas pritiskali, da je razvajen edinček, da naj nanj raje malo pritisnemo… Naročali so nam, da naj več beremo. Tako sin kot vsa naša družina je bila v stresu. Nekega dne mu je nosek od sile kar trepetal, ko je spet moral brati. Takrat je mož rekel: zdaj pa konec, ne gre več tako,« se spominja Alenka te žalostne izkušnje.
In kot hočejo naključja, je mož takrat srečal njihovo homeopatinjo, ki je imela pet otrok. »Kako pa ti zmoreš s toliko otroki, ji je rekel, nam je še enega težko hendlati.«. Pa mu je razložila, da so v waldorfski šoli, pojasnila nekaj principov … a čas je mineval – dokler v časopisu niso videli vabila na waldorfski božični sejem.
»Bilo je zelo lepo. Aljaž je tako užival, da sva ostala zelo dolgo, do večera … Pa se vračava peš domov … in sin pravi: na takšno šolo bi pa jaz rad hodil.« Začeli so postopek prepisa, ki je bil kar zahteven. Sredi drugega razreda je Aljaž prestopil na waldorfsko šolo. »Še danes Aljaž in njegova izbranka (ki je pedagoginja) vsa darila naredita sama,« razlaga. To je posledica celovitega razvoja otroka, tudi ročnih spretnosti skozi pletenje, kvačkanje, filcanje. »Tudi to, da so v razrede vključeni drugačni otroci tudi s težjimi težavami, je izjemnega pomena za razumevanje raznolikosti in sprejemanje drugačnosti,« je prepričana.
Povezanost družine je prav tako trajnostni vidik prihodnosti
Alenka verjame v medgeneracijsko sodelovanje. Tudi pri družini. »Se mi zdi, da je v zadnjih 30-ih letih postalo zelo moderno, čim prej oditi na svoje, iti stran od staršev. Ko starši ostarijo, pa hop v dom z njimi. Včasih, ko je več generacij živelo skupaj, se mi zdi, da je bilo to bolj naravno. Ko so otroci mlajši, lahko pomagajo starši. Potem pa nasprotno. V starosti staršev jim lahko bolj pomagaš, lahko dlje ostajajo samostojni, če si blizu in si jim v oporo,« je kritična Alenka do modernega ločevanja starih in mladih.
»Tudi sami smo tako razmišljali in našo hišo zgradili v tem duhu. To se je pokazalo za izjemno dragoceno, ko je zbolela moja mama za rakom … sta prihajala z očetom sem, bila sta z nami …, v naši hiši sta imela svoje stanovanje, vsaka družina je imela svojo intimo, naše druženje je bilo prijetno. Je pa dejstvo, da morajo biti prave energije in pozitivna naravnanost na obeh straneh,« priznava Alenka.
»Želim delati oprijemljive reči«
Leta 1987 je bila v Inštitutu J. Štefana zaposlena kot mlada raziskovalka. Septembra 1990 je zagovarjala magistrsko nalogo z naslovom “Vpliv heteroatomov na reaktivnost ketonov”, s katero je sodelovala na razpisu XX. Krkinih nagrad in zanjo prejela prvo nagrado. »Po magisteriju sem si zaželela v življenju početi stvari, ki bi bile bolj oprejemljive, nekako mi ni bilo dovolj, da bi raziskovala in pisala članke, ki so včasih lahko namenjeni samemu sebi oz. temu, da boš opažen v strokovnih krogih, da boš imel višji indeks citiranosti. Želela sem nekaj več: s svojim znanjem in ambicijami prispevati tukaj in sedaj, videti rezultate in vrednost svojega dela. Zato sem se zaposlila v gospodarstvu,« pojasni Alenka svojo odločitev.
