me.tuljev učinek

Združila sem dve ljubezni

Avtor: Natalie Cvikl Postružnik 22. aprila, 2018

Hana Verdev, osebna trenerka in vaditeljica, čuti poklic kot poklicanost: čeprav sta jo sprva pritegnili psihologija in arhitektura, jo je življenje odpeljalo na drugo pot – tja, kjer je bilo srce: v šport in vadbo. Ob iskanju zaposlitve je naletela na kar nekaj NE-jev, a ni dovolila, da jo to ustavi. »Vztrajajte,« pravi. Tako pri sledenju sanjam, kot pri sledenju ciljem telesne vadbe. In prav to – zdrav način življenja in navdušiti zanje čim več ljudi – jo je spodbudilo, da se je odločila sodelovati z Lidlovo Vitalnico.

Kako bi opisali svoje poslanstvo?

Verjamem, da je gibanje naša osnovna potreba. Nekateri so na to pozabili ali gibanje začasno opustili, poslanstvo trenerjev (v rekreacijskem smislu, ne v tekmovalnem) pa je, da posameznikom pomagamo lažje prebroditi prve korake, da jih spodbujamo, motiviramo, usmerjamo, učimo in jim poskušamo ponovno vzbuditi ljubezen do gibanja, do narave, na nek način tudi do samega sebe. Na srečo je danes na izbiro toliko možnosti za rekreacijo, da pravzaprav vsak lahko najde športno dejavnost, ki mu je pisana na kožo in v kateri srčno uživa. Morda je nekateri le še niso odkrili ali pa so jo iskali na drugih mestih. Največkrat se je izkazalo, da zgledi vodijo. Ker živim s tem in za to, kar počnem in pri tem iskreno uživam, večkrat navdihnem ljudi v svoji okolici, da tudi sami začnejo živeti bolj aktivno.

Bodi kot mačka – čakaj na pravi trenutek, da vstopiš

Kdaj ste vedeli, da želite biti osebna trenerka/vaditeljica? Ali drži, da ste najprej želeli študirati arhitekturo?

Pravijo, da te poklic pokliče. Če bi me vprašali, kaj bi bila, ko sem bila stara 15, bi izstrelila, da modna kreatorka ali arhitektka. V srednji šoli sem oboževala psihologijo in neskončno uživala v pisanju raziskovalnih nalog na to temo – večinoma so bili prepričani, da bom šla študirati psihologijo (v prostem času pa sem plesala sodobni ples, kolesarila, tekla in smučala). Odločila sem se, da vseeno ostanem zvesta arhitekturi (zanimala me je predvsem krajinska), a nisem bila sprejeta. Seveda sem bila razočarana, ker se ni izšlo po mojih željah in pričakovanjih. Edino, kar sem vedela, je, da moram od doma, v Ljubljano. Pa ne zato, ker mi doma ne bi bilo lepo, daleč od tega, le čutila sem, da moram iti. Zato sem se v jesenskem roku vpisala na Fakulteto za gradbeništvo. Tri leta sem vztrajala, vmes pa je šport prevzel vel del mojega življenja: poleg plesa sem se »zagledala« še v fitnes in najprej naredila tečaj za vaditeljico fitnesa. Zato sem na pobudo prijatelja fizioterapevta sprejela odločitev, da grem študirat na Fakulteto za šport. Hkrati sem opravljala še tečaj za inštruktorico in kasneje še trenerko fitnesa.

Pred leti sem arhitektu, ki sem ga trenirala, povedala, da sem v resnici najprej hotela postati arhitektka. »Pa saj pravzaprav si! Gradiš krasna človeška telesa!« Torej sem v resnici idealno združila dve ljubezni, kajne?!

Ali ste na vaši poti naleteli tudi na kakšne ovire?

Pravzaprav ni šlo gladko. Ko sem naredila tečaj, sem poslala prošnjo za študentsko delo v nekaj ljubljanskih fitnesov. Od večine nisem dobila odgovora ali pa je pisalo, da lahko vodim vodene vadbe. Mene pa je zanimal le fitnes, nisem se videla v »aerobični dvorani« in pika. Morda bo zvenelo smešno, ampak takrat v fitnesu res ni delalo veliko žensk, bil je večinoma domena moških (kot trenerjev).

