Zapomnimo si, kako je, ko se svet ustavi

Zapomnimo si, kako je, ko se svet ustavi

Zapomnimo si, kako je, ko se svet ustavi

avtor 3. aprila, 2020

V enem od prejšnjih prispevkov, Komu zvoni ali čas je za prostovoljno preprostost januarja lani, smo razmišljali o prostovoljni preprostosti: »Če pristanemo na logiko, da moramo imeti vedno več, potem soustvarjamo družbo neprestane gospodarske rasti in pomagamo uničevati svet. Če pa se prostovoljno odločimo za preprostejše življenje, smo že začeli preobražati tako sebe kot tudi celotno družbo.« Naokrog je leto dni in življenje postaja povsem drugačno. En majhen virus, a tako drastične spremembe.

Leto osorej »prisilna preprostost«

Leto dni kasneje so nas okoliščine prisilile k preprostejšemu načinu življenja, skorajda lahko govorimo o »prisilni preprostosti«. Čeprav se za takšen način nismo odločili prostovoljno, pa je to velika lekcija za našo prihodnost. Poglejmo najprej iz širšega vidika. Satelitski posnetki, ki jih gledamo v teh dneh, nam sporočajo, kako bistveno se je zaradi pandemije koronavirusa očistilo ozračje. V zraku je manj letal, na cestah manj tovornjakov in avtomobilov, »prižganih« je manj tovarniških dimnikov in tako naprej. Tudi pritisk na naravne vire se je (vsaj začasno) zmanjšal.

Kaj pa naš vsakdan? Veliko nas dneve preživlja doma, v karanteni (razen seveda tistih, ki zdaj res garajo, kot so zdravniki in drugo medicinsko osebje, policisti, civilna zaščita, prodajalke in prodajalci itd.). Nenadoma imamo čas. Prej smo ves čas tožili, da ga nimamo. Zdaj imamo časa na pretek. Prebiramo »stare« knjige, pripravljamo zajtrke, kuhamo kosila, večerje; ponovno ali sploh prvič zares spoznavamo svoje zakonce, partnerje, otroke; igramo družabne igre, se pogovarjamo itd. Ponovno se učimo prišiti gumbe ali zašiti strgana oblačila, ki smo jih prej preprosto kar zavrgli in kupili nove. V resnici postajamo ustvarjalnejši in iznajdljivejši.

Nenadoma so celo ptiči glasnejši

Nenadoma shajamo brez dolgih potovanj in počitnic ali »instant« vikend oddihov. Vsak prosti čas smo morali nekaj početi. Izkoristiti vsak trenutek. V resnici pa nikoli nismo bili zares prosti. Ves čas smo bili v akciji in kopičili dobrine, premoženje, doživetja, nazive, ugled itd. Zdaj spoznavamo, kako blagodejen je lahko sprehod po bližnjem travniku ali gozdu. Sploh, ker je več tišine. Ker smo pogosto sami ali le s svojimi najbližjimi. Nenadoma so celo ptiči glasnejši; ali pa smo le mi tišji, manj hrupni; manj je prometa, letal nad nami, vsakdanjega hrupa.

Počasi ugotavljamo, da ne potrebujemo ves čas novih izdelkov, da nam ni treba ves čas »čepeti« v trgovinah, »na pijači, kavici« in neštetih družabnih dogodkih. V domačem okolju postajamo manj ambiciozni. Ugotavljamo, da so tudi drugi, nekoč naši konkurenti, le ljudje; prav takšni kot mi sami; negotovi, ranljivi, skratka človeški. Vse več je izrazov solidarnosti in sočutja; sosed postaja sosedu sosed.

Čas je za novo normalnost

Zdaj lahko razumemo, kaj pomeni prostovoljna preprostost, ki so jo prakticirali mnogi veliki učitelji človeštva, Jezus, Buda, Frančišek Asiški, Dalajlama, Gandi. A ni nam treba zapustiti udobja civilizacije in se zapisati uboštvu. Prostovoljna preprostost pomeni, da smo zmožni modro upravljati s svojim življenjem; da smo se zmožni čemu odpovedati in kljub temu živeti kakovostno. Morda še bolj kakovostno tako v odnosu do sebe, do drugih ljudi in do okolja.

Seveda bomo slej ko prej premagali virus in ponovno zaživeli normalno življenje. A kaj je normalno življenje? Vsakodnevno norenje, stres, večno pomanjkanje časa, preživljanje časa v nakupovalnih centrih? Draga potovanja, karierizem, tekmovalnost, »pregorevanje« in tako naprej? V resnici potrebujemo novo normalnost. Zdaj smo prisiljeni, da živimo preprosteje. Mnogi ugotavljajo, da je to dobro. Kaj nas torej ovira, da ne bi v prihodnosti zares zaživeli v skladu z načeli prostovoljne preprostosti? Ne gre samo za nas in za naše počutje in zdravje, temveč za svet, v katerem živimo.

Začenjamo razumeti lastno vlogo v svetu

Dobrine, ki smo jih v »prejšnjem življenju«, pred karanteno, tako množično trošili, bomo zdaj lahko delili ne samo z našimi sosedi in sodržavljani, temveč z vsemi Zemljani. Razumevanje prostovoljne preprostosti je razumevanje naše vloge v svetu. Smo del sveta in s svojim ravnanjem odgovorni za blaginjo celote.

Čeprav nam morda v teh dneh ni lahko, ker se moramo marsičemu odpovedati, pa poglejmo na to drugače: kaj pa če šele zdaj živimo normalno in je bilo tisto prej norost, razsipnost, nenormalnost. Kaj pa če je res dobro, da se je svet ustavil, vsaj začasno?

Ko se svet ustavi

Ko se svet ustavi,
spoznamo, da za življenje ne potrebujemo vseh tistih potrošniških izdelkov, za katere smo mislili, da so nepogrešljivi, za katere smo se drenjali po trgovskih centrih in prežali na popuste.
Ko se svet ustavi, ugotovimo, da nas ne »naredijo« draga oblačila, avto, zlato, kozmetika, najboljši pametni telefon, temveč medsebojni odnosi, ki jih »gradimo« s skrbjo za drugega, z razumevanjem,
z medsebojno delitvijo, s sočutjem in ljubeznijo…
Ko se svet ustavi, ugotovimo, da lahko preživimo tudi brez vseh tistih dragih potovanj v daljne kraje,
dolgih obmorskih počitnic; zavemo se, kako lep je lahko sprehod po bližnjem travniku, ob reki, pohajkovanje po gozdu…
Ko se svet ustavi, v drugih ne vidimo več konkurentov za čim višji položaj v družbi, temveč soljudi, sotrpine, sosede s podobnimi težavami in hrepenenji.
Ko se svet ustavi, se stiša hrup zabav, neskončni vrvež mest, večno hitenje, stres modernega življenja;
zavemo se tišine, čuječi smo do sveta in večnega Zdaj.

Ko se svet ustavi, zaživimo preprosteje, a živimo bogatejše.
Zapomnimo si, kako je, ko se svet ustavi!

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

 


Foto: Insights d.o.o.

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.