»Bilateralni parki so oaze miru in tihote. Tu ne bo novih avtomobilskih cest in mnoge stare se bodo polagoma spremenile v lepo urejene pešpoti.« (Dr. Angela Piskernik, Jugoslovansko-Avstrijski visokogorski narodni park, 1965)
Vse bolj se zavedamo, kako pomembno je naravno okolje. Poleg številnih drugih ukrepov je zagotovo velikega pomena tudi zaščita naravnih območij v čimbolj neokrnjeni obliki. Naravna območja v resnici ščitimo pred ljudmi, torej pred nami samimi, da pretirano ne posegamo vanje. V Sloveniji je ledino na tem področju orala dr. Angela Piskernik, naravovarstvenica, zagovornica in odvetnica narave ter njenih prebivalcev, ki se je danes malokdo spominja – a je tega več kot vredna. Ta prispevek posvečamo njej in njenemu vizionarskemu pristopu k očuvanju narave.
Slovenija, oaza miru in tihote
dr. Angela Piskernik
»Kako nesmiselno je varovanje rastlinske in živalske vrste v gorskem ali tudi nižinskem obmejnem pasu, če nekaj metrov proč, onkraj meje, zaščita ni izvedena, če je odstrel pri nas zavarovane divjadi tam dovoljen in se nihče ne zgraža, ko se vračajo izletniki s šopi murk, lepega jegliča ali planinske možine!« (Dr. Angela Piskernik, 1965)
Danes se malokdo spominja znanstvenice in okoljevarstvenice dr. Angele Piskernik. Njeni dosežki, pobude in predlogi so bili daleč pred časom. Marsikaj, za kar se je zavzemala, se je uresničilo, na primer ustanovitev Triglavskega narodnega parka in zaščita ptic, kar je danes del evropske zakonodaje – direktive o pticah iz leta 1979 in direktive o habitatih iz leta 1992. Prav tako si je prizadevala za celovito zaščito naravnih območij preko državnih mej, v okviru »vseh dežel na kontinentu«, kar je danes uresničeno v okviru Nature 2000 (glej okvirček za več o Naturi 2000).
Kamniško-Savinjske Alpe – manjkajoči člen
»Že sama flora, pestra in bogata, kliče po takem mednarodnem zavarovanju, tako triglavska roža in rdeči kamnokreč z Grintavca, neboglasnica in kamenokras z Ojstrice in Planjave, murka s Srednjega vrha, planinski klinček, velesa, rumeni planinski mak, planinska madronščica, lepi čeveljc in mnoge druge, pozornost vzbujajoče cvetlice z melišč, snežnih kotanjic, skalovja in bukovih gozdov. In divjad? Tu ni redek jelen, tu srečaš srno, gamsa, kuno in lisico, v zahodnem delu parka tu in tam tudi kozoroga, a zgodilo se je celo, da je kočevski medved zašel na savinjske in karavanške planine in prav škoda je, da ga niso pustili čez mejo.« (Dr. Angela Piskernik, 1965)
Res, ta bogata flora in favna kar kliče k celovitem zavarovanju Kamniško-Savinjskih Alp v obliki parka. V Sloveniji poznamo tri vrste takšnih zaščitenih območij, in sicer narodni, regijski in krajinski park. Medtem ko imamo en narodni park, Triglavski, imamo še tri regijske in sedemintrideset krajinskih parkov (Naravni parki Slovenije). Območje Kamniško-Savinjskih Alp je v marsičem podobno Triglavskemu narodnemu parku, saj predstavlja zaključeno celoto z alpskimi vršaci, dolinami, rekami, redkim gorskim rastjem, gozdovi in ogroženimi živalskimi vrstami, ki živijo v tem občutljivem naravnem okolju.
