Vesolje v koščku kruha

Vesolje v koščku kruha

Vesolje v koščku kruha

avtor 18. oktober, 2019

Verjetno ni pomembnejše stvari v naših življenjih, kot je hrana, kamor prištevamo tudi vodo in druge vrste pijač. Zemljan, ki dočaka povprečno starost 79 let, bo kar štiri leta in pol oziroma 1583 dni porabil za svojo prehrano (Your Life In Numbers). Vse bolj se zavedamo, kako pomembna je za naše zdravje in počutje; v zadnjem obdobju pa spoznavamo, kako velikanski vpliv ima na naše okolje in na zdravje celotnega planeta.

Ne mine dan, da ne bi vplivali na svet okoli sebe. (Jane Goodall)

»To, kar jemo, je eden najpomembnejših dejavnikov največjih svetovnih okoljskih problemov, pa naj gre za podnebne spremembe ali za izgubo biotske raznovrstnosti,« je povedal raziskovalec na Univerzi v Oxfordu Joseph Poore. Doslej o hrani večinoma nismo razmišljali na takšen način. Na okolje ne vplivamo samo s svojimi potovalnimi navadami; s kolesi, z električnimi avtomobili ali z vetrnimi elektrarnami, temveč tudi s hrano, ki jo uživamo. Pridelava hrane pa je neločljivo povezana z zemljo, vodo in ozračjem, torej s ključnimi dejavniki našega bivanja.

Poglejmo si za primer pridelavo govedine, ki je okoljsko najbolj potratna vrsta hrane na svetu. Če povprečno enkrat do dvakrat-krat tedensko pojemo 75 gramov govedine (kolikor je vsebuje en hamburger), bomo na letni ravni v ozračje »prispevali« 604 kilograme toplogrednih plinov, kar je enako, kot če bi z avtomobilom prevozili 2482 kilometra. Za pridelavo te govedine je potrebnih 1735 kvadratnih metrov zemlje, kar je enako površini šestih teniških igrišč.

Če pa letno zaužijemo enako količino testenin, je naš prehranski okoljski odtis bistveno drugačen: 9 kg toplogrednih plinov, kar je enako vožnji z avtom na razdalji 39 km. Če popijemo kozarec mleka na dan, to na letni ravni pomeni 229 kg toplogrednih plinov, kar ustreza prevoženim 941 kilometrom; medtem ko skodelica kave dnevno povzroči 155 kg letnih izpustov toplogrednih plinov ali 640 kilometrov vožnje z avtomobilom. (Več o prehranskem okoljskem odtisu si lahko izračunate na spletni strani: Climate change food calculator: What’s your diet’s carbon footprint?)

Hrana izraža našo povezanost z zemljo. Vsak grižljaj vsebuje življenje sonca in zemlje. (Kahlil Gibran)

Medvladni forum o podnebnih spremembah (IPCC) je avgusta 2019 objavil posebno poročilo Podnebne spremembe in zemlja, v katerem so strokovnjaki iz vsega sveta opozorili na pomemben vpliv ravnanja s kopenskimi površinami in posledičnim vplivom na podnebje. »Tla imajo pomembno vlogo v klimatskem sistemu. Kmetijstvo, gozdarstvo in druge rabe tal prispevajo 23 odstotkov vseh toplogrednih izpustov. Hkrati tla absorbirajo skoraj tretjino ogljičnih izpustov, ki nastanejo pri kurjenju fosilnih goriv in v industriji,« je povedal Jim Skea, ki je sodeloval pri izdelavi poročila. Na zemeljske površine pa pomembno vpliva tudi naša prehrana.

»Ljudem ne želimo zapovedati, kaj naj jedo,« pravi Hans-Otto Pörtner, ekolog, ki je bil prav tako eden izmed avtorjev poročila. »Toda za podnebje in zdravje ljudi bi bilo koristno, če bi ljudje v mnogih bogatih državah uživali manj mesa in če bi politika v ta namen ustvarila ustrezne spodbude.« (Eat less meat: UN climate-change report calls for change to human diet). S spremembo svojih prehranskih navad lahko vplivamo na zdravje okolja, v katerem živimo. Ni potrebno, da vsi postanemo vegani ali vegetarjanci, a če bi zmanjšali porabo mesa, bi pomembno vplivali na okolje. Morda pa bi se lahko povrnili v čas naših dedkov in babic ali pradedkov in prababic, ko je bilo meso v večini družin na jedilniku samo ob nedeljah in praznikih.

Na srečo pa danes za velike ljubitelje mesa obstaja cela vrsta prehranskih proizvodov, ki so po okusu in obliki zelo podobni mesu, a so izdelani bodisi iz rastlinskih sestavin bodisi so pridelani na laboratorijski način (npr. Beyond Meat, Impossible Food; Cultured meat).