Od leta 1991 naprej je bila kar 17 let zaposlena v podjetju Teol. »To je bilo bilo zelo plodovito obdobje, tako na osebnem (ustvarila sem družino, kupila sva parcelo, zidala hišo), kot na strokovnem področju,« opisuje Alenka. »Praktično do konca službene poti v Teolu, ko je v podjetje vstopil nov lastnik in smo lansirali odmevno blagovno znamko pralno-čistilnih sredstev Luna, sem delovala s polno paro.« A nastopil je čas, da tudi na poklicni poti naredi nov korak. »Sicer še takrat nisem zavestno čutila, da se ob kemiji želim tudi poklicno ukvarjati še s čim drugim. Je pa bil zametek tega idejni projekt proizvodnje biodiesla (gorivo na bazi naravnega olja), ki smo ga pripravili s sodelavci Teola in mi je bil v veliko veselje,« opisuje svojo poslovno rast.
In tako je pred 12-imi leti nastopila novo delovno mesto v Petrolu.
Naključje, intuicija … ali pa tudi ne.
Z dr. Marto Svoljšak, direktorico trajnostnega razvoja, kakovosti in varnosti, Alenkino sedanjo direktorico, sta se spoznali v zgodbi biodizla, saj je Petrol takrat začenjal s poskusi uporabe dizelskega goriva iz obnovljivih virov. »Videla sem, da so v Petrolu že takrat začeli razmišljati v smeri razvoja bolj trajnostnih konceptov. To mi je dalo misliti, da se bo podjetje verjetno razvijalo v smeri drugačnih energetskih rešitev in da se bo našla kakšna priložnost za delo na trajnostno naravnanih projektih.« Tako je bila odločitev – ob mladostni vožnji s trolo in všečnostjo logotipa ter impozantne poslovne stavbe – relativno enostavna.
V veliko veselje ji je, da je na delovnem mestu, kjer je sedaj, končno lahko svoje zasebne ambicije združila s poslovnimi. »Kot vodja trajnostnega razvoja skrbim za aktivnosti trajnostne preobrazbe Petrola. Delam na strategiji in razvoju metodologije trajnostnega poročanja, raznih projektih osveščanja Petrolovih zaposlenih in ostalih deležnikov za trajnostne korake, …«
Prima ideja
»Ponosna sem tudi na projekt vzpostavitev masnega bilanciranja biogoriv in izdaje trajnostnih certifikatov za biogoriva tujim kupcem. Osnovni pogoj, da je prodaja biogoriv, domešanih klasičnemu gorivu, lahko stekla, je bila izdaja trajnostnih potrdil, ki morajo biti dokumentirano sledljiva od izvora. Leta 2012 v Sloveniji še ni bilo prakse s tega področja, tako da smo se vključili v nemški IT sistem izdaje certfikatov in istočasno vzpostavili ustrezeno podprt sistem v Petrolu, pri čemer smo v sodelovanje morali prepričati tudi našo državo oz. ministrstvo za okolje in prostor, da so za nas zastavili svoje ime,« opisuje enega večjih dosežkov v Petrolu.
Brez Alenke ne bi bilo Prima. Prima ideje, seveda.
»Od začetka, ko smo postavljali koncept Prima ideje, je bilo potrebno premikati meje in ovire, graditi kulturo inovativnosti. Kar precej smo vložili z ekipo, bili smo vztrajni, da so ideje lahko ugledale luč sveta. Danes pa lahko rečem, da so sodelavci Prima idejo sprejeli za svojo, za kanal preko katerega lahko prispevajo s svojimi idejami in rešitvami izzivov, s katerimi se v Petrolu soočamo,« je odločna Alenka.
»Velik izziv bo dandanes kreirati nove agilne trajnostne time različnih strokovnih področij, ki bodo prepoznali te priložnosti in jih spreminjali v tržni uspeh. V poslovne načrte podjetij je nujno potrebno vključiti – poleg finančnih kazalnikov – tudi okoljske vplive in tveganja povezana z neodgovornim ravnanjem, iskati je potrebno priložnosti in rasti v smislu manjšega izkoriščanja naravnih virov, v manjši porabi energije in čim večji ponovni rabi materialov,« meni Alenka Ott Šaponia.
