Marin Medak je avanturist, aktivist za javno dostopno splošno dobro, veslač, elektrotehnik, navdušenec nad morjem in podjetnik. Je prvi Slovenec in najmlajši vodja odprave, ki je preveslala Atlantik. Pred kratkim se je vrnil z Male avanture prek Velebita v okviru projekta Predani korakom.
»Projekt Male avanture delamo skupaj z Zavarovalnico Sava drugo leto; cilj je, da z malimi avanturami dajemo konkretne ideje, kaj pustolovskega lahko naredimo v naši okolici. Izbiramo zanimive destinacije, dolge dva do štiri dni, kjer obiščem bolj nenavadne kraje, ki niso ravno na top turističnih lokacijah – s tem mislim, da niso v turističnih vodičih J. Tako želimo pokazati, da lahko živimo pustolovsko, avanturistično tudi na zelo enostaven in dostopen način,« je vesel odkritij novih krajev Marin.
Letošnji treking je zajel 57 kilometrov po Premužićevi stezi od Zavižana do Baških Oštarij. »Brez kančka dvoma lahko rečem, da je to najlepši treking, ki ga sem ga opravil do sedaj,« je prepričan Marin. Kot pravi, ga je na zadnjem trekingu čez Velebit fasciniralo to, da je država že v 30-ih letih prejšnjega stoletja zmogla miselni preskok in financirala gradnjo te poti. V živo skalo so s čisto osnovnim orodjem vklesali pot, z namenom, da bi popularizirali hojo v hribe, da bi se ljudje »odpravljali ven«. Običajno na tovrstnih poteh doživimo kakšen ‘AHA trenutek’, saj zato pa se odločamo za Jakobovo ali pa Apalaško peš pot, morda celo Inkovsko do Machu Picchuja. A Marin pravi, da je doživel samo veliko užitkov. »Pot je res lahka in primerna prav za vsakega, ker ni velikih vzponov. Popotnik lahko zelo uživa v pogledih na morje dol na Kvarner in na gozdove.« Popolni tridnevni čisti odklop, še dodaja.
Prvi Slovenec z vesli čez Atlantik
Marin se je v osnovni šoli spogledoval s plavanjem in šahom, resneje pa pa se je začel ukvarjati z veslanjem na koncu drugega letnika fakultete. Takrat se je odločil, da bo v roku treh let preveslal Atlantski ocean. Kmalu je ‘ljubiteljsko veslanje’ preraslo v ekspedicije in v letu 2012 tudi v uspešno prečkanje Atlantika v odpravi; z njim so veslali Simon Osborne (Anglija), Stephen Bowens (Severna Irska) ter Alastair Humphreys (Anglija). S tem je postal prvi Slovenec, ki mu je to uspelo, ob tem pa še najmlajši vodja odprave.
~ ~ ~
Ohranimo vodo – iniciativa slovenskih veslačev
»Zadnji dve leti se zelo veliko ukvarjam z dostopom do javnega dobra, kjer se pojavlja vedno več iniciativ z strani, da bi zaračunavali dostop do vod za splošno rabo. Ne želim živeti v takšni družbi, kjer se to počne,« je oster Medak. V tej iniciativi so se zbrali slovenski veslači. Leta 2016 so se v Bohinju ‘spomnili’, da bodo začeli zaračunavati dostop do jezera; ideji se je pridružil tudi Bled, kjer bi se naj plačalo 25 evrov na dan za veslanje. »Zato smo potem organizirali protest, prepričali Blejce, da se še naprej na jezeru brezplačno vesla. Bohinj pa se ni dal. Tako smo potem organizirali še en protest in s tem spodbudili ministrstvo za okolje in infrastrukturo, da preverijo zakonitost te občinske odločitve. Zaenkrat še ni spremembe, a mi bomo vztrajali. Najdete nas lahko na https://www.facebook.com/slovenskiveslaci.
~ ~ ~
A sam pravi, da je najbolj ponosen na veslanje čez Sredozemsko morje. »S Huwom Kingstonom sva v 2015 preveslala vzhodno Sredozemlje od Tunizije do Turčije. Ta pot je neprimerljivo težja od vseh ostalih, kar sem jih prej naredil, tudi od Atlantika,« pravi Marin. Čeprav je bila pot trikrat krajša od Atlantika, jima je vzela kar štiri dni več. Vreme je v tistem območju zelo spremenljivo, veter se cel čas preobrača in je močnejši kot na oceanu, razlaga Marin. »V teh dneh sem dojel, zakaj na stotine ljudi na tej poti umre – prebežnikov, beguncev, ljudi iz srednje Afrike, ki želijo priti do Italije.« Razmere so bile izjemno težavne in nepredvidljive celo za izkušena veslača, ki sta bila zelo dobro pripravljena in opremljena, hkrati pa sta imela še podporo meterologa v Ljubljani. Kaj šele, če si prepuščen vremenu na milost in nemilost …
Vedeti, kdaj z glavo skozi zid – in kdaj ne
Ob znanju, veščinah in moči so ključnega pomena za uspeh odprav priprave, je prepričan Medak. »Vzela sva si čas, naštudirala zadeve, da sva znala popraviti, kar bi lahko šlo narobe, recimo tudi čisto tehnične stvari. Pomembno je bilo tudi, da nisva šla z glavo skozi zid. Zelo hitro se namreč človek preveč zažene in potem trči v kašen previsok val. Ne le v prenesenem pomenu,« se nasmehne Marin.
