Zgodba o Krašouki Andreji

Zgodba o Krašouki Andreji

Zgodba o Krašouki Andreji

avtor 9. decembra, 2021

Andrejo sem izbrala za moj zadnji duet tega leta. Ker je kmetica. Ja, prav ste prebrali, ampak počakajte. Da pojasnim bolje: njen naziv nikakor ni mišljen kot negativna opazka. Spoznali sva se preko študija na Obali, nekaj let nazaj. Ona je tedaj vpisala sredozemsko kmetijstvo, jaz pa varstveno biologijo – Koper je majhen, pa še imeli sva nekaj skupnih predmetov. Če se vam to zdita precej eksotični študijski smeri, vas prijazno opominjam, da je to prihodnost. Več o pomembnosti, prednostih in prizadevanjih v povezavi s kmetijstvom, vam pojasnjujeva v nadaljevanju. To je zgodba o rasti, življenjskih ciklih in zaupanju vase.

Krašouka, pustila sem te za svoj zadnji duet norega leta 2021. Upam, da veš zakaj. Zame si navdih, ker začneš znova. Ko je to potrebno, zaželeno ali izzvano – pa če je to življenje v novem kraju, nov hobi ali postavljanje na noge po ne preveč rožnatih dogodkih … Od kje črpaš to notranjo moč, kdo navdihuje tebe, da živiš življenje s polnimi pljuči, nasmehom in pogumom?

Zelo sem počaščena in iskreno cenim, da sem ti v navdih. Sicer bi bilo to veliko lažje, ampak ugotovila sem, da notranja moč nikoli ne pride sama. Oh, da bi. Res, ne zbudiš se kar čez noč in si najboljša možna verzija sebe. Tista, ki zmore vse, ki lahko nasmeje ljudi okoli sebe, ko ji je najtežje, ki zamahne z roko ob vsakem problemu ali tista, ki je nikoli nič zamaje. To se zgodi samo skozi čas in konsistentno premaganimi ovirami ter preizkušnjami, med katerimi dihaš »na škrge«. Zato se vsakič znova, ko sem na težkih prelomnicah in se zalotim, da razmišljam, če ni boljše zgolj pomahati z belo zastavo, odločim drugače. Da je to samo dno, ki mi bo služilo kot zalet. Vem, kako nemočno sem se počutila, ko mi je bilo najbolj težko in edini cilj je ta, da bom naslednjič, ko me bo življenje preizkušalo, močnejša. Močni posamezniki so namreč lahko v oporo svojim ljudem in tega si egoistično želim zase. Hočem biti dobra družba, opora, pomoč in navdih drugim. To pa dosegam samo z vztrajno rastjo, nasmehom in pogumom. Ravno zato me navdihujejo ljudje, ki počnejo podobno, po možnosti še bolje od mene.

Skrivnost rdeče šminke pri prodaji mleka in dobrem počutju

Po zaključku študija boš prejela uradni naziv, magistra kmetijstva. A v stroko so te vzgojili predvsem doma – koder zdaj na domači kmetiji na Krasu z veseljem krmiš krave, delaš v vinogradu, upravljaš tudi s traktorjem. Poudariva pa, da si za piko na i pred opravili pogosto nadeneš šminko – kaj to pomeni tebi, kaj na to porečejo ostali? Imaš morda kaj strahu pri podiranju tipičnega stereotipa kmetice?

V elementu

Kalim se za magistro kmetijstva, tako je. Hja, delo na kmetiji ni ravno nek šolski primer ženstvenega udejstvovanja. Sistem dela leži bolj moški naravi, je precej s fizičnim delom zapolnjen in pogosto precej umazan. Kljub temu, da zahteva tudi veliko mero skrbnosti, je pogosto narava dela taka, da so čustva redko vpletena, utegnejo biti celo ovira. Za uspešno opravljeno delo pa pritiče bolj inženirski pristop in ne toliko kreativni. Sama se res rada pohecam in hkrati pohvalim, da sem včasih med kmečkimi opravili naličena. Na prvi pogled mogoče res deluje zelo smešno. Še najbolj za tiste, ki predpostavljajo, da se ženske urejamo samo za druge. Na kmetiji je včasih delo kar osamljeno, gledajo te v večini primerov le tvoje živali, tako da komu mogoče res zveni noro, da bi se ličila zanje. Pa tudi bojim se ne presojanja svojega obraza brez ličil. Sem zadovoljna s tem, kar mi je genetika pripisala. Meni urejanje pomeni, da uspešno negujem svojo žensko energijo. Tisto nežno plat, ki jo moram ob svojih vsakodnevnih opravilih potisniti nekoliko na stran, da je delo opravljeno. Ko imam na terenu opravka s strankami, je lahko tega več, in včasih res z veseljem izkoristim, da si namažem trepalnice in tisto rdečo šminko. Mi pa samo urejanje daje tudi samozavest. Glede na dolga leta, ko sem ličenje jemala kot svojo strast in hobi, imam prakse veliko in menim, da dobro ličim. Če sem slabe volje, imam kakšen poseben sestanek, opravek ali nastop, je ličenje meni skoraj nekakšen meditativni ritual, s katerim se napolnim s samozavestjo, dobro energijo in tako centriram misli, da sem potem na dogodku še bolj uspešna. Pa naj bo to prodaja mleka, zmenek, špil ali poslovni sestanek.

