preberi.me

Z roba smrti v pravi jaz

avtor Mirela Smajić 29. aprila, 2021

»Verjamem, da je bil moj rak povezan z mojim občutkom lastne identitete, in poleg tega čutim, kot bi bil to način, s katerim mi je telo dopovedovalo, da moja duša žaluje za izgubo lastne vrednosti, lastne identitete. Če bi poznala resnico o tem, kdo dejansko sem, sploh ne bi zbolela za rakom!« Anita Moorjani v biografski knjigi Z roba smrti v pravi jaz pripoveduje, kako je po skoraj štiriletni borbi z rakom njeno telo začenjalo ugašati, preobremenjeno z malignimi celicami, ki so se ji razširile po vsem organizmu.

Anita Moorjani
Z roba smrti v pravi jaz
Moje potovanje od raka skozi obsmrtno izkušnjo do resnične ozdravitve
Prevod: Jedrt Maležič
Mnenje prispeva: Mirela Smajić

Založba Gnostica

Medtem ko so ji organi odpovedovali, je vstopila v izredno obsmrtno izkušnjo, s pomočjo katere je prepoznala, kako dragoceno je njeno življenje … in kaj je bilo v resnici vzrok njene bolezni. Ko je prišla k zavesti, se ji je zdravstveno stanje tako naglo izboljševalo, da so jo v nekaj tednih odpustili iz bolnišnice, saj v njenem telesu o rakavih tkivih ni bilo niti sledu več! V knjigi brez zadržkov deli vse, česar se je naučila o bolezni, o zdravljenju, o strahu, o tem, kako »biti ljubezen«, in o resnični veličastnosti vsakega posameznega človeškega bitja.

V mesecih in letih po obsmrtni izkušnji je imela številne priložnosti, da različnim skupinam po vsem svetu spregovori o tem, kar je doživela. V nadaljevanju vam predstavljam nekaj izbranih vprašanj in odgovorov iz knjige, ki so plod teh pogovorov.

Spoznanja obsmrtne izkušnje

 »Vsakršno obolenje se najprej začne v energiji, nato pa se udejanja na telesu.«

V: Kako opredeljujete »brezpogojno ljubezen«, ki ste jo izkusili na drugem svetu, in kako se ta razlikuje od ljubezni, ki jo doživljamo v fizični resničnosti?

O: Ljubezen na onem svetu je zelo drugačna v tem smislu, da je v svoji biti čista. Nima nikakršne motivacije in nikakršnih pričakovanj, poleg tega pa ne deluje iz čustev in se ne odziva različno glede na posameznikova dejanja ali občutja. Enostavno je.

V: Ali čutite, da je mogoče to stanje brezpogojne ljubezni podoživeti tukaj, v tem fizičnem svetu?

Vsak od nas je v svojem jedru že čista in brezpogojna ljubezen. Vendar pa jo, ko jo izražamo v fizičnem svetu, filtriramo skozi um in tedaj se izrazi v obliki človeških čustev. Najboljša prispodoba, ki se je domislim, da bi to ponazorila, je primer bele svetlobe, ki prehaja skozi prizmo. Brezpogojna ljubezen je kakor čista bela svetloba. Če z njo posijete skozi prizmo, se razdrobi v vse različne barve mavrice. Te zastopajo naša čustva, torej radost, ljubezen, tesnobo, zavist, sočutje, sovraštvo, empatijo in tako dalje.

Vsak izmed nas je kakor prizma, ki razdrobi čisto belo svetlobo (ljubezen) v vse različne barve mavrice, in vsi odtenki (čustva) so enako potrebni za sestavo celote. Redki ljudje, če sploh kdo, bi kdaj koli moralno obsojali katero koli dano barvo. Nikdar ne bi rekli: »Oh, ta barva je vendar zla,« ali: »Ta barva je vendar grešna.« Vendar pa to počnemo z ljudmi in z njihovimi izrazi čustev, ko vidimo nekatera občutja kot dobra in nekatera kot slaba.

Ko presojamo o nekaterih lastnih čustvih, češ da so negativna, in jih poskušamo zanikati, zatiramo del tistega, kar smo. To ustvari blokado znotraj nas in nam preprečuje izražati celoto svojega veličastja, natanko tako kot bi odstranitev nekaterih barv iz spektra na podlagi moralne sodbe okrnila svetlobo in jo naredila za nekaj, kar v resnici ni. Ni nam treba ukrepati ob vsakem čustvu, temveč moramo samo sprejeti, da so ta čustva del tistega, kar smo. Zanikanje teh čustev bi bilo podobno, kot če bi neki barvi prepovedali, da preseva skozi prizmo. Edinole tako, da brez obsojanja sprejmemo celotni spekter svojih občutkov, lahko pridemo v stik s čisto bitjo brezpogojne ljubezni, ki biva v našem jedru.

