Zgodba o izrezljanem Andreju

Zgodba o izrezljanem Andreju

Zgodba o izrezljanem Andreju

avtor 17. februarja, 2021

Z Andrejem Cundričem sva se spoznala nekako za sedmimi gorami in sedmimi vodami … Natančneje v Bratislavi oziroma na poti do tja – v avtobusu polnem hokejskih navijačev, namenjenih na svetovno prvenstvo, kakšno desetletje nazaj. Od tedaj je Andreja pot zanesla dobršen del naokoli po Evropi. Zdaj je znova v domačih koncih in privoščiva si virtualno kavico. Ne ker nihče od naju ne pije dejanske kave, ampak ker še vedno čakamo na odprtje občin, blaginjo normalnega življenja. Na srečo Andreja to ne ustavlja pri ustvarjanju.

Z žlicami zajamem potovanja po Evropi

Po nekajminutnem pozdravljanju, šalah in polnjenju spominskih lukenj, sva pripravljena na pot po njegovem izrezljanem življenju. Izbrala sem te za moj prvi duet, mu povem. »Ne povsem zato, ker si jamar in imaš rad črni čaj. Tudi ne zato, ker bi seveda raje živel v brunarici, z leseno dušo kot pa v ladijskem kontejnerju. REZBAR SI. Izdeluješ večinoma lesene žlice, ki niso le uporabne, temveč predstavljajo tudi okolju prijaznejšo alternativo plastiki.« Obenem je pomembno izpostaviti tudi, da lesena žlica jedem pridoda bolj naraven in domač okus, kot je tisti “kovinski” od navadnega jedilnega pribora.

Povej, kako si začel?

Pravzaprav se je začelo s šolo preživetja v naravi, še tukaj v Sloveniji. Ponoči nama je bilo s kolegom inštruktorjem dolgčas in sva si zadala nalogo – brez navodil in izkušenj iz lesa izdelati žlico. Potreboval sem okoli štiri ure, še zdaj jo hranim. Potem sem v naslednjega pol leta morda naredil kakšnih 10 novih. Stvar je postala resna, ko sem na nekem festivalu prodal prvo žlico. Trmast, kot sem, sem se odločil, da lahko od tega živim. Pričel sem prodajat žlice med potovanji po Evropi in le redko sem jih zamenjal za kaj.

Tudi v rezbarstvu velja pravilo 10.000 ur

Potem si se vrnil domov, na Gorenjsko.

Ja, po nekaj letih me je pričelo vleči domov – pogrešal sem našo vodo in hribe. Pogoj za prodajo na “štantih” oziroma božičnih stojnicah je bila lastna firma in po posvetovanju z znancem sem se odločil odpreti s.p., AC WOODART, oblikovanje lesa.

S tem sem želel uspeti kot samouk. Za rezbarjenje druge žlice sem prejel morda tri namige, vse ostalo sem se naučil na napakah. To ti da pri izdelku občutek, da je od začetka do konca samo tvoje delo. In moj napredek je bil viden nekje po 2.000 žlicah – če gledamo razmerje med učinkovitostjo in kakovostno izdelavo, torej hitra izdelava in lep videz. Ta hip sem nekje na stopnji izdelave 8.000 – 10.000 žlice, za kar sem najbrž porabil 10.000-15.000 delovnih ur.

dav

Povej, je težko uspeti kot nekdo, ki je sam svoj mojster, zaposlovalec dandanes ….? Ti je včasih vsega dovolj ali se vedno najde nekaj, kar te ohranja pri veselju, nekdo, ki ima posluh za tvoj poklic?

Je težko do neke mere, ampak če imaš voljo in predvsem veselje do tega, kar delaš in tudi veš, da je to nekaj, čemur hočeš posvečati svoj čas oziroma svoje življenje … potem je vse skupaj veliko lažje. Seveda pridejo tudi momenti, ko bi rad vse skupaj poslal k vragu in odnehal, vendar je čar prave ljubezni v tem, da vztrajaš in ne obupaš, kljub težkim preizkušnjam. In ko to enkrat najdeš, ne smeš izpustiti za nobeno ceno.

Mene osebno rešuje to, da me družina in prijatelji podpirajo na vsakem koraku in to, da mi je res pomembno, da sem sam svoj šef. Ker cenim svobodo, ki mi jo kot samostojnemu podjetniku to delo ponuja. Večkrat se mi je pa že zgodilo, da bi odnehal, seveda – recimo delaš na nečem nekaj ur in se les zlomi … Ampak čez pet minut me že prime, da bi spet delal dalje – kaj drugega. Imam nekje okoli 50 pHD (ang. project half done), na pol narejenih projektov, ki me čakajo v predalu, da jih znova primem v roke. Ljubezen do ustvarjanja je ključna – ne silim se delat, ampak delo čutim.

Kaj bi pa vi vzeli na samotni otok?

Nam zaupaš, kaj ali kdo te navdihuje?

Lahko ja, v navdih mi je rezbar Giles Newman iz Združenega kraljestva, ki ustvarja zelo detajlne izdelke, predvsem živalske motive iz lesa, nabranega po vetrolomih ali iz ponovno uporabljenega, recikliranega lesa. Moja prva večja lesena žival je bil medved v 2019, ki sem ga oblikoval z motorno žago. Tudi sam bi se želel lotiti večjih stvari z detajli, kot je recimo oblikovanje kitar … Trenutno sem restavriral eno, v katero bom rezbaril, oblikoval sem tudi že longboard rolko in morda celo najmanjšo žličko na svetu 😉

In če bi na samotni otok vzel tri stvari – katere bi bile?

Vsekakor nož (tudi če ne razmišljamo samo o preživetju). Hm, in pa orglice.