Premakniva se še malce bolj v poklicne vode. Iščeš in našla si pot, da pomen in strast do kmetijstva približaš mladim – predvsem preko digitalizacije. Ustvarjaš Instagram družbeni profil, kjer deliš slikovite fotografije, pomembne nasvete pa tudi kakšne humorne utrinke iz vsakdana na kmetiji. Nekaj pa se morda šušlja tudi o spomladanskem podcastu? Povej nam malo več o obojem – kako se je začelo, kaj je tvoja vizija, s kom se povezuješ, …?

Z veseljem! To je trenutno moj najnovejši in najljubši hobi. O sami ideji spletne osebnosti, ki bi povezovala deležnike v kmetijstvu, potrošnike in kulinariko, sem razmišljala že zelo dolgo. Pa se nekako nisem uspela premakniti s točke »nisem dovolj dobra« do tega, da bi začela s pisanjem objav, objavljanjem receptov, fotografiranjem in snemanjem. Vse preveč je bilo razlogov, zakaj še ni pravi trenutek. Najpogosteje sem čakala, da bom uspela najprej prepričati dovolj (predvsem bližnje) ljudi, da imam dobro idejo in mi bodo oni dali zagon. Pa ne gre na takšen način. Vedno bodo ljudje, ki ne bodo verjeli v naše ideje in redko jih lahko prisilimo, da so nad njimi tako navdušeni kot smo mi sami.

Pogum sem zbrala šele letos pred nekaj meseci, ko sem se iz mesta, kjer sem živela nekaj let, preselila spet domov, na domačo kmetijo. V mestu začneš drugače gledati na življenje kot na podeželju. Kljub temu da sem bila od rojstva »v štali«, sem se na življenje v bloku zlahka prilagodila in privadila do te mere, da nisem bila več tako razumevajoča do kmečkega stila življenja. Kmetijska problematika se mi ni zdela več tako kritična, ker sem se od nje dokaj oddaljila. Ko sem bila letos soočena, da zamenjam stil »mestne« za kmetico, se mi je sicer življenje za nekaj časa postavilo na glavo, ampak je bil to začetek nečesa novega.

Samo ustvarjanje se je začelo tako, da sem zapirala osebni profil na Instagramu in dobila idejo, da bi končno zgradila nekaj poučnega in zavila moje življenje in zgodbe drugih pridelovalcev v celofan estetsko všečne vsebine na družbenih omrežjih. Takratne sledilce sem prosila za podporo na novem profilu, kamor mi je večina tudi sledila in sem jim za to zelo hvaležna. Enostavno me problematika, ki jo vidim sama na tem področju, preveč žuli. Nočem ostati tiho in živeti v svoji mevžasti različici, ki se boji spletu pokazati svoj obraz in na glas povedati stvari, ki me skrbijo. Od tod tudi ideja o podcastu, kjer bi informacij bilo lahko več, kot je mogoče zanje prostora na Instagramu ali Facebooku. Imam velik interes, da postane domače in lokalno pridelano večji hit, moderno in še veliko bolj zaželeno. Da bi nam bilo malo bolj mar za kakovost hrane, ki jo zaužijemo in da se na slovenskega kmeta ne bi spomnili samo ob »aferah s Poljske«, epidemiji in ko se izplačujejo subvencije ter delijo evropska sredstva. Strastno si želim, da bi zaživeli kmetje in potrošniki skupaj, uravnali cene pridelkov in izdelkov in oblikovali dostopen trg, znotraj katerega bi dobro živeli vsi vpleteni.

