Hana Verdev je ženska, ki navdušuje z jutranjo v živo vodeno telovadbo na Vitalnici; je športnica, okoljsko ozaveščena posameznica, trenerka in predvsem odgovorna do sebe in planeta. Naša sogovornica je bila pred dobrima dvema letoma, ko smo z njo klepetali o njenih dveh ljubeznih: arhitekturi in športu. Tokrat so okoliščine našega pogovora drugačne: spremembe zaradi obdobja korona virusa, spremembe Vitalnice, spremembe načina življenja. A nekaj ostaja isto: Hanina ljubezen do gibanja in njen pozitivni pristop k iskanju rešitev.
Razbijamo zakoreninjene mite
Pred dvema letoma smo s Hano klepetali za Navdihni me. Vitalnica se je v tem času spremenila. »Kako hitro čas teče, kajne?! Že večkrat slišano, vendar resnično – sprememba je naša edina stalnica. In tudi Vitalnica je potrebovala malo osvežitve, poživitve,« pravi Hana Verdev. Prva leta sodelovanja so večino fokusa usmerili v pripravo kvalitetnih, a vseeno bralcu razumljivih vsebin za spletno stran (oglejte si jih tukaj). Ljudem so želeli predstaviti čimveč različnih oblik gibanja preko krajših in preglednih prispevkov, jih spodbuditi h gibanju, saj so prepričani, da vsak lahko najde vsaj en šport ali obliko rekreacije, ki mu bo pisan na kožo in v resnici všeč.
Špeli Kregar, vodji projekta Lidlova Vitalnica, smo zastavili vprašanje, ali lahko razkrije kakšne načrte. »Po mesecih vadbe v zaprtih prostorih se naš vitalniški trio končno seli na prosto – v naravo. Spremljajte nas in ne zamudite novih športnih aktivnostih, nasvetov in receptov za vitalnejši vsakdan,« nas vabi Špela.
»Z letošnjim letom smo uravnotežili »moško-žensko« energijo, saj sem dobila okrepitev. Vitalnica je postala močnejša in je iz ednine postala dvojina – pridružil se mi je osebni trener Anže Avbelj,« razlaga Hana. Pravzaprav so v resnici trije, saj skupaj z Alenom Podlesnikom vsak mesec na določeno temo na zabaven, a hkrati poučen način »razbijajo« zakoreninjene mite (www.lidl.si/vitalnica). »Alen nama z Anžetom v šali pravi »Hanže« (združil je Hana in Anže), jaz pa se rada pošalim, da smo mi trije najboljši par,« v smehu pove Hana.
V resnici ji je všeč, pravi, da so predhodni slogan in ključnik #TokratZmorem nadgradili v #TokratZmoremo. Ocenjuje, da lahko več zadanih ciljev dosežemo, če smo si v oporo, si pomagamo in se spodbujamo. »Ekipni duh zagotovo naredi svoje! Upamo, da naše navdušenje do gibanja – in vitalnega načina življenja na splošno – uspešno širimo naprej,« dodaja.
Se ne strinjava vedno, a stremiva k istemu cilju
Kot razlaga, se z Anžetom poznata skoraj že pol življenja. Spoznala sta se na tečaju za inštruktorja fitnesa že leta 2004, oba sta hodila na Fakulteto za šport in potem sta bila kar nekaj let sodelavca v dveh različnih fitnesih. Kasneje je Anže zamenjal fitnes, ampak sta s Hano ostala v stikih. »Ko smo prišli do ideje, da bi Vitalnico »osvežili in prenovili«, smo ga povabili k sodelovanju. Na srečo je bil za in tako sva v resnici sodelavca že tretjič,« Hana navdušeno pove.
»Verjamem, da se vsak trudi po svojih najboljših močeh. Npr. sama se nagibam k zmernemu minimalizmu. Na srečo me to, da imam manj stvari v omari, pomirja, saj se hitreje odločim, kaj naj oblečem (smeh). Nove stvari večinoma kupim, ko so prejšnje odslužile svoje, in ne zgolj zato, ker mi je nekaj padlo v oči in mi je tako noro všeč, da jih potrebujem takoj. Vsakemu se kdaj zgodi, da kupi kaj, kar potem obleži v omari – takšne stvari je dobro podariti; naj osrečijo koga drugega. Tako skrbimo zase, za svoje bližnje in za cel naš planet.«
Razloži, da bistveno lažje dela s človekom, ki ga že pozna, ki ima podoben pogled na svet, gibanje, prehrano. To ne pomeni, da se vedno v vsem strinjata, daleč od tega, vendar se oba zavedata, da stremita k istemu cilju – čim več ljudi iskreno navdušiti za gibanje, ustrezno prehrano, boljše psihofizično počutje in konec koncev tudi za skrb za planet.