V: Če bi bilo v vaši obsmrtni izkušnji sporočilo ali lekcija, za katero bi želeli, da jo izvedo in usvojijo vsi, če bi bilo v njej nekaj, kar bi najraje zavpili vsem z vrha sveta, kako bi se to glasilo?

O: Želela bi, da veste, da je vsak del vas veličasten – vaš ego, vaš razum, vaše telo in vaš duh. To namreč ste, ste čudovita stvaritev tega Vesolja. Vsak del vas samih je popoln. Ničesar ni, kar bi morali odpraviti, ničesar, kar bi morali odpustiti, ničesar, kar bi morali doseči. Vse, kar morate biti, že ste. To se lahko zdi izredno zapleteno, vendar ni. Če vam določena religija daje občutek, da ste manj kot njena božanstva, potem ste si jo bodisi napak razložili bodisi ni uspešna pri tem, da bi vas poučevala o resnici. Če vam guru, učitelj ali mojster daje občutek, da »še« niste razsvetljeni in da se morate »naučiti« še več, to in ono »odsloviti« ali »odpraviti«, preden pridete tja, potem vas ne poučujejo dobro o tem, kar v resnici ste, ali pa ste ga narobe razumeli.

Opomnite vsako bližnjo osebo, naj bo takšna, kakor je, in ji povejte, da jo ljubite natanko takšno! Popolna je in tudi vi ste popolni. Ničesar ni, česar ne bi smeli ljubiti. Največ trpljenja izhaja iz občutja, da ste »manj kot«. Niste manj kot kdor ali kar koli! Dovršeni ste. Edina stvar, ki se jo morate naučiti, je, da že ste tisto, kar si prizadevate postati. Enostavno izrazite svojo edinstvenost brez strahu, ob tem pa pozabite na vse. Zato ste ustvarjeni takšni, kot ste, in zato ste tukaj, v fizičnem svetu.

Najpomembnejša lekcija Anite Moorjani, ki se jo je naučila iz svoje obsmrtne izkušnje

»Brezpogojno se ljubite in bodite brez strahu takšni, kakršni ste!«

Če bi to vedeli od nekdaj, ljudje nikdar sploh ne bi zbolevali za rakom, ali kako drugo boleznijo. Ko smo zvesti sami sebi, postanemo pripomoček resnice za ves planet. Ker smo vsi povezani, se dotikamo vseh življenj okoli sebe in ta nato vplivajo še na druge. Naša edina obveznost je, da smo ljubezen, kakršna smo, in da dovolimo svojim odgovorom priti od znotraj tako, kot nam najbolj ustreza. Poudarja, kako pomembno je, da uživamo in da samih sebe ali življenja ne jemljemo preresno.

Ena največjih pomanjkljivosti številnih tradicionalnih duhovnih sistemov je, da nas pogosto pripravijo do preresnega odnosa do življenja. Če bi kdaj morala ustvariti vrsto navodil za duhovno pot do ozdravitve, bi bilo na Anitinem seznamu na prvem mestu to, da se smejemo, kolikor je mogoče pogosto vseskozi vsak dan posebej – in še najbolje je, če se smejemo sami sebi. To bi bilo brez sence dvoma na prvem mestu, pred vsakršno obliko molitve, meditacije, popevanja manter ali spremembo prehrane.

V tej dobi informacijske tehnologije nas skorajda s svetlobno hitrostjo bombardirajo z novicami. Živimo v obdobju velikega stresa in strahu- Sredi poskusov, da bi se zaščitili pred vsem, za kar mislimo, da je »tam zunaj«, pa smo pozabili uživati in skrbeti za tisto, kar je znotraj. Naše življenje je naša molitev. Je naš dar temu vesolju in spomini, ki jih pustimo za seboj, ko nekoč izstopimo iz tega sveta, bodo naša zapuščina ljubljenim osebam. Zavoljo samih sebe in vseh okoli sebe bodimo srečni in širimo svojo radost.

Vsakdanje tegobe se nikdar ne zdijo tako hude, če nanje gledamo skozi tančico humorja in ljubezni. Če smo se zmožni pomikati skozi življenje s humorjem in ob spoznanju, da smo ljubezen, si bomo že zgolj s tem pridobili prednost. Če tej mešanici dodamo še škatlo dobrih čokoladnih bombonov, smo že dobili zmagovalen recept!

***

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: Založba Gnostica