Osebna rast dvojine – z branjem misli

Kar mene osebno navdihuje v naravi oziroma rastlinah, je rast sama – njihov neumoren in bogat razvoj, ki se nikoli ne konča zares, tudi če na videz počivajo. Je to lahko nek opomnik tudi nam sredi zime? Kaj pa ti najraje počneš, ko narava počiva te dni?

Zelo dober opomnik. Zima je simbol bolj temačnih dni, mrazu, zasneženosti, burje in prezeblih kosti. Iz nje se pa vsako leto rodijo nove ljubezni na spomlad, novi projekti, iz tal pokuka novo življenje, tudi mi ljudje kar mrgolimo od zanosa. Nujno je potrebna za počitek, okrevanje in priprave na nove začetke. V kmetijstvu se tega še posebej dobro zavedamo. Zima je nujno potrebna, da se na pomlad življenje zopet začne. In tako jo te dni doživljam tudi sama. Delo na kmetiji se nekoliko umirja, več časa je za delovanje pečice, za družino, prijatelje, glasbeno ustvarjanje in priprave na nove podvige.

Imaš brata dvojčka – bi rekla, da je tvoja kopija (oziroma ti njegova) ali sta si popolno nasprotje? Kaj bi izpostavila, da imata identično – posluh, humor, …? Si kdaj zaželiš, da bi ti lahko manj bral misli ali je to v redu, tudi ko na glas tega ne želiš priznati?

V objemu družine

Uf, ta pa bo malenkost bolj čustvena. Tako je, imam brata dvojčka. On je gladko najboljše, kar se mi je zgodilo v življenju. Že čutim formiranje solze v desnem očesu. Zelo sem hvaležna, da me je doletela ta sreča, da sem svoje rojstvo delila z njim. Nimava drugih bratov in sester, tako da sva skozi odraščanje ustvarila precejšnjo povezanost in navezanost. Od tu mogoče tudi nekaj karakternih podobnosti in skupnih hobijev. Navsezadnje sva skoraj vse od rojstva pa do srednješolskih oziroma študijskih dni počela skupaj. Od lego kock, igranja na pesku, tudi otroškega vzajemnega pretepanja, nogometa, domačih nalog, glasbe in žuranja. Najina mladost je poznala samo dvojino. Ko z nekom preživiš skoraj da ne celo življenje, je težko, da ti na koncu res ne bere misli. Najbolj zabavno je ravno pri humorju. Po navadi gre v družbi to tako, da ga jaz samo pogledam in rečem: »Povej tisto!« in on že ve, kaj imam v mislih. Dobro se dopolnjujeva pri skupnih aktivnostih. Prav nama je prišlo tudi ob skupnih glasbenih podvigih, si pa, žal, ne deliva identičnega posluha. Me v tem prekaša. Tako da definitivno nisva kopiji. Sva si celo precej različna, je pa stil humorja zagotovo ena izmed skupnih točk, na kateri se srečava kljub občasnim nestrinjanjem. Na videz imava sicer nekaj podobnosti, ampak ne toliko, da naju v javnosti neznani ljudje kdaj ne bi zamenjevali za par. Med špili so nama že večkrat rekli: »Vidva imata tako dobro kemijo med sabo, se vidi, kako sta zaljubljena.« Nama je to vedno neverjetno smešno.

 

Moč butičnih povezav pri nas

Sama si zagovornica povezovanja, pristašica lokalnega in navdušenka nad kulinariko – ali vidiš nadaljnji razvoj kmetijstva v povezavi s turizmom, morda ohranjanjem narave ali kaj tretjega pri nas? Kaj porečeš na trajnostno kmetijstvo, permakulturo, urbane vrtičke? Ali bi moral vsak posameznik pri sebi gojit vsaj eno uporabno rastlino?

Turizem je zagotovo ena izmed bolj elegantnih poti k razvoju podeželja in samega kmetijstva. Danes je tako povezovanje tudi najbolj aktualno. Je ena izmed bolj transparentnih oblik sodelovanja med kmetom in potrošnikom, saj je zaupanje hitreje doseženo, ker potrošnik kmeta obišče na njegovi domačiji in je lahko drugače vpet v njegovo delo. Pri prodaji na tržnici je neprimerljivo težje, pri prodaji na domu spet nekoliko lažje. Povprečen potrošnik veliko bolj zaupa poznanemu obrazu in sama vidim ključ uspeha ravno v tem. Približati moramo slovensko kmetijsko pridelavo na bolj oseben nivo, da bo sledljivost za potrošnika lažja.