(ker je po teh dveh odgovorih res dolgo razmišlja, se pošalmi: “Je morda tretja stvar škatla za orglice ali torej kar etui za nož?”)

Hokejska palica (smeh).

Jabolka, orehi in marelice

Kako pravzaprav dobivaš ideje za izdelke (če to niso specifična naročila po željah strank)? Kam greš razmišljati, iskati ideje?

Pravzaprav vidim po lesu, ocenim ga lahko v nekaj trenutkih in zarišem. Zavedati se je treba, da ti delaš z lesom in ne les s tabo – zato se je treba prilagajati. To je mogoče šele, ko imaš les v roki in lahko začneš.

Fino je tudi, da se pri rezbarjenju uporablja moker les, ki ni pretrd, zelo dober primer je les jabolka. In recimo, če je na sredi kosa, ki ga obdelujem, grča, lesa ne bom vrgel stran, ampak bom naredil žlici bolj ukrivljen ročaj, da se ognem grči. In nastane malce bolj kriva, posebna žlica pač. Moja najbolj značilno izdelana žlica, “podpis umetnika”, pa je tako imenovana spiralna/neskončna/DNK žlica. Moj najljubši les za oblikovanje je oreh.

Pohvali se – prišel si v blejsko ponudbo!

Bled Local Selection je ponudba kolektivne blagovne znamke, kamor sem se prijavil, prinesel izdelke na ocenjevanje in bil izbran (in to kljub temu, da sem pozabil svoj ključni kos, originalno zamišljeno manjšo žličko z daljšim ročajem in v izbor zato uvrstil nadomestek – res lep in iz mareličnega lesa, za katerega se je izkazalo, da je bil odločilen za zmago kot žlica za med).

Glavna predmeta moje delavnice pa ves ta čas še vedno ostajata “samo” dva – navaden in zakrivljen nož. Ki sta me pripeljala do vse zgoraj naštetega – in moja trma.

Motnje pozornosti … in dodana vrednost mojega dela

Kdaj najraje ustvarjaš? Imaš kakšno rutino, predpripravo? Ali vmes pozabiš jesti? Delaš noč in dan?

Najraje pa delam ponoči, ker me nihče ne moti. Odkar sem v petih tednih oddelal 500 ur, si uničil zapestje in potem moral pol leta prisilno mirovati … si skušam delo razporediti tako, da imam več časa, daljše končne roke naročil. To tudi pomeni, da lahko izdelku posvetim pozitivno energijo, v delu uživam. In ja, preprosto padem not, da nočem vmes niti na WC, ker ne želim pustiti nedokončane zadeve.

Kje se pa vidiš čez 10 let, kakšna si želiš, da bo tvoja zapuščina?

Rad bi nekoga navdušil do te mere za rezbarstvo, da bo šel do vrha v tem poklicu. Želim si odpreti lastno trgovinico, seveda in nabrati dovolj prepoznavnosti ter da bodo ljudje res cenili izdelke. To bi bila moja zapuščina. V največji ponos trenutno pa mi je 3D žlica medveda, ki sem jo izdeloval 60 ur, večinoma ob večerih na neki francoski trgatvi.

Za najlepši dogodek, povezan z lesom pa bi izpostavil tistega, ko se je na moji delavnici oblikovanja lesa pojavil 10-letni deček iz Nove Zelandije z motnjo pozornosti. Na koncu 4-urne delavnice je do mene pristopil dečkov oče v solzah in povedal, da sina še ni videl da bi se neki stvari posvečal več kot 10 minut. Tukaj pa se v štirih urah rezbarjenja ni premaknil ali potožil, da noče več. Še zdaj sem vesel, ko dobim dečkove fotografije, kako oblikuje les in me družina vabi na obisk. To je dodana vrednost mojega dela.

Mentaliteta 5 evrov ceneje, pa čeprav 50 km dlje

In kako pomembno je po tvojem imeti trajnostni pogled na življenje? Biti povezan z naravo, lokalno skupnostjo, …

Ko sem bil v Bristolu (Anglija) me je navdušil koncept lokalnega denarja znotraj skupnosti. Pri nas je pa žal še vedno največkrat tako, da ni te lokalne povezave. Če sosed izdeluje nekaj, kar potrebuješ, ampak je 5 EUR dražje, kot isti izdelek v trgovini 50 kilometrov stran, raje sedeš v avto in greš kupit tisto. Vmes pa potrošiš svoj čas, bencin, še onesnažiš naravo, kot da bi podpiral lokalno. In pozabiš, da bi nekoč lahko sosed s čim pomagal tebi … Pa ne, da se tako pričakuje, temveč ker na ta način sebe kot ostale okoli nas najlažje razvijamo v boljše ljudi. S tem eden drugemu pomagamo tudi do bolj lagodnega življenja in tako se gradi dobra skupnost.

Ko ga prosim za zaključno misel, vidim, da Andrej v roki že drži košček lesa in nožek, čas je za rezbarjenje. Po kratkem premisleku pa doda, da bi morali vsi delati, kar nas veseli – sicer uničujemo življenje sebi in vsem okoli nas.

In ker se večinoma prodaja zgodba, redko samo izdelek, dodajam njegov Instagram profil, @carverslife ter vabim k nadaljnjemu ogledu njegovih umetnin – morda pa vas kakšna žlica prepriča, da spada prav k vam ali bo predstavljala darilo, ki ga bo v navdih vesela vsaka prijateljičina kuhinja.

DUET (dejansko udejanjen ekološki temperament) se je razvil iz serije člankov POET (potencialna oseba ekološkega temperamenta) in to je prva iz serije 2021.

***

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: Gaja Postružnik, Insights d.o.o.

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.