Arne Hodalič je eden izmed ‘krivcev’, da sem začel z drugačnim razmišljanjem gledati na svet. Ogromno lepega je na svetu, ki ga ne bomo mogli vsega videti, ampak lahko se potrudim, da čimveč lepega doživim. Trudim se, da bi delal dobre stvari, ki niso namenjene samo meni, ampak tudi širši skupnosti.
Na svoji poti po Sredozemlju bi morala pristati tudi na Kreti, pripoveduje Medak. Od otoka sta bila oddaljena tri dni, ko se je spremenila vremenska napoved, češ da ne bosta imela dovolj ugodnega vremena, da bi dejansko prišla do kopnega. »Če moraš na takšni majhni barki na odprtem morju čakati, da se veter obrne – ker ne moreš veslati v veter, saj te ta kjub temu da veslaš, še vedno nosi nazaj – to lahko pomeni tudi konec odprave,« Medak opisuje situacijo pred Kreto. »Lahko bi sicer še naprej veslala in šla z glavo skozi zid, ampak na srečo sva skupaj z meteorologom Juretom Jermanom preštudirala vse možnosti. Odločila sva se, da bova šla namesto na Kreto na Peloponez. In sva dala čisto vse od sebe do zadnjega kančka moči. Do kopnega nama je uspelo priti pičlih 15 minut preden so prišli vzhodni vetrovi.« Če bi takrat vztrajala na predvidenem načrtu, do Krete ne bi prišla. Čakati pa tudi ne bi mogla, saj so vzhodni vetrovi vztrajali kar 14 dni, sledil pa jim je severnik, ki bi ju potisnil vse do Libije. To bi bilo življenjsko nevarno z več kot le enega vidika.
Razlika med uspehom in neuspehom
Medak pravi, da je iz športnih situacij eno njegovih največjih spoznanj, da tudi takrat, ko se ti nekaj ne zdi pomembno, to opraviš kar najbolje znaš, zato ker nikoli ne veš, kdaj ti bo ta »rezerva dejansko naredila razliko med uspehom in neuspehom. Takšen sem in meni ni problem nekaj let delati za cilj – se pravi, da se res nečemu posvetim in to ustvarim.«
Predani korakom je projekt, ki v sodelovanju z Zavarovalnico Sava, Ljubljanskim maratonom, Festivalom Ljubljana in URI Soča spodbuja zmernost in uravnotežen način življenja, ki ga dosežemo s pravim razmerjem med delom in aktivnim prostim časom. Najdete ga na https://predanikorakom.si/
Tak način življenja in delovanja ga je pripeljal v podjetniške vode. Sam sicer pravi, da nikoli ni imel velikih sanj, da bi postal podjetnik ali bogataš. Odraščal je v družini, kjer sta tako oče kot stric podjetnika, zato se mu je zdelo nekaj čisto normalnega, da je tudi sam poskušal nekaj ustvariti. »Saj nekaj je ratalo, nekaj pa ne, ni samo zmage tukaj,« pove v smehu in primorskem dialektu. Eden takšnih projektov, ki ‘ni ratal’, je bil OIVO, obesek za ključe, ki naj bi bil hkrati tudi polnilec za telefon.
»Zelo sem bil presenečen, ko sem potem, ko smo se odločili ukiniti projekt, bolj s trezno glavo razmislil, kakšne osnovne napake smo naredili. Že v fazi komuniciranja nismo javnosti dovolj zgodaj predstavili, kaj delamo, in tako naprej po vseh fazah projekta … , saj sem že takrat vedel, da moramo, ampak iz nekega neracionalnega razloga tega nismo naredili.« Pravi, da mu je bil projekt OIVO zelo dobra šola, polna izkušenj.
Delati dobro ne samo zase, ampak širše
Ne preseneča torej, da to ni bila edina poslovna izkušnja. Kot pravi Marin, izhaja iz družine optikov. »Oče je imel včasih proizvodnjo (kovinskih) okvirjev, zdaj ima optiko. Vem, da je to zelo močna industrija, a hkrati vem, da je to en tak zelo napihnjen balon. Cene dioptrijskih očal so tako visoke izključno zato, ker so lahko,« razlaga Medak. Z isto ekipo, s katero so šli skozi ognjeni krst pri OIVU, so se odločili narediti svoje dizajne okvirjev. »Delamo neposredno s proizvajalci okvirjev in leč. Imamo svojo delavnico in ljudje bodo lahko izbrali tri okvirje, ki so jim všeč, že kar na spletu. Navedli bodo svojo dioptrijo, mi jim bomo pa očala z ustrezno dipotrijo poslali že kar domov. Nosili jih bodo teden dni in se šele po tem času odločili, ali jih zadržijo, torej kupijo, ali vrnejo. Če jih bodo vrnili, ni zanje nobenega stroška, tudi poštnino plačamo mi v obe smeri,« razlaga novo poslovno idejo Marin. Moč se tako v celoti seli na stran kupcev. In cena? Ta bo od 50 do 70 odstotkov nižja kot pri običajnih optikah, tudi zato, ker v tem poslovnem modelu ni posrednikov in lahko zagotavljajo višjo kakovost.
Arne Hodalič je eden izmed ‘krivcev’, da »sem začel z drugačnim razmišljanjem gledati na svet. Ogromno lepega je na svetu, ki ga ne bomo mogli vsega videti, ampak lahko se potrudim, da čimveč lepega doživim. Trudim se, da bi delal dobre stvari, ki niso namenjene samo meni, ampak tudi širši skupnosti,« še dodaja Marin.
Fotografije: Osebni arhiv Marina Medaka
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.