»Predvsem pa je v kombinaciji z Alenom bistveno bolj zabavno in pestro,« doda Hana in nadaljuje: »Morda vam lahko zaupam še »tračarsko« skrivnost. Velikokrat naju namreč sprašujejo, če sva par. To res ne drži. Sva samo »trenerski par oz. tandem«, v zasebnem življenju pa imava vsak svojega partnerja oz. družino. Mogoče naju ljudje dojemajo na tak način, ker sva ves čas prijateljsko sproščena; se le že toliko let poznava. No, pa je naša ekipca iz Vitalnice uspešno »razbila« še en mit,« pove v smehu.
Včasih me tudi vrže iz cone udobja
Ko jo povprašamo, če ima težave, ker je postala »slavna oseba«, nas s hitro kretnjo zavrne: »Ne vem, če je pojavljanje na nekaj velikih plakatih, oglasih in na družabnih omrežjih ravno v kategoriji »biti znan«, sama tega ne dojemam tako.« Pravi, da to, kar počne, preprosto počne rada. »Včasih me tudi vrže iz cone udobja, ampak, hej, samo takrat se naučimo in spoznamo kaj novega, kajne?!« Dodaja, da večinoma to »pojavljanje« opazijo in komentirajo njeni znanci. Pojasni, da se na srečo lahko sprehaja kjerkoli in kadarkoli in da živi popolnoma enako kot prej. »Me pa zagotovo lahko večkrat srečate na smučišču, med tekom na smučeh, na kolesu ali pa v hribih, kot pa v lokalu ali kinu,« smeje razloži.
Zagotovo pa jo skoraj vedno prepozna trgovka ali trgovec na blagajni v Lidlu in takrat, če je le mogoče, izmenjajo nekaj besed in si polepšajo dan. »Pred kratkim me je v trgovini s tehničnim materialom ogovorila gospa, če me je zjutraj videla telovaditi na Facebooku. Sem rekla, da je za to velika verjetnost, če je bila na Lidl Slovenija. Nisem si mogla pomagati, in sem vprašala nazaj: »Pa ste telovadili z mano ali samo gledali?« Sramežljivo je pogledala v tla in priznala, da je samo gledala. Ji je bilo nekaj vaj res všeč in zanimivih; menda bo zvečer telovadila. Ker sem večna optimistka, verjamem, da je res!«
Hvaležna, ker lahko širiva znanje med ljudi
Odzivi ljudi na Vitalnico so presenetljivo pozitivni, pravi. Na spletu lahko dandanes praktično vsak, ki ima pet minut časa, sodi in komentira (velikokrat impulzivno, brez pomisleka). Zato je Hana toliko bolj navdušena, da so res skorajda vsi komentarji spodbudno naravnani, optimistični: »Najbrž ljudje začutijo, da delamo s srcem, strastjo in iskreno želimo pomagati in svet spremeniti na bolje. Spremembe se začnejo pri nas, zunanja spodbuda pa večkrat koristi, še posebno v trenutkih, ko nam upade motivacija.«
Hana Verdev: »Upala sem, da bo ta čas več ljudi naučil sprejemanja, sočutja, skrbi za sočloveka, neobsojanja, sodelovanja, harmonije. Upam, da so vsi naši člani v fitnesu ohranili vsaj del »gibalne higiene«. Tistim, ki ste v tem času ponovno začeli telovaditi, iskreno želim, da s tem nadaljujete. Morda smo tudi s pomočjo Vitalnice v živo k telovadbi spodbudili še koga (vse vadbe smo skrbno shranili na splet in jih lahko poiščete na https://www.lidl.si/vitalnica/vadba/vadba-doma).«
Posebno v zadnjih dveh mesecih, ko sta z Anžetom na Facebooku Lidl Slovenija skoraj vsako jutro vodila vadbo v živo, je bilo čutiti hvaležnost ljudi, pripoveduje Hana. »In tudi midva sva hvaležna, da sva imela priložnost in širila svoje znanje med ljudi. Res sva se trudila, da sva pripravila zanimiv spekter vaj, da je vsak lahko našel kaj zase in poskrbel za ohranjanje ali pa izboljšanje osnovnih gibalnih sposobnosti.« Pojasni, da sta najbolj poudarila vaje moči in gibljivosti, a sta zvito dodala tudi vaje za ravnotežje, koordinacijo in kondicijo, saj poskušata gledati »na telo, ki je res kompleksno, čimbolj celostno.«
Nisem za instantne rešitve
Preko družbenih omrežij se vsake toliko oglasi kdo s prošnjo za konkreten nasvet, razlaga Hana, vendar nerada svetuje ljudem, ki jih še nikoli ni videla in nič ne vem o njih (predvsem v smislu zdravstvene in športne anamneze). »Instant odgovori nekako niso v mojem slogu, preprosto se mi zdi z moje strani neprofesionalno in neodgovorno. Ali delam korektno ali pa raje molčim,« poudari.