Angela Piskernik – prva slovenska doktorica naravoslovja
Projekt ustanavljanja naravnega parka na območju Kamniško-Savinjskih Alp ni nov. Že med obema svetovnima vojnama so se pojavile pobude za njegovo ustanovitev. Celjska podružnica Slovenskega planinskega društva (SPD) je celo odkupila zemljišča za narodni park, a načrte ji je prekrižala 2. svetovna vojna. Po vojni pa je dr. Angela Piskernik (1886-1967), prva Slovenka z doktoratom iz naravoslovja, ki ga je leta 1914 zagovarjala na Dunaju, predlagala ustanovitev »Jugoslovansko-Avstrijskega visokogorskega narodnega parka«, ki bi zajemal območje Kamniško-Savinjskih Alp in segal tudi čez mejo. V članku Jugoslovansko-Avstrijski visokogorski narodni park (1965) je med drugim zapisala:
»Da bo tak dvostranski park kos nalogi, ki si jo je zastavil, je treba, da se varstveni problemi obeh parkov ne rešujejo ločeno, ampak skupno, da se uskladijo ustrezni varstveni zakoni, nadzorstvo in upravljanje parkov. Čuvajem, gorskim stražarjem in raziskovalcem bo treba olajšati prehod čez mejo; podobno je treba omiliti predpise na meji za turiste in planince, ki se izkažejo z izkaznicami svoje organizacije. Meddržavni naravni, narodni ali tudi pokrajinski park omogoča turistom in izletnikom iz obeh strani nemoteno uživanje visokogorskega sveta, njegovih enkratnih prizorov in redkih pojavov; po potih in stezicah jih pripelje do sicer skritih naravnih spomenikov in do razgledišč, od koder se jim odpira pogled na nepozabne stvaritve narave. Bilateralni parki so oaze miru in tihote. Tu ne bo novih avtomobilskih cest in mnoge stare ceste se bodo polagoma spremenile v lepo urejene pešpoti.«
Izjemna dr. Piskernik vpliva na zaščito marsikaterega dela Slovenije
Dr. Angela Piskernik je bila ena prvih slovenskih naravovarstvenic, ki je »obnovila botanični vrt Juliana v Trenti, dosegla ustanovitev Triglavskega narodnega parka, predlagala ustanovitev gorske straže, na njeno pobudo so sprejeli tudi odlok, ki je prepovedoval izvoz ptic iz Jugoslavije.« Zavzemala se je tudi za zavarovanje varstveno pomembnih območij narave, na primer Krakovski gozd, Rakov Škocjan, Robanov kot, Blejski otok, Martuljek, Mariborski otok, Koslerjeve gošče na Ljubljanskem barju. (Park Angele Piskernik) Ideja o ustanovitvi meddržavnega naravnega parka na območju Kamniško-Savinjskih Alp pa je bila daleč pred ustanovitvijo Evropske unije precej smela ideja.
Leta 2003 so občine Jezersko, Kamnik, Luče, Preddvor in Solčava oživile idejo o ustanovitvi Regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe. Takrat se je zdelo, da je ustanovitev regijskega parka le še vprašanje časa in res je bil 19. 12. 2005 podpisan sporazum o ustanovitvi Regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe. Potem pa je leta 2012 Ministrstvo za okolje in prostor postopek ustanavljanja regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe nenadoma ustavilo, in sicer »zaradi ne dovolj velikega konsenza lokalnih skupnosti. Za nadaljevanje ustanavljanja še vedno obstajajo možnosti, vendar le ob sodelovanju in aktivni podpori vseh lokalnih skupnosti.«
Vizionarstvo dr. Angele Piskernik vodilo tudi za prihodnje
Kaj pa če bi ji prisluhnili tudi pri ustanovitvi medržavnega narodnega parka na področju Kamniško-Savinjskih Alp. Danes bi bilo to še mnogo lažje kot v času močno zastraženih mej med takratno Jugoslavijo in Avstrijo. Ptice, gamsi, metulji, murke pa tako in tako ne poznajo državnih mej, prav tako ne reke, potoki, vetrovi, oblaki … Tudi popotniki in turisti danes mnogo bolj cenijo zaščitena naravna območja, kot pa natlačena območja množičnega turizma. Pa še Evropska unija podpira takšne projekte, tudi finančno.