Če uničujemo zemljo, uničujemo svoje otroke. (Wendell Berry)

Morda pa bi se potrošniki odločali drugače, če bi bili prehranski proizvodi označeni z okoljskim odtisom hrane, kot predlaga raziskovalec Joseph Poore (We label fridges to show their environmental impact – why not food?). Vajeni smo, da so naši prehranski proizvodi označeni z vsebnostjo različnih hranil (maščobe, beljakovine, sladkorji itd.), ne vemo pa, kakšen vpliv ima ta hrana na okolje. Če bi vedeli, kakšen je okoljski odtis določenega živila, bi se morda odločili za manj potratno alternativo. Podobno pa bi lahko označili tudi druge potrošniške izdelke (oblačila, kozmetiko, tehnične izdelke itd.). Ne smemo gledati samo na ceno potrošniških dobrin in lastno zdravje, temveč tudi na ceno, ki ga ima proizvodnja ali pridelava nekega izdelka na zdravje celotnega planeta, katerega neločljiv del smo tudi mi sami.

Podobna »zgodba« kot meso so tudi tako imenovana super živila. Kokos, kvinoja, avokado, mandlji, kakav, soja so najbolj znani »predstavniki« skupine super živil (superfoods). Nedvomno vsebujejo nekatere zelo koristne sestavine za naše telo, a neradi pogledamo v ozadje njihove pridelave ter vpliva, ki ga imajo super živila na pridelovalce in njihovo okolje (The superfoods destroying our planet: How those trendy treats are doing far more harm that good).

Hrana združuje ljudi na več različnih ravneh. To je prehrana duše in telesa; resnična ljubezen. (Giada De Laurentiis)

Tako na primer povečano povpraševanje po kvinoji vse bolj ogrožena rodovitnost zemlje v Boliviji, Ekvadorju in Peruju. Kmetovalci zaradi kvinoje opuščajo tradicionalne metode kolobarjenja, s čimer izčrpavajo zemljo in povzročajo erozijo tal, hkrati pa se zaradi njene visoke cene vse bolj obračajo k ceneni zahodni prehrani. Za kilogram avokada je potrebnih skorajda 700 litrov vode, zato se znižujejo nivoji podtalnice in rek v Čilu, Mehiki in tudi Kaliforniji. V Mehiki sekajo obsežne gozdove borov in jelk, da bi zadostili vse večjemu povpraševanju po avokadu. (Is the avocado overcado? The story of a trend, plus: three reasons not to eat avocados)

Tako imenovana super živila so resda koristna, a pogosto pozabljamo, da imamo tudi sami nekaj takšnih živil, kot so na primer jabolka, borovnice, ajda, kislo zelje, lan, suhe slive, česen, redkev in še kaj. Morda niso ravno zvezdniška živila, a so v naši bližini, manj obremenjena s pesticidi in gnojili.

Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga. (pregovor)

A ne gre samo za hrano, ki jo zaužijemo, temveč koliko je vržemo v smeti. V svetovnem merilu letno zavržemo nepojemljivih 1,3 milijarde ton hrane, ki je namenjena človeški prehrani, oziroma kar tretjino vse pridelane hrane. V Sloveniji letno zavržemo 150 milijonov ton hrane, kar pomeni 74 kilogramov hrane na prebivalca. S tem pa »zavržemo tudi okoli deset odstotkov energije. »Če hrane ne bi metali proč, ne bi bilo treba zgraditi šestega bloka v TEŠ,« pravi klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj.

Nekateri ljudje so tako lačni, da se jim Bog ne more prikazati drugače, kot v podobi kruha. (Gandhi)

Hrano na veliko mečemo stran, čeprav je po zadnjih podatkih v svetu 820 milijonov ljudi lačnih, kar je skorajda enako skupnemu številu prebivalstva EU in ZDA (FAO: SOFI 2019). Skupaj z Zemljani, ki so prehransko ogroženi (1,3 milijarde), sta torej kar dobri 2 milijardi Zemljanov premalo ali slabo prehranjenih. Ko se ukvarjamo s problematiko hrane, moramo pred vse druge rešitve postaviti problem lakote in prehranske ogroženosti. Kajti v svetu, kjer nas živi 7,7 milijarde, je hrane dovolj za vse ljudi, po nekaterih podatkih celo preveč. Količina pridelane hrane naj bi zadostovala za prehrano 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People – and Still Can’t End Hunger). Lahko rečemo, da del človeštva trpi sredi obilja.