Čez nekaj časa mi je znanec, ki je že delal v fitnesu, povedal, da eden od fitnesov objavlja razpis, in sem se prijavila. Tokrat uspešno! Verjamete ali ne, že prvo uro, ko sem delala, sem dobila prvo klientko! Kmalu za tem sem imela vse polno. Potem sem pred 11 leti zamenjala lokacijo, kjer še vedno z veseljem delam.

Pravijo, da je fino, če si v življenju kot mačka. Ko se odloči, da bo prišla v hišo, je nič ne ustavi. Na videz morda že. Zaprete ji vrata, zaprete okna. Ona pa se mirno zlekne na sonce in čaka svoj trenutek, ko bo, kadar boste najmanj pričakovali, smuknila noter. Torej naj vas prvi NE ne ustavi!

»Zalepila bi si usta« in realnost ciljev

Katera je bila vaša najbolj zanimiva in najbolj “zanimiva” izkušnja s stranko?

Lahko bi napisala knjigo! 🙂 Ta trenutek mi pade na pamet gospod, ki je prišel na razgovor z zelo direktno željo. »Rad bi imel ‘6-pack’ v treh mesecih.« Pogledala sem ga od glave do pet in ocenila, da ima vsaj 25, če ne 30 kg preveč, zato sem mu hladno odgovorila, da tega ne znam, mu pa lahko posredujem telefonsko od lepotnega kirurga. Skoraj je padel s stola. Jaz pa sem si želela, da bi lahko čas prevrtela za 10 sekund nazaj in si zalepila usta. Ampak: kar sem rekla, sem rekla. Letos bo tri leta odkar redno telovadi v fitnesu in med vikende hodi v hribe. 100-odstotna sem, da nama bo kmalu uspelo, čaka naju le še ‘fotofiniš’, detajli, vse ostalo je, kot mora bili. Pomembno je, da se nisva osredotočila zgolj na videz, ampak na celotno spremembo družinskega stila – dober izgled je le posledica.

Kaj menite o ‘pranju možganov in 100 različnih dietah’, ki so danes ‘moderne’, jutri več ne?

Danes pri hrani uvajamo neko ideologijo, ki velikokrat ni povezana z dejstvi. Večina verjame, kar jim je ‘servirano’ (predvsem po principu, če sem videl na televiziji in prebral v reviji, knjigi, potem je zagotovo res). V hitre, komercialne, sezonske in ne vem kakšne, diete ne verjamem. Delujejo le spremembe na dolgi rok. In spremembe v glavi.

Kaj je bistvenega pomena za spremembo oz. za uvajanje vadbe v življenje posameznika/posameznice?

V prvi vrsti iskrena lastna želja. Na dolgi rok uspe večinoma samo tistim, ki jih ta želja žene naprej. ‘Sezonske želje’ shujšal/a bom do poletja, običajno že pred poletjem padejo v vodo – drugače pa zagotovo med poletnimi počitnicami. Pri večini mojih vadečih se je izkazalo, da postopne, neinvazivne spremembe dobro učinkujejo. Receptov in idej, kako vadbo narediti zanimivo, učinkovito in na nek način tudi zabavno, je zagotovo toliko, kot je ljudi. Ni univerzalnega odgovora, vsak človek je zgodba zase.

Kako gledate na postavljanje ciljev (pri vadbi)?

Zagovarjam postopnost, zmernost in vključitev zdravega razuma. Soočam se s primeri, ko gospod ali gospa 20, 30 ali še več let ni počel/a ničesar, ampak dobesedno ničesar (morda kakšen sprehod, malo plavanja na morju), potem pa bi želeli v nekaj mesecih nadoknaditi vse za nazaj in za naprej. Velikokrat pozabijo (ali pa ne vedo), da je naša želja o napredku eno; dejstva, kako hitro in učinkovito se na obremenitve prilagaja telo, pa drugo. Nekaterih procesov, vsaj zaenkrat, ne moremo skrajšati in naravo težko goljufamo.

Sprva, ko se odločijo nekaj početi (npr. hoditi v fitnes ali pa teči), se ‘hecam’, da se zaženejo kot ‘medvedka v maline’, potem pa jih zaradi zapoznele mišične bolečine vse tako boli ali pa se celo poškodujejo, da hitro odnehajo. Zato si naj postavijo realne, a vseeno visoke cilje (sami ali pa s pomočjo trenerja). In naj vztrajajo.