»Rada imam oseben stik – in to je tudi tisto, kar v teh dveh mesecih najbolj pogrešam. Z veseljem določeno vsebino vaj in svoje znanje delim z vsemi, ki so telovadili z mano (in z Anžetom), za vse ostalo mi pa preprosto zmanjka časa. Tudi jaz sem samo človek, zato priznam, da včasih na kakšno vprašanje v sporočilih ne odgovorim.« Kot pravi, po vseh teh letih ve, kdaj ne zmore več in se je naučila reči »ne«.
Zgolj čakanje ne zadostuje – in tako se rodi dnevna vadba v živo
»Spomnim se tistega zadnjega »normalnega« tedna, do minute natrpanega urnika, vse načrtovano, potem pa sem proti koncu tedna samo brala sporočilo za sporočilom, odgovarjala na klic za klicem, »Hana, danes raje ne pridem na trening«. In potem se je čez noč vse ustavilo. Fitnesi so se zaprli, veliko nas je ostalo doma (še na tem mestu iskrena hvala vsem, ki so s srcem opravljali svoj poklic in skrbeli, da je sistem deloval kolikor se je le dalo normalno),« opisuje Hana novo obdobje, prežeto s korono.
»Vsi smo čakali, da mine, in stiskali pesti, da jo bomo odnesli s čim manjšimi posledicami,« pravi. Ampak zgolj čakanje velikokrat ni dovolj. Njen moto je, »naredi najboljše, kar v dani situaciji lahko. Torej, ljudje s(m)o na enkrat ostali zaprti doma, obstaja kakšna pot, da jim pomagamo?« Tako so na Lidlu staknili glave (ne dobesedno, ampak vsak pri sebi doma preko računalnika) in se odločili za drzno potezo, da bodo vsako jutro (med tednom) telovadili v živo. Drzno zaradi tega, ker je za nekim 30-minutnim javljanjem v živo veliko več priprav, kot je videti na prvi pogled (predpriprava z izborom vaj, postavljanje prostora oz. bolj odmikanje vsega, kar lahko, da v domači dnevni nastane dovolj prostora za snemanje, koordinacija s partnerjem in z otroki, da je v času oddajanja vse tiho, itd.).
Prilagoditi se moramo novi normali
Ti meseci so bili, in so še vedno, res turbulentni. Praktično se nam je vsem skorajda v trenutku podrl svet (ali pa vsaj zelo zamajal). Vsakemu posebej na svojem področju. V podobni situaciji sta se znašla tudi Hana in Anže.
»Spremljam znance, trenerske kolege, ki so čez noč ostali brez posla. Nekateri oprimistično gledajo naprej, upajo, se trudijo po najboljših močeh (večinoma so vsaj v omejenem obsegu vadbo prenesli na splet, plačljivo ali brezplačno ponujajo in izvajajo treninge v živo preko FB, Skypa …), spet druge je čisto strlo. Večina prošenj, pobud na pristojne organe zaenkrat naleti na gluha ušesa. V resnici sem vesela za vse, ki že smejo delati. Hkrati so nekatere omejitve rahlo smešne, ampak ni v moji domeni, da to sodim. Upam samo, da se stvari kmalu vrnejo na čimbolj normalne tire, oz. da se tudi mi prilagodimo tej ‘novi normali’,« razmišlja Hana.
Fitnes marsikomu pomeni imeti čas zase
»Pri prebiranju komentarjev, zakaj težimo z odprtjem fitnesov in da je to samo »ustanova za narcisoide, ki si tam pumpajo ego«, da naj raje gremo sekat drva, kopat na njivo itd., me res zaboli srce. Včasih ljudje sodijo samo po sebi in po svoji trenutni situaciji in življenjskem slogu,« razlaga Hana.