A ko jo povprašamo, katera jo je najbolj navdušila, se premišljeno odzove: »Težko rečem; veliko jih je bilo je in vsaka po svoje je zanimiva, unikatna… za predlagatelja najpomembnejša.«
»Preobrazba naše osnovne dejavnosti je moj moto«
Alenka s sodelavkami in sodelavci
Petrol ima trajnost zapisano kot del svojega poslanstva, pa tudi del vizije vključuje trajnostno delovanje. Pravijo, da želijo z inovativnostjo, digitalnimi rešitvami in partnerstvi razvijati uspešne poslovne modele. Svoj globlji smisel in obljubo zrcalijo v trditvi: ‘Izboljšujemo kakovost življenja.’
Ko Alenko izzovemo, kaj od tega ji je najbolj blizu, pravi, da vse. Vse to namreč pomeni preobrazbo Petrolove osnovne dejavnosti. Meni, da so v podjetju začeli s preobrazbo naftnega posla dovolj zgodaj, »reagirali smo, predno bi se zaradi neprilagoditve potrebam trajnostno usmerjene družbe lahko znašli pred ekonomsko krizo.« Veseli jo, da znajo in zmorejo najti priložnosti v tem, da je možna rast, a, kot pravi, »ne rast v izkoriščanju planeta in njegovih virov, temveč da rastemo na programih, ki pomenijo manj energije in izkoriščanja naravnih virov. Torej da razvijamo rešitve, ki so usmerjene v prihodnost, za potrebe okoljsko in družbeno osveščenega človeka.«
Vložimo energijo v osveščanje o pomenu trajnostnega razvoja
Ko smo Alenko povprašali o največjih izzivih prihodnjih nekaj let, kot jih vidi v Petrolu, pravi, »da prav sedaj v povezavi z nacionalnim energetskim podnebnim načrtom Republike Slovenije, ki ga bo naša država izvajala v obdobju do leta 2030, in smernicami o nefinančnem poročanju glede podnebnih kazalnikov, v Petrolu proučujemo naše vplivne možnosti, postavljamo cilje in merljive kazalnike in pripravljamo program aktivnosti s področja nizkoogljičnosti, krožnega gospodarstva in partnerstva z zaposlenimi in družbenim okoljem.«
Zaveda se, da bo v teh ekonomsko zaostrenih pogojih, ki so posledica zadnjih nekaj mesecev, izredno težko loviti ravnotežje med nujo ekonomskega preživetja za vsako ceno in aktivnostmi, ki bodo na kratek rok lahko pomenile večje finančno breme. »Veliko energije bomo morali vložiti v osveščanje in prodreti v zavest posameznikov, odločevalcev, da se nam vseeno na dolgi rok takšno obnašanje splača,« ocenjuje Alenka.
Soočanje s trajnostjo vzdržnosti rastoče ekonomije bo izziv prihodnosti
»Kar nekaj časa že čutim, da tempo, v katerem živimo, ne more trajati. Nenehna pričakovanja glede rasti, večanja prihodkov, globalizaciji na račun onesnaževanja okolja ipd., niso vzdržna. Slutila sem, da bo prišel čas, ko bomo morali narediti obračun sami s seboj, postaviti nove življenjske vrednote in vsak kot posameznik prispevati s svojim življenjem k samooskrbnosti, varčni rabi energije, vode in hoteti stvari ponovno uporabiti,« nam zaupa Alenka svoje pomisleke.
Pravi, da je prišel čas, da se obrnemo vase in bolj dejavno zaživimo s svojo družino, čemur smo priča zadnjih nekaj mesecev. »Močno upam, da se nas je globalna razsežnost korone dovolj dotaknila in da bomo v prihodnje ravnali drugače. Če bo vsak posameznik stopil iz cone udobja in naredil odločen korak v smeri trajnostne preobrazbe, bo to zmaga prihodnosti. Da bodo naši zanamci uživali vse lepote, ki so nam samoumevne in bile položene v zibelko.«
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: osebni arhiv Alenke Ott Šaponia in Petrol d.d.
No Comments so far
Jump into a conversationNo Comments Yet!
You can be the one to start a conversation.