Intenzivna pridelava je v naših pridelovalnih razmerah skoraj nemogoča. Zelo redke so neverjetno rodovitne površine, na katerih bi se lahko neomejeno mastno služilo. Ravno zato vidim prihodnost v eni izmed trajnostnih oblik kmetijstva, da se bo narava obnavljala in ne samo trošila. Imamo vse predispozicije za butično prodajo na naših površinah, samo izkoristiti jih je potrebno na kakšen bolj inovativen način. Posledično zgodbe o uspehih slovenskega kmetijstva niso daleč.

Povezovanje bo še zelo aktualno tudi med samimi pridelovalci, saj lahko več manjših zalaga potrebe večje skupine ljudi in si med seboj pomaga pri pridelavi, promociji in trženju. Trdno verjamem, da je v slogi moč. Permakultura in urbani vrtički imajo svojo vlogo, sem pa sama mnenja, da je taka pridelava bolj namenjena kot samooskrbna za posamezne pare in družine. Vsekakor je to lahko dober doprinos k samooskrbi Slovenije, težko bi pa na takšen način nasitili vse prebivalstvo ali drastično vplivali na utež uvoza. Bi se s tem moralo ukvarjati potem skoraj vsako gospodinjstvo. Rastline in živali imam sama zelo rada in si nekako želim verjeti, da prinašajo nekaj dobrega v življenje vsakega posameznika. Je pa tudi res, da ne prinašajo vsi posamezniki nekaj dobrega rastlinam in živalim, hehe, tako da ne vidim potrebe, da bi nujno vsak imel pri sebi rastline ali živali, če mu to ne odgovarja.

In zdaj, če bi na samotni otok lahko vzela le 3 stvari, katere bi to bile?

Oh, si me sedaj malo dobila s tem. Seveda je zelo odvisno, za koliko časa me pošiljaš nanj, ali je hrana že na otoku, ali je cilj zgolj moje preživetje ali celo nadaljevanje rodu (v smehu). Ker je neznank preveč, in pod predpostavko, da je moje žensko kompliciranje onemogočeno, mi najprej pade na pamet, da bi vzela pitno vodo, kompetentnega moškega in rešilni čoln, da prideva nazaj.

Pozitivna v času pandemije – zaradi sebe

Kako pa si se znašla v zadnjih dveh letih, ko smo malce ustavili tempo sveta zaradi pandemije? No, smo ga res ustavili ali samo spremenili, prestavili v digitalno dimenzijo? Si imela občutek, da si uspela rasti tudi v tem obdobju? Kako, na kak način? Kaj si pa najbolj pogrešala v »novi realnosti«?

V ustvarjanju dobrot

V tem obdobju sem sama precej rastla. Pa ne zaradi pandemije. Precej bolj so me izoblikovali težja preizkušnja na zdravstvenem področju, velike količine strahu, nenadna selitev in prekinitev odnosov, brez katerih si svoje prihodnosti nisem znala predstavljati. Dogodki v mojem življenju so se slučajno tako odvili, da je bila pandemija mogoče še dodatna skrb, gotovo pa se ni vse vrtelo okoli nje. Mogoče imam tu kar nepopularno mnenje. Se zavedam, da so še in so bili ljudje v slabem stanju – zdravstvenem, finančnem, psihičnem. Tudi sama sem bila med njimi. In ja, vsi smo »žrtve«, se zavedam. Nihče si ni želel take situacije.

A kakšna je alternativa tej depresiji, ki smo je bili po malem vsi vsaj deloma deležni? Zgolj pritoževanje? Nekateri so se neverjetno razvili v tem obdobju, ustvarili podjetja, razširili posel, našli nove hobije, ugotovili pomen družinskih vrednot, naredili premike v osebnostnem razvoju, zgradili ljubeče odnose, se odločili za razširitev družine navkljub »težkim časom«, ki se jih mladina tako boji, prišli v boljšo formo, ker so imeli kar naenkrat več časa.

In drugi? Ostali so v mentalitetah žrtev in se še vedno pogovarjajo le o tem, kako so »drugi« krivi za nastalo situacijo, da smo vsi popolnoma nemočni, vneto preštevamo svoje pravice in čakamo, da nas bo nekdo rešil. Koliko se nas vpraša o naših dolžnostih? O tem, kaj lahko naredimo, da bomo malo manj trpeli, če je trpljenje neizogibno? Kaj je najmanjša stvar, ki jo lahko naredimo, da bo kaosa manj?