Nekdo, ki živi na podeželju v hiši in ima vrt, zemljo, morda kmetijo, res pade v smeh, in ne razume, zakaj bi kdo namesto gibanja na prostem raje »premetaval« uteži nekje v zaprtem prostoru. Pa morda pomisli, kako je, če si cele dneve zaprt v devetem ali še višjem nadstropju, v majhnem stanovanju z nekajčlansko družino in se nimaš kam dati, umakniti? Nimaš vrta, nimaš gozda, nimaš osebnega prostora, kaj šele prostora, da bi v miru telovadil.
Žalosti me pomanjkanje razumevanja in sočutja
»Morda sem sama bolj sočutna, ker sem večkrat izkusila oboje in si tako lažje predstavljam, kako je. Pozabili smo na empatijo in na staro »živi in pusti živeti«. In dejstvo je, da fitnes kot sodobna oblika telovadnic že zdavnaj presega stereotipe iz časov »Arnija« (op. a. Arnold Schwarzenegger),« je trdno prepričana Hana. To je prostor, kjer se srečajo vse generacije in vsaka vadi in se izboljšuje po najboljših močeh.
»Iskreno me skrbi, kaj bo na primer z vsemi našimi seniorji, ki so vestno vsako jutro vadili v fitnesu, nekateri po operaciji kolka, drugi za boljšo kvaliteto življenja, da bodo čim dlje vitalni in fit, dostojno samostojni. Vadbo so vedno zaključili z druženjem, popili kavico ali čaj, prijetno poklepetali in šli po dnevnih opravkih. Pa tudi če se tam zadržuje nekaj fantov, ki »premečejo« vsak dan več ton in radi opazujejo, kako naprejujejo v svojem izgledu in jim je to všeč – zakaj bi kogarkoli to moralo v resnici motiti? Vsak se sam odloči, kako bo skrbel zase, kakšna je njegova vizija telesa, kaj da vase in kaj da nase,« iskreno dodaja.
Pet Haninih nasvetov za zdravo življenje
- Vsakemu bi svetovala, da če le lahko, naj gre vsak dan vsaj za pol ure na sprehod v bližnji park ali gozd (še bolje za eno uro in vmes vsaj malo v klanec, da se prediha in spoti). Narava nas pomirja in sprošča, navda z upanjem in optimizmom.
- Super je, če v svojo dnevno rutino vključite še vsaj kakšno vajo za moč (lahko jo naredite že med sprehodom ali pa potem doma). Bolje, da danes naredite samo tri vaje, kot da razmišljate o tem, kako jih boste jutri osem (ker jih najbrž ne boste).
- In spanje! Zadnja leta podcenjeno, a na srečo zaradi novejših raziskav ponovno pridobiva na svojem pomenu. Če sem prej govorila o rednem gibanju oz. o »gibalni higieni«, najbrž na tem mestu ne bo odveč, če omenim še »spalno higieno«. Sama sem zadnja leta intenzivno delala na tem, da sem si ustvarila nek red; večinoma poskušam zaspati okoli 22h, zbujam se pred 6h (ker začnem z delom ob 7h in zvečer običajno zaključim ob 20, včasih ob 21h). Ni vedno enostavno, vendar se z malce truda in organizacije da.
- Pomembno se mi zdi tudi kaj pojemo, če se le da, najraje izberem sezonsko in lokalno, vendar se npr. bananam, avokadu in zamrznjenim malinam za smuti res ne morem odreči. J Če bi morala strniti: gibanje na zraku, spanje in čim manj predelana sezonska lokalna hrana.
- Ne pozabite tudi na kakšno dobro knjigo ali pa družbo in obilo smeha.
Energijo usmerjam v tiste, ki želijo spremembe in pomoč
Nekateri (še) čutijo, da je gibanje naša primarna potreba. »Vse ostale pa želimo ponovno spomniti na to. Pri prehrani je podobno, saj vsi nekako vedo, kaj, kdaj in koliko bi naj (po)jedli, vendar nas potem tok dneva »poskra« vase in potem hitro skrenemo na »kriva pota« (izberemo manj optimalna živila ob nenavadnih urah),« razlaga Hana.
Tako kot se določene stvari spremenijo dobesedno v trenutku, druge spremembe potrebujejo čas. Vsak od nas je na neki svoji »evolucijski poti« (tudi pri izbiri hrane, oblačil, gibanja, ozaveščenosti). »Ko sprejmeš, da smo vsi nekakšni popotniki, in dopustiš, da vsak potuje s svojim tempom, začneš energijo usmerjati v tiste, ki si željo pomoči in spremembe, ostalim pa pustiš živeti po svoje, ker imajo to pravico,« poudari Hana.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: Klemen Razinger
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.