Naravno okolje je naš osnovni kapital, če se izrazimo v jeziku ekonomistov. Danes moramo v občutljivih naravnih okoljih poiskati nove pristope, ki omogočajo ravnovesje med interesi prebivalstva (pohodništvo, izletništvo), ekonomskimi interesi (pridobivanje naravnih virov, turizem) in interesi narave same. Ja, prav ste prebrali – interesi narave! Živali, rastline in njihovo naravno okolje imajo svoje interese – (pre)živeti in se razvijati ter imeti svoj mir. Mi ljudje pa smo tisti, ki moramo te interese upoštevati in jih uskladiti s svojimi. Ptice, metulji, gamsi; potoki, gozdovi nimajo svojih odvetnikov. Mi smo lahko njihovi odvetniki, skrbniki. To je tudi pravi pomen varstva narave.
Zgodovina nacionalnih parkov – kratek pregled
Prvi zaščiteni nacionalni park je bil – morda se komu zdi malo presenetljivo – ustanovljen v Mongoliji, davnega leta 1783. Področje gore Bogd Khan je bilo zaščiteno že vsaj od 13. stoletja, ko je vladar tamkajšnjega kanata prepovedal sečnjo in lov, češ da je gora sveta. Domačini so upoštevali prepoved, leta 1783 pa je lokalna vlada dinastije Qing goro Bogd Khan razglasila za zaščiteno območje. (Wikipedia) Morda pa moramo res začeti razmišljati na takšen način: da so naravna območja sveta, da jih moramo pustiti na miru. Pogosto so ljudje ravno gore imeli za domovanja bogov, torej za sveta mesta.
Malo manj kot stoletje kasneje, leta 1872, je bil ustanovljen prvi ameriški narodni park Yellowstone, potem 1879 avstralski Kraljevi narodni park in tako naprej. Naš Triglavski narodni park je bil ustanovljen 1961, torej pred dobrimi šestimi desetletji. Po zadnjih podatkih je v svetu danes zaščitenih 22,5 milijonov kvadratnih kilometrov (km²) kopenskih površin in celinskih vodnih ekosistemov (16,64 % celotne površine) ter 28,1 milijona km² obalnih voda in oceanov (7,74 %) (Protected Planet).
O Naturi 2000
»Marsikatero vprašanje, ki se pojavlja pri službi varstva narave, ni važno samo za deželo, ki je bila primorana, da se je prva z njim ubadala, ampak je dostikrat postala zadeva mnogih, če ne kar vseh dežel na kontinentu.« (Dr. Angela Piskernik, 1965)
Evropska unija, ki ji pripadamo, je pri vprašanjih okolja naredila pomembne korake. Eden od pomembnih mehanizmov v tej smeri je Natura 2000, »evropsko omrežje posebnih varstvenih območij, razglašenih v državah članicah Evropske unije z osnovnim ciljem ohraniti biotsko raznovrstnost.« Te površine predstavljajo skoraj za petino njenega ozemlja, saj »omrežje Natura 2000 v vseh 27 državah članicah Evropske unije pokriva več kot 18 % kopnega in skoraj 6 % morskega ozemlja.« V Sloveniji smo šli še korak naprej in v okviru Nature 2000 zaščitili kar 37 % ozemlja. (Živeti z Naturo 2000)
Natura 2000 je pravzaprav eden izmed mehanizmov za izvajanje dveh evropskih direktiv, in sicer direktive o pticah iz leta 1979 in direktive o habitatih iz leta 1992. Direktive so zakonodajni akti EU o določenem cilju, ki ga morajo doseči vse članice. Na podlagi direktive vsaka država sama sprejme svoje predpise, da bi dosegla zastavljeni cilj. Čeprav je Natura 2000 pomemben korak k zaščiti okolja, pa ne zahteva sistematično zavarovanih in nadzorovanih organizacijskih oblik, kakršni so na primer naravni parki.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: dr. Angele Piskernik: Wikipedija
Ostale fotografije: Rok Kralj
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.