Veš, meni je tako zanimivo… Vsi v grobem zelo radi hodimo v hribe. Všeč nam je ta občutek, da imamo izziv, se odločimo, da ga bomo premagali, stisnemo zobe na poti navzgor, pridemo na vrh, se raznežimo ob razgledu, začutimo ponos nad tem dosežkom in se vrnemo v dolino. Ko nam pa življenje ponudi podobne izzive, si pa mislimo: »Kdo je to goro postavil tja? Mene nihče ne bo prisilil, da se povzpnem nanjo.« Res hecno. Sama sem v »novi realnosti« najbolj pogrešala svojo družino, ko smo bili še na različnih lokacijah in seveda nasmehe, ki so se skrivali pod maskami.

Kako je videti tvoje življenje čez 10 let? V najbolj romantičnem okvirju dosežkov, prosim.

U, zadnje mesece s takim veseljem razmišljam o tem. Res se prihodnosti ne bojim. Čeprav sem še nedolgo nazaj imela povsem drugačno predstavo o tem kje bom čez desetletje, se iskreno veselim vsega, kar me v življenju še čaka, kako se bom s preizkušnjami soočala in kako bom gradila sebe in svoje življenje. Romantična duša v meni zagotovo v desetih letih vidi bodočega partnerja in najmanj tri otroke, dobre odnose z bratom in starši. Vem, da se bom za to maksimalno trudila, ker mi to največ pomeni. Vidim se v vlogi potrpežljive žene, skrbne mame, dobre sestre in hvaležne hčerke. Verjamem, da imam tudi na kariernem področju še veliko neodkritega potenciala, ki se bo skozi nadaljnja leta vedno bolj odkrival, ko bom samozavestno skakala iz cone udobja na različnih področjih svojega življenja. Osebnostno pa se zagotovo vidim v (še) boljši fizični in mentalni formi, z veliko življenjske energije in s spokojnostjo v srcu. Zanalašč svoj romantični okvir zavijam malenkost v tančico skrivnosti, ker niso še vsi, ki bodo to brali, pripravljeni na moje ambiciozne cilje.

Ne skok, ampak tek v nove izzive

Novo leto, 2022 je skoraj že pred vrati. Nam zaupaš kakšen konkreten osebni cilj, ki ga nameravaš izpolnit in zakaj? Koliko v splošnem daš na zaobljube in načrtovanje? Si morda bolj oseba za »skoči in naredi«? Česa pa se dandanes vsi premalo zavedamo, jemljemo za samoumevno in bi želela poudariti za konec?

Res se hitro bliža. Jaz sem ena taka zmešana verzija obeh stilov, ki si jih omenila. Po eni strani mi je všeč planiranje, organizacija, zastavljanje ciljev, beleženje, vrednotenje in analiza rezultatov, hkrati pa sem veliko pomembnih korakov v življenju naredila zelo na hitro, za nekatere kar malo nepričakovano. Imam konkreten cilj in se vnaprej zavedam, da mi bodo starši rekli, da sem zmešana, ampak želim preteči maraton. Zakaj? Ker ne maram teka. Dandanes se zagotovo premalo zavedamo, kaj vse je v naši moči, da spremenimo in kako sprejeti tisto, česar spremeniti ne moremo. Svoje udobje jemljemo za samoumevno in otroško trmarimo, ko nam »nekdo« to vzame. Pozabljamo, da življenje ni pravljica. Vsi imamo svoje križe, ki jih moramo nositi. Po možnosti pokončno. To je naša dolžnost. Navsezadnje je življenje podobno igri s kartami. Ob vsaki igri so razdeljene, tako dobre kot slabe. Ne moremo vplivati na to, kakšne karte bomo dobili, zato je za zmago nujno, da se naučimo igrati z dobrimi in slabimi.

Hvala za kopico življenjskih navdihov in nasvetov med vrsticami – za nekaj več vizualnega navdiha s poučno vsebino pa vas vabiva na Instagram profil: @bykrasouka.

In zdaj, dragi bralci, vam z moje strani v 2022 želim predvsem, da smo poglobljeni. Vase. Kako se počutimo, koliko smo ranjeni, kam želimo … Kajti naše gledanje in odzivanje na svet nam je edino pravo ogledalo. Zato naj bo čisto, svetlo in prostorno!

***

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: Ivana Frajman @obtebi.foto

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.