Virtualni prijatelji, zapiranje odprte zgodbe in hvaležnost partnerju

Zakaj sodelujete z Lidlom, kaj želite s tem doseči?

Letos teče tretje leto, odkar z velikim veseljem in navdušenjem sodelujem z njimi. Naš skupni, osnovni cilj je, da s pomočjo Lidlove Vitalnice poskušamo čimveč ljudi navdušiti za gibanje, aktiven življenjski slog, jih spodbuditi k bolj zdravemu načinu življenja. Prispevki, ki jih pripravljamo za splet, so vezani na aktualno vsebino. Na primer, za nami je prečudovita, s snegom tako bogata zima, kot že nekaj let ne – zato smo ves ta letni čas ljudi spodbujali, naj gredo v naravo, smučati, teči na smučeh, se sankati. Ker želimo teorijo preizkustiti tudi v praksi, sem letos na Voglu učila smučati družino, ki je za nagrado dobila smučarske karte in mene – preživeli smo krasne urice na snegu, se zabavali in precej izboljšali svoje smučarsko znanje.

Ste kar precej izpostavljeni, kako to funkcionira v zasebnem življenju? Ste imeli kakšno neprijetno izkušnjo (z zalezovalci, prevelikimi oboževalci …)?

Na srečo imam zaenkrat same pozitivne izkušnje. Lani, ko je Lidl praznoval 10. obletnico, so mi pripravili presenečenje, in so na kozolec na drugi strani ceste v bližini naše hiše postavili billboard z mojo fotografijo, kako tečem skozi gozd. Domači so bili navdušeni, babica še posebno. Drugače pa razen nekaj novih ‘virtualnih’ prijateljev na družbenih omrežjih resnično ni večjih sprememb. Morda je krivo to, da se večinoma gibljem v fitnesu, kjer so me obiskovalci poznali že prej, v prostem času pa sem največ v naravi (smučanje, tek na smučeh, kolo, hribi), kjer se ljudje, ki se srečamo, ne ukvarjamo s tem, kdo kaj je, kaj počne, ampak nas druži šport in lepote v naravi. Na dogodkih, kjer med predavanji vodim vadbo (seveda prilagojeno prostoru in oblekam), kot na primer v Cankarjevem domu ali v mariborski Unionski dvorani, se potem tudi podružimo, vprašajo me za kakšen konkreten nasvet, izmenjamo kontakte in se potem slišimo, če imajo še kakšno dodatno vprašanje.

Kaj so vaši načrti za prihodnost?

Verjamem, da se vse stvari zgodijo na pravem mestu, ob pravem času in s pravimi ljudmi. Moj trenutni fokus je razpet med mojo običajno službo (fitnes, pozimi učim še smučanje, od pomladi do jeseni pa nordijsko hojo), sodelovanje z Lidlom in kreiranjem Vitalnice ter študijem na Fakulteti za šport. Pred leti namreč te zgodbe nisem dokončala in ker je to edini projekt v življenju, ki sem se ga lotila in ga pustila odprtega, sem se vrnila nazaj v študentske klopi. Ne morem reči, da je enostavno krmariti med vsem tem, ampak kjer je želja, tam je pot! Neskončno sem hvaležna partnerju za vso podporo, potrpežljivost in pomoč. In da me včasih z objemom ustavi, če preveč norim naokoli.

Fotografije: Klemen Razinger

~ ~ ~

Tri vaje za zelo zaposlene

Pri prvih dveh vajah naredite od 10 do 15 ponovitev, 2 do 3 nize, tretjo vajo zadržite, kolikor časa zmorete (npr. 10 do 60 sekund) in ponovite trikrat.

Široke sklece na mizi – krepi prsne mišice, oblikuje rame, roke in trebušne mišice.

Veslanje pod mizo – krepi in oblikuje mišice hrbta in rok.

Drža na stolu – usedite se na stol in se primite za ročaje, stisnite trebušne mišice in se dvignite od stola v zrak (lahko tudi čisto malo, kolikor zmorete); zadržite. Krepi trebušne mišice, ramenske mišice in mišice rok.

~ ~ ~

Združila sem dve ljubezni