Svet potrebuje pravičnost, ne pa dobrodelnosti. (Mary Wollstoecraft)

»Če smo zainteresirani, da zaustavimo trajno kriminalno ravnanje, ki sredi obilja povzroča stradanje, svojih aktivnosti ne smemo omejiti samo na raven naše lastne države ali lokalne skupnosti. Rajši bi morali razmišljati o delitvi hrane na globalni ravni in, pred vsem drugim, v povezavi s političnimi ukrepi za dokončno izkoreninjanje lakote,« pravi Mohammed Mesbahi v članku Dialog o delitvi hrane.

Danes v povezavi z lakoto običajno pomislimo na dobrodelnost. Vendar ta ni in ne more biti rešitev. Ko gre za hrano, ne smemo dati prednosti trgom in dobičkom, temveč človeškim življenjem. Kajti nobenega razloga ni, da bi kdorkoli trpel ali umiral zaradi pomanjkanja hrane. Z mednarodnim sporazumom bi se lahko dogovorili za pravičnejšo delitev hrane in drugih življenjsko potrebnih potrebščin (več: Predlog za globalno delitev dobrin). Dobrodelne organizacije lahko omilijo problem lakote, odpraviti pa ga ne morejo. To lahko uspe samo organizirani mednarodni skupnosti.

A celo tisti, ki sami pridelujejo hrano, pogosto »padejo« v kategorijo zelo revnih. Nabiralke čaja na Šrilanki na primer za celodnevno garaško delo na plantažah čajevca v težkih pogojih (vlaga, vročina, strmina, pijavke) prejmejo komajda 3 evre za 18 kilogramov nabranih čajnih listov. V celem mesecu torej ne zaslužijo niti 100 evrov. S svojimi družinami živijo v absolutni revščini, medtem ko zahodnjaki uživamo ob čudovitih aromah najboljšega čaja, ki je bogat vir antioksidantov. Načela pravične trgovine (Fair Trade), kjer vsak člen proizvodno-trgovske verige prejme pravični delež končne cene, bi morala biti svetovni standard, ne pa zgolj neopazen delček globalne trgovine, kjer najmočnejši igralci v iskanju dobičkov uničujejo tako Zemljo kot tudi človeštvo.

Hrana naj bo vaše zdravilo in vaše zdravilo naj bo vaša hrana. (Hipokrat)

Če smo dejali, da kar dve milijardi ljudi trpi zaradi pomanjkanja hrane, pa je na drugi strani prav takšno število ljudi pretežkih. To ima za posledico številne bolezni (sladkorna in srčno-žilne bolezni itd.), kar močno obremenjuje zdravstvene sisteme skorajda vseh svetovnih držav. Prekomerna telesna teža pa največkrat ne izhaja iz pretiranega bogastva, temveč iz revščine, saj revni ljudje pogosteje posegajo po najcenejši in pogosto zelo nekakovostni hrani. Problematika hrane je torej izjemno kompleksna in sega skorajda na vsa področja sodobne družbe.

Ljubezen in hrano moramo deliti, ne pa ju zapravljati. (pregovor)

Hrana pa ima tudi na družinski in lokalni ravni pomemben vpliv na naše medsebojne odnose. Delitev hrane nas dobesedno naredi za boljše ljudi, izhaja iz študije, ki jo je vodila Charlotte De Backer iz Univerze v Antwerpnu, v Belgiji (How Sharing Food Makes You a Better Person). Raziskovalci so anketirali 466 belgijskih študentov, pri čemer jih je zanimalo, kako pogosto so v otroštvu jedli doma pripravljene družinske obroke in kakšno je njihovo sedanje socialno vedenje. Tisti, ki so v otroštvu hrano pogosteje delili z drugimi, so postali bolj nesebični, na primer pri usmerjanju tujcev na želene lokacije, pri odstopanju sedeža v javnem transportu, pri pomoči prijateljem pri selitvah, prav tako so pogosteje postali prostovoljci.

»Mislim, da imajo naše zahodne individualizirane družbe lahko bolj kot kdaj koli prej koristi od delitve hrane,« je dejala De Backerjeva, ki je vodila študijo. »Delitev hrane pripravi ljudi k razmišljanju o pravičnosti (Ali dobim toliko kot vsi ostali pri mizi?), avtoriteti (Kdo je prvi dobil hrano?) in pohlepu (Včasih ne morem vzeti toliko, kot bi si želel.).« Podobno si tudi mednarodno gibanje Slow Food prizadeva za »svet, v katerem bi lahko vsi ljudje dostopali in uživali hrano, ki je dobra za njih, dobra za pridelovalce in za planet.«

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

 


Foto: https://www.youtube.com/watch?v=rM6txLtoaoc in https://www.youtube.com/watch?v=ROW9F-c0kIQ&feature=